Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Tears for Fears
Založba: Mercury Records
Izid: year
Trajanje: 41:19
Ocena: 5/5
Britanski novovalovski duet Tears For Fears, katerega sta leta 1981 ustanovila glavni pevec/kitarist/klaviaturist Roland Orzabal in basist/pevec Curt Smith, je že s svojim sijajnim, konceptualno naravnanim prvencem »The Hurting« (1983), ki je bil za običajne sintpop pojme precej globok izdelek, posegel na vrhove tedanjih glasbenih lestvic in napovedal začetek komercialno nadvse uspešne kariere. Orzabal in Smith po »The Hurting« hitih, kot so bili »Mad World«, »Pale Shelter« in »Change«, nista nameravala spati na lovorikah, temveč sta se v sodelovanju s klaviaturistom Ianom Stanleyem in bobnarjem Mannyem Eliasom odločila, da bosta s svojim naslednjim studijskim projektom, »Songs From The Big Chair«, ki je bil v marsičem nadgradnja ambicioznega prvenca, še povečala stopnjo novovalovske zvočne sofisticiranosti ter se odkrižala vsakršnih generično zvenečih sintpop elementov. Pomembno spremembo v primerjavi s prvencem je predstavil tudi zaznaven odmik od večinoma introvertiranega »The Hurting« vzdušja in travmatično obarvanih besedil proti precej bolj ekstrovertirano začinjenim antemom in pozitivistično naravnanim sporočilom z občasnimi odmerki črnega humorja.
Tears For Fears šefa sta navdih za naslov albuma, v svoji tipični, črnohumoreskni maniri, dobila po gledanju TV filma z naslovom ‘Sybil’, kjer je v glavni nalogi nastopala ženska s hudo multipolarno motnjo osebnosti. Slednja se je lahko pomirila edino kadar se je usedla na terapevtski kavč. »Songs From The Big Chair« je še presegel kakovost in komercialni uspeh predhodnika, saj je med drugim vseboval oba največja Tears For Fears hita, »Shout« in »Everybody Wants To Rule the World«, ki sta obenem njihova najbolj znana dosežka sploh in med najbolj reprezentativnimi skladbami za glasbeno obdobje osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Otvoritveni superhit »Shout« z Orzabalom na glavnem vokalu, mogočnim refrenom in protestniškim besedilom se je naglo uveljavil kot glavni Tears For Fears koncertni standard, katerega pozna tudi veliko ljudi, ki sicer še nikoli ni slišalo za ta kultni novovalovski duet. Tu se je vnovič na vrhunski način potrdil izjemen smisel talentiranega dueta za ustvarjanje hipnotičnih refrenov, polaganje subtilnih sintetizatorskih tekstur in kreiranje skrivnostne, nekoliko nostalgične amtosfere, medtem ko to pot ni manjkala niti drzna kitarska solaža, ki je znotraj do tedaj ustvarjenega Tears For Fears opusa, predstavljala nadvse dobrodošlo novost. »The Working Hour« se odpre s saksofonsko improvizacijo v režiji Mela Collinsa (King Crimson, ex-Camel), vendar ta jazzovski vložek ne traja prav dolgo, saj kmalu zavladajo melanholični novovalovski ritmi, kjer se odlično znajde Orzabalov tradicionalno užaloščeni in uporniški vokal. V zaključku zavalada artrockovsko naravna inštrumentalna sekcija.
Megahit »Everybody Wants to Rule the World«, kjer se na glavnem vokalu izkaže Smith, ima zanimivo ozadje nastanaka, saj je prvotno vseboval verz »everybody wants to go to war«, kar se je Orzabalu zdela precej bleda izbira besed. Po spremembi besedila pa oba glasbenika sploh nista bila prepričana ali je končna verzija skladbe zaradi svoje lahkotne narave in zelo očitnega črnohumorsknega, sarkastičnega besedila primerna za uvrstitev na album, saj se je slogovno dokaj razlikovala od preostalih del. Na koncu je prevladala pravilna odločitev in uspeh ene najbolj priljubljenih ter predvajanih skladb osemdesetih je presegel vsa pričakovanja. Pravilna odločitev je bila tudi ta, da se za mikrofonom znajde Smith, saj je njegova barva glasu nekako boljše ustrezala sproščujočemu refrenu in lahkotnemu ambientu.
»Mothers Talk«, ki je podprt na razvejano, elektronsko ritmiko in vsebuje bahata večglasja, je bil še en velik hit na katerem je band uspešno demonstriral svojo na novo pridobljeno zvočno ostrino. Ganljiva power balada »I Believe« ima zanimivo ozadje, saj jo je Orzabal prvotno ponudil kultnemu progrockovskemu glasbeniku Robertu Wyattu (ex-Soft Machine, Matching Mole), kateremu je tudi posvečena, vendar je na koncu postala še en Tears For Fears hit single, kjer se je na B-strani nahajala priredba Wyattove solo skladbe »Sea Song«. »Broken« je z razdraženimi kitarskimi pasažami, ritmičnim sekvencioniranjem, raztresenimi sintetizatorskimi teksturami, medtem ko Orzabal zveni popolnoma neutolažljivo, daleč najbolj mračen dosežek na albumu.
Enega izmed »Songs From The Big Chair« vrhuncev vsekakor predstavlja sijajni, medsebojno povezani venček »Heads Over Heels/Broken (live)«, sestavljen iz hit singla »Heads Over Heels« ter prehoda v koncertno verzijo skladbe »Broken«. Slednja je originalno (v studijski verziji) izšla kot B-stran singla »Pale Shelter«. Obe medsebojno povezani skladbi povezuje soroden klavirski motiv in fantastične vokalne harmonije. Balada »Listen«, druga izmed dveh skladb s Smithom na glavnem vokalu, s svojo tihožitno, nekoliko skrivnostno atmosfero na račun melanholičnih sintetizatorskih tekstur in presunljivih ženskih operetnih harmonij predstavlja precej sentimentalno obarvan zaključek albuma.
Tears For Fears artistični in komercialni vrhunec »Songs From The Big Chair« tudi po testu časa ter treh desetletjih od izida ostaja mojstrovina novovalovske scene, ki še dandanes navdušuje z zavidljivo stopnjo zvočne sofisticiranosti in aranžerske domiselnosti. V primeru iskanja vsaj ene pomanjkljivosti povezane s »Songs From The Big Chair« bi bila to gotovo siva in precej nedomiselna naslovnica na kateri se nahajata oba glavna tvorca mojstrovine. Ta dolgočasna podoba je bila sicer precej neznačilna v primerjavi z večino Tears For Fears dosežkov, ki so se odlikovali z umetniško obarvanimi naslovnicami. Orzabal, ki skupaj s Smithom še vedno ohranja Tears For Fears ime tudi v 21. stoletju (že nekaj časa se govori, da je v pripravi njun sedmi studijski album), se sicer dandanes pridušuje, da je on osebno sredi osemdesetih precej nasprotoval bolj komercialni usmeritvi banda, ki se je začela s »Songs From The Big Chair«, vendar, po bajnem uspehu, katerega se leta 1985 ni niti najmanj branil, zdaj lahko ‘pametuje’ kolikor hoče.
Zasedba
Roland Orzabal – glavni vokal, kitara, klaviature
Curt Smith – bas kitara, spremljevalni vokal, glavni vokal na 3 in 8
Ian Stanley – klaviature
Manny Elias – bobni
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Sandy McLelland – spremljevalni vokal
Chris Hughes – bobni
Jerry Marotta – tolkala
Will Gregory – saksofon
Mel Collins – saksofon
Andy Davis – veliki klavir
Neil Taylor – kitara
Stevie Lange – spremljevalni vokal
Annie McCaig – spremljevalni vokal
Marilyn Davis – spremljevalni vokal
Produkcija
Chris Hughes
Seznam skladb
1. Shout (6:33)
2. The Working Hour (6:31)
3. Everybody Wants to Rule the World (4:11)
4. Mothers Talk (5:06)
5. I Believe (4:54)
6. Broken (2:38)
7. Head over Heels/Broken (live) (5:02)
8. Listen (6:54)
