Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Depeche Mode
Založba: Columbia Records
Izid: year
Trajanje: 49:59
Ocena: 4/5
Če kdaj, potem sedaj! Sedaj je namreč pravi čas za natanko tak album, kot so ga s »Spirit« Depeche Mode tudi izdali. Lahko rečemo, da je v primeru izdaje albuma »Spirit« to prvi album svetovno velike in komercialno uspešne skupine, kakršna za šalo polni stadionska prizorišča, ki neprikrito obračunava z aktualnimi zablodami krasnega norega sveta. Tu imam zlasti v mislih revolt mnogih svetovno priznanih izvajalcev (odštevši potuhnjeni in koristoljubni U2 oportunizem), ki so se brez dlake na jeziku ostro odzvali nad pohodom ameriških Republikancev ter njihovim zavzetjem predsedniškega trona v ZDA. Depeche Mode torej svoja občutja nad zadnjimi dogodki v svetu, nezadržno prelivajo na »Spirit«.
Depeche Mode so začeli glasbeno kariero kot uporniki, s tem uporništvom so nehote in nevede zanetili pravo malo revolucijo razvoja rock’n’rolla v smeri digitalnih zvokov sintetiziranja, do najimenitnejših elektronskih varietet. sint art pop estetike In če po mnogih letih uspešne perpetualne zvočne in slogovne evolucije, predhodni album »Delta Machine« idejno nikakor ni uspel nagovoriti s prepričljivim glasbenimi rešitvami in so Depeche Mode na njem delovali postarano, izpeto, iztrošeno , je njegov naslednik »Spirit« natanko tisto, kar je skupina iskala že s predhodnikom. Že z uvodnimi takti skladbe Going Backwards postane hipoma jasno, da bo poslušanje novega Depeche Mode albuma silno zanimiv zalogaj in svojevrsten izziv. Kar je manjkalo na »Delta Machine«, prinaša »Spriit«. In to je tisti uporniški gnev. Neverjetno, a ni ga težko zaznati. In to od zrele in dobro situirane gospode, katerih člani bodo kmalu napolnili vsak po šesto dekado svojih življenj.
Da so se Depeche Mode na zrela leta prelevili v prave mojstre elektronskega mračnjaštva, depresivno obtežene atmosfere, ki je v rokah vizionarstva kreativne finomehanike, edinstvena na planetu, ni več nobena novost. Prav tako je njihova podoba komercialnih uspešnic znatno drugačna, kot je to veljalo v zlatih osemdesetih in velikem delu devetdesetih. Zadnji res nalezljivi hit beležimo s Precious, ki je izšel na danes dvanajst let starem »Playing the Angel«. Ne nazadnje, takrat so Depeche Mode prvikrat obiskali Slovenijo, z albumom »Spirit« pa jo bodo, dne 14.05.2017, še drugič! Depeche Mode pojmujejo danes besedo hit znatno drugače, kot pred deset in več leti. Hitov danes ne iščejo pod vsako ceno. Art je torej glavni izrazni fokus in pogonski motor zrele skupine.
Depeche Mode so že s prvim komadom Going Backwards, ki dejansko spominja na omenjeni Precious, le da poseduje vodilna fraza spreobrnjeno muzikaličnost in posledično ta skladba odpira album na izrazito mračen način, razočarano ugotovili retrogradnost »razvoja« sodobne zahodnoevropske civilizacije in absurdov, s katerimi se mali človek danes sooča, zato da sploh lahko obstane v modernem kapitalističnem ustroju. V Where’s The Revolution, ki v muzikalični nalezljivosti in plesno mični sučnosti ubranega ritma grabi med vsemi skladbami novega albuma najintenzivneje, pa z nezmanjšim razočaranjem obračunavajo z udobjem v katerem je obtičala sivina masovnega enoumja, ki je pravzaprav pomagala prignati družbo do njenega padca in izneverila upe skupine (»C’mmon people, you let me down« benti Gahan). Prav na tak način se album tudi sklene in to s fenomenalno Goreovo The Fall, kjer se večinski avtor in komponist novega Depeche Mode albuma s svojim vokalnim iztržkom ne pozabi obregniti tudi z opazko: »Zjebani smo« (We’re fucked!«). Zaključek, ki je v komponističnem smislu eden najzanimivejših in najbolj razgibanih, torej še zdaleč ni nabit z optimizmom. Ravno nasprotno.
In ta depresivna atmosfera, ki jo je »Spirit« vse poln tokrat, v sozvočju s težo močne poetične sporočilnosti, fenomenalno učinkuje. Depeche Mode se tudi tokrat soočajo z ujetostjo umetniške duše v spone krute realnosti, posledičnemu podleganju skušnjavam (v iskanju samo-odrešitve), osebni strtosti, seveda sta tu znova erotika (You Move) in religiozna vprašanja (Cover Me, s srednjim delom, ki evocira retrozvočnost trenutkov albuma »Violator«). Vendar pa je osnovna sporočilna nota novega albuma, kritika nad aktualnimi zablodami krasnega novega sveta. Kje je meja absurdov, ki smo jim priča? Kako daleč in globoko se bomo ponižali za voljo peščice? V tem oziru se razvijata tudi The Worst Crime in protivojna Scum. V slednji Gahanov vokal še posebej brezkompromisno obračunava s politiki, korporacijami in konspiriranjem peščice »nevidnih« vplivnežev (eden izmed njih si je pred kratkim končno le naveličal presajati srce in menjati kri).
Skladba Poison Heart nosi nekaj »Songs Of Faith and Deviotion« mimikrije. Torej upočasnjeni ritem, zadržana, blago sramežljiva grandioznost, ki raste iz kroga v krog, tako zvočno, kot atmosferično in ki evocira možnost vključevanja zborovskega gospela. So Much Love zveni resnično starošolsko. Uporabljena programska zanka evocira zvočnost osemdesetih, kitarska fraza se spogleda mimobežno celo s hitom Never Let Me Down, sama uniformno minimalizirana zvočnost, pa trka na vrata časov »Neue Deutsche Welle« modernizma, k so izpeljani iz “krautrocka”. Ko smo pri tem, je prav zanimivo kako skladba Poorman (pri silno spretno vdelanem kitarskem motivu) z izbranim vodilnim zvokom sintetiziranja, evocira nekaj kar bi lahko prišlo z albuma »Construction Time Again«, zlasti tisto kar je moč slišati v skladbi Pipeline. Takšna zvočna občutja spogledovanja z zvokom osemdesetih vzdržuje presenetljivo v nadaljevanju tudi No More, medtem ko je izvrstna The Fall, ki sklene album, pravzaprav briljantni križanec novega in starega glasbenega sveta skupine in kot tak eden kreativno atmosferičnih vrhuncev albuma.
»Spirit« deluje, kot bi Depeche Mode z njim prehodili cel razvojni krog. Je znatno drugačen album, kot »Delta Machine« in ne deluje, kot izgovor za zgolj še eno megalomansko turnejo golega zaslužkarstva. Kar se substance tiče je to znova polno otipljiv Depeche Mode album, ki se vas bo s svojo prodorno globino neprikritega čustvovanja, strasti in nasploh vse izkazane izrazne karizme njegovih stvarnikov, globoko dotaknil in vas z neposrednostjo tudi ganil.
Sporočilnost in evolucija zvoka sta našla izjemno uravnotežen skupni dialog in tako učinkuje »Spirit« kot celota izredno kompaktno, idejno kredibilno in ekspresivno prepričljivo. Popravlja grenak priokus suhoparnosti predhodnika in potrjuje, da skupina še vedno poseduje kup kreativnih nabojev. Kar se opazke o sklenjenem razvojnem krogu prehojene poti skupine tiče, poseduje »Spirit« spogledovanje s preteklostjo (občasno nostalgično retro zvočnost, ki vleče na plano osemdeseta) ter obilo zrelostne artistične izpovedi, kar od Depeche Mode v novih časih seveda pričakujemo. Znano zvočno jedrnatost v kateri Goreovi kitarski ornamenti ne smejo manjkati . Album poseduje v uravnoteženem odmerku trenutke krhkosti, miline, kar velja zlasti za njegov drugi del, medtem ko se v uvodnem delu sosledja prvih dveh skladb odpira ostro nazobčano. V skladu s kritičnostjo sporočil.
Kot povedano. »Spirit« je izvrsten albuma, ki so ga Depeche Mode preprosto ustvarili v času, ko so ga najbolj potrebovali. Ne le člani skupine, pač pa tudi vsi njeni ljubitelji. Je izvrsten odsev resnicoljubja ter umetniške integritete, ki je garant samoniklosti skupine, s katero so Depeche Mode enkrat več nadvse pozitivno presenetili. Še zlasti zato, ker se nahajajo v pozno zreli eri svojega delovanja, ko je večina njihovih sovrstnikov postala idejno že davno tega puhla in iztrošena.
Depeche Mode – Where’s the Revolution (uradni video):
Zasedba
Dave Gahan – vokal
Martin Gore – kitara, klaviature, sintetizatorji, spremljevalni vokal, vokal na skladbah št. 7 in 12
Andy Fletcher – klaviature, sintetizatorji, spremljevalni vokal
Produkcija
James Ford
Seznam skladb
1. Going Backwards
2. Where’s the Revolution
3. The Worst Crime
4. Scum
5. You Move
6. Cover Me
7. Eternal
8. Poison Heart
9. So Much Love
10. Poorman
11. No More (This is the Last Time)
12. The Fall
