Start Something

 Pisalo se je leto 1997, ko sta bobnar Ian Watkins in kitarist Mike Lewis ustanovila zasedbo Lostprophets. Kmalu so se pridružili še kitarist Mike Chiplin, ki je kitaro kmalu zamenjal za bobne, Ian pa bobne za mikrofon, še en kitarist, in sicer Lee Gaze, basist Stuart Richardson in klaviaturist Jamie Oliver. Kot vsak band so tudi Lostprophets svojo že 10-letno kariero pričeli s snemanjem demo posnetkov, v katerih se je dalo občutiti malo več pop glasbe. Njihov prvi objavljeni demo je bil ‘Here Comes the Party’, v katerem so se mešali zvoki pop, ska in hip hop glasbe, dodano pa je bilo nažiganje kitar in zelo hitro Ianovo rapanje, ki ga danes (na srečo!) ne slišimo več. Posneli so še nekaj demo posnetkov, katerim je v letu 2000 sledila prva plošča z naslovom thefakesoundofprogress. Že z njo so postali dokaj uveljavljeno ime, podali so se še na nekaj manjših turnej in že pridno snemali skladbe za naslednji album. Zapustili so rodni Wales in se odpravili čez lužo do Los Angelesa, kjer je nastal drugi studijski album Start Something. Zgodba po izdaji albuma se je ponovila, a z razliko, da so fantje poželi še večje uspehe, kar pa lahko pripišemo eni najboljših pesmi v vsem njihovem delovanju in ustvarjanju, pesmi ‘Last Train Home’. Posneli so tudi odličen video spot, sama pesem pa se je uvrstila na najvišja mesta lestvic v Veliki Britaniji in ZDA.

Po izdaji drugega albuma se v domovino niso vračali, pač pa so ostali v ZDA in se odpravili na Havaje, kjer so začeli ustvarjati nov album, pri katerem je nekaj udarcev na bobne pripseval tudi pevec Ian, saj jih je v tem času zapustil bobnar Chiplin. Zamenjavo so našli dokaj hitro – pridružil se jim je 17-letni Ilan Rubin in z njim so dokončali tretjo studijsko stvaritev Liberation Transmission. Še en hit, ki je obnorel svet, je bila pesem ‘Rooftops’, za katerega so posneli tudi pravi spot na plošči. Sledila je večja turneja po Evropi in ZDA. Najbližje nam so bili na Nova Rock Festu v sosednji Avstriji leta 2006.

Dovolj o bandu, osredotočimo se na njihov drugi album Start Something, na katerem lahko do onemoglosti poslušamo in se naužijemo punka, rocka in tudi mnogo emo cora ob trinajstih žagajočih in poskočnih melodijah. Pa “začnimo nekaj”, kot pravijo: prva pesem je ‘We Still Kill the Old Way’. Že udaren začetek težkih kitarskih zvokov, ki so kar hitri in melodični, kričanje pa seveda ni (in mislim, da tudi nikoli ne bo) zanemarjeno. Dober začetek! Naslednja je ‘To Hell We Ride’. Všeč mi je začetek, v katerem je mnogo cvilečih kitarskih melodij. Veliko poskočnosti in kričanja na začetku odličnega refrena. Še enkrat: ODLIČNO!

Kot sem že prej na veliko pisala in omenjala hit s te plošče … no, prišel je na vrsto! ‘Last Train Home’ s počasnim in melodičnim kitarskim začetkom, z nažiganjem in kričanjem na začetku pesmi, ki pa ni tako zelo izrazito. Prvič se zaslišijo tudi nežni in počasni ritmi klaviatur. Skratka, spevno, melodično, nažigaško in naravnost fantastično! Res ni nič čudnega, da je ravno ta komad zasedel prva mesta lestvic. Zaključek je povezan z naslednjo pesmijo ‘Make A Move’, ki je tako poskočna, da te zjutraj z lahkoto zbudi. ‘Burn Burn’ je peta pesem na albumu. Še ena hitra in melodična pesmica, tokrat brez elektronskih dodatkov, ki krasijo večino komadov. ‘I Don’t Know’, ‘Hello Again’ in ‘Goodbye Tonight’ so pesmi, za katere bi lahko rekli, da so si zelo podobne; vse so počasnejše, razživijo se šele pri refrenu, vendar so vseeno udarne in tudi tokrat z nekaj elektronike, končno pa se zasliši tudi nekaj prispevka njihovega bivšega člana DJ-ja Stepzaka. Res ne vem, kaj jih je pičilo, ker se spet vse pesmi povezujejo med seboj. In že je na vrsti še ena uspešnica z istoimenskim naslovom ‘Start Something’. Začetek je predvsem elektronski z dodanimi bobni, nato pa se začne neverjetno in udarno drgnjenje po vseh možnih kitarah. Konec je presenetljivo počasen. Priporočam, odlično je!

V pesmi ‘A Million Miles’ so združeni vsi dodatki, ki jih je možno slišati poleg osnovnih instrumentov na celotni plošči. Tudi tokrat ne gre brez kričanja. Sledi še ena uspešnica, s katero so očarali svet in tudi mene. Rahlo spominja na nekakšno nadaljevanje pesmi ‘Last Train Home’ – vsaj po podobnem naslovu – ‘Last Summer’. Počasnejše, a vseeno udarna pesem v stilu 80. let. Najbolj so v ospredje postavljeni bobni, vokal in back vokali, vmes pa preseneti kar visoki kitarski solo, ki ga slišimo tudi potem, ko se priključijo še ostala glasbila. Zelo spevno in melodično. Sledi predzadnji komad ‘We Are Godzilla, You Are Japan’, ki je zelo nažigaški in precej glasen. Opišem ga lahko le z nekaj besedami: mnogo kričanja in agresivnih ritmov. Običajnega prepevanja je bolj malo, konec pa je nekoliko jazzovsko obarvan. Zanimivo! Pa še zadnja, 13. pesem, ki je po mojem mnenju najslabša na albumu – ‘Sway …’. Od poslušanja me je odvrnila že v prvih minutah (cela je dolga 10 minut). Sicer dobra pesem za meditacijo, vendar ni za na koncert, saj bi privrženci emo glasbe postali še bolj depresivni kot so. Vendar da ne bo pomote: ne zaradi besedila, ampak zaradi glasbe.

Izpovedna, polna spominov in emocij, nabitih s pozitivnim nabojem so besedila, katerih pisec je frontman Ian.

Ob poslušanju plošče se mi je zdelo, da skupina preigrava zelo različno glasbo; iz ene skrajnosti gredo v drugo, torej iz čistega rocka in emo cora v pop ali celo (vendar čisto malo) rap. Vseeno vse skupaj zaigrajo in obrnejo tako, da se sliši udarno in še vedno v emo stilu. Mogoče mi je ta misel šinila v glavo samo zato, ker je v skoraj vseh pesmih veliko elektronike. Fantje so me prepričali že ob prvem poslušanju in prav za nobeno pesem ne morem reči, da je slaba, razen za ‘Sway …’. Težko jih je primerjati z drugimi izvajalci, saj imajo res svoj stil igranja, kar je dobro, saj niso podobni drugim skupinam, ki slepo sledijo glasbi svojih vzornikov. Izdelek je odličen in mislim, da bi morali v takem stilu kot ga imajo na tej plošči tudi nadaljevati, kajti njihove kariere še zdaleč ne bo tako hitro konec, saj so se komaj dobro povzpeli na vrh.