Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Storm Corrosion
Založba: Roadrunner Records
Izid: year
Trajanje: 47:24
Ocena: 4.5/5
Projekt Storm Corrosion je odgovor na to kaj se zgodi, ko svoje moči združita vsestranski angleški kitarist/klaviaturist/pevec Steven Wilson (Porcupine Tree, Blackfield, No-Man) in imenitni švedski kitarist/klaviaturist/pevec Mikael Åkerfeldt (Opeth) – popolna ezoterična apokalipsa monumentalnih ambientalnih razsežnosti na kateri se križajo njuni številni glasbeni vplivi v popolno celoto. Pri tem se jima, ne da bi se kaj dosti ozirala na lastno glasbeno preteklost z matičnima skupinama, dejansko posreči ustvariti nekaj novega in zanimivega. Stara pajdaša, ki sta v preteklosti od leta 2001 dalje, ko je Wilson produciral Opeth album »Blackwater Park«, že nekajkrat uspešno sodelovala, sta se odločila ustvariti skupni projekt, ki bi bil odsev njune ljubezni do zapuščine legend eksperimentalne glasbe, predvsem nekaterih kultnih izvajalcev in mojstrov (mračne) ambientale kot so denimo King Crimson, Comus, Popol Vuh in Talk Talk.
Na »Storm Corrosion« ni niti sledu o prog metalu s katerim se ponavadi povezuje njuni matični skupini (zlasti Opeth). Zaradi tega večina metalcev, ki so od Storm Corrosion pričakovali album v stilu Opeth klasike »Damnation« (2003) gotovo ne bo pretirano navdušena, a to je njihov problem, če je od časa do časa tako težko razpreti v glavah zakoličene omejitve ozkih žanrskih okvirjev. Namesto ‘žagajočih’ električno-kitarskih fraz in napadov bobnarskih kataklizem na »Storm Corrosion« ves čas vladajo vplivi ambientalne glasbe, folka, psihadelike in seveda progresivnega rocka s ščepcem jazza. Oba prog rockovska imenitneža sta si vokalne naloge dobro razporedila med seboj. Wilson se je tokrat ob pomoči londonskega priložnostnega orkestra v celoti posvetil sintetizatorjem in ustvarjanjem aranžmajev, medtem ko je Åkerfeldt odigral vse kitarske delnice.
Skozi valovanje kompleksnih in mogočnih ambientalnih zaves se na »Storm Corrosion« med seboj ves čas na hipnotičen način mešata Åkerfeldtova nordijska mrakobnost dolgih zim in Wilsonova keltska melanholika starodavnih kamnitih vencev. Končen rezultat je tako intenziven, da album s svojo eterično magijo poslušalca v trenutku ‘posrka’ vase. Postapokaliptični uvod »Drag Ropes« na katerem vlada Åkerfeldtov melanholični vokal se dobesedno utaplja pod težo mračnih orkestralnih ambientalnih zaves. Vse skupaj nekoliko spominja na King Crimson iz obdobja med letoma 1969 in 1971. Atmosfera ves čas narašča v intenzivnosti, predvsem po zaslugi mogočnih spremljevalnih vokalnih harmonij, Åkerfeldtovega potrpežljivega pletenja akustično-kitarskih akordov in razlomljenih tolkal v režiji kultnega bobnarja Gavina Harrisona (Porcupine Tree, King Crimson). Kaotične vokalne harmonije v srednjem delu zvenijo kot, da bi bile potegnjene iz devetega kroga Dantejevega pekla, medtem ko se minimalistične kitarske improvizacije v navezi z naraščajočim valovanjem melotrona slišijo kot koščki zbledelega upanja sredi krvavih podzemnih rek. Wilsonovi orkestralni aranžmaji so skozi celoten album slika in prilika nalezljive ambientalne veličastnosti.
Naslovna kompozicija, kjer pobudo prevzame Wilsonov prepoznavni ‘žalujoči’ vokal, ki s svojo pripovedno močjo ob spremljavi akustične kitare ves čas skrbi za naraščajočo dramo, je prav tako sestavljena iz slojevitih ambientalnih nians na račun dražljivih pastoralno-orkestralnih aranžmajev. Eterične vokalizacije pričarajo rustikalno vzdušje nekih davnih, antičnih časov, ko so se gradili oltarji v čast že stoletja pozabljenih bogov. Vse kar poslušalcu preostane je, da se prepusti orkestralnemu valovanju, katero ga v drugem delu kompozicije nenadoma pripelje v središče kaotičnih improvizacij, dokler v zaključku vnovič ne zavlada lep in mističen ambient.
»Hag« se zaradi turobnega in na trenutke kar nekoliko srhljivega vzdušja odlično navezuje na svoj naslov in besedilo, ko si ni težko zamisliti osamljene stare babe oziroma čarovnice v baraki sredi gozda kot kakšna slovanska Baba Jaga. Mrakobno orkestralno intenzivnost sekajo kratki klavirski vložki, medtem ko Wilson ne more iz svoje kože pripovedovalca pretresljivih žalostink. V drugem delu kompozicije nenadoma, kot grom iz oblačnega neba, udari besneč kitarski rif, kateremu se pridruži še plaz kaotičnih bobnarskih improvizacij mojstra Harrisona. »Happy« navkljub svojemu naslovu ni nič kaj bolj vesela stvaritev od preostalih del na albumu; izrazito melanholična melodija se počasi izgrajuje prek pretanjenih akordov na akustični kitari in eteričnih vokalnih meandrov, medtem ko v ozadju na račun orkestralnih zaves drama ves čas narašča v intenzivnosti.
»Lock Howl« je eden izmed boljših ambientalnih eksperimentov na sicer kakovostno zelo uravnoteženem albumu, ki na mesta celo diši po konceptualnosti, čeprav uradnega koncepta menda ni. Tu se vnovič mešajo mogočne orkestralne zavese ter pastoralna akustična melodija na kitari, medtem ko intenzivno vzdušje ves čas narašča in poslušalca popelje nekam na daljni sever sredi meglene gozdove. V drugem delu zavlada izrazito temačen in srhljiv motiv, ki vnovič spomni na zlate čase King Crimson in Comus, na kar s pomočjo nepredvidljivih kitarskih in tolkalnih improvizacij napeto vzdušje vnovič počasi zatava ven iz mračnih kotanj in poleti navzgor proti nebu.
Zaključni ep »Ljudet Innan«, glavni kandidat za ambientalno najbolj intenzivno stvaritev na albumu, pa predstavlja končno zmagoslavje prelepih eteričnih vokalizacij, dokler sčasoma glavno pobudo ne prevzamejo hipnotični orkestralni aranžmaji, ki poslušalca pretresejo s svojo mistično lepoto. Åkerfeldtovi presunljivi kitarski vložki so kot zabela sredi simfonično in pastoralno obarvane ambientalne magije.
»Storm Corrosion« je postapokaliptična ambientalna zadušnica, ustvarjena na pogorišču poganskih bakanalij, kakršno lahko skupaj ustvarita samo glasbena umetnika takšnega kova kot sta gospoda Wilson in Åkerfeldt. Številni metalci, predvsem tradicionalni Opeth privrženci, pa tudi tisti Porcupine Tree ljubitelji, ki prisegajo na ‘prog metalsko’ fazo te kultne skupine, bodo sicer vihali nos nad premalo predvidljivim zvokom, a dejstvo je, da se je eklektičnima pajdašema posrečilo ustvariti nesramno nalezljiv ambientalen album, ki z vsakim vnovičnim poslušanjem samo še narašča v intenzivnosti in s katerim sta dokazala, da lahko po mili volji pustolovsko raziskujeta nekatera glasbena področja na katera se do sedaj še nista podala ter hkrati dosegata odlične rezultate.
Zasedba
Mikael Åkerfeldt – kitara in vokal
Steven Wilson – klaviature in vokal
Gavin Harrison – bobni
Ben Castle – lesena pihala
Londonski priložnostni orkester – orkestralni aranžmaji
Produkcija
Mikael Åkerfeldt in Steven Wilson
Seznam skladb
1. Drag Ropes (9:52)
2. Storm Corrosion (10:12)
3. Hag (6:28)
4. Happy (4:53)
5. Lock Howl (6:09)
6. Ljudet Innan (10:20)
