Summon In Thunder

 Letošnja jesen zaključuje cikel letnega dogajanja z izjemno ponudbo zadnjih velikih albumov, zaradi katerih bo leto 2007 definitivno ostalo v analih kot eno tistih let z najplodnejšo metalsko bero. Svoj delež v sestavljanki metalskega kolaža predstavljajo tudi severnoameriški posebneži Himsa, ki so svoj oltar glasbenega žrtvovanja dopolnili z novim izdelkom, ki potrjuje domnevo, da je metalcore v določenih delih vsesvetovnega tkiva vseeno zdrav ter da je, vsaj delno, ozdravitev vseeno možna. Le leto po albumu Hail Horror, s katerim so napovedali povratek na sceno s prečiščenim, prenovljenim ter z novo mero kerozina v žilah dopolnjenim morilskim strojem eksplozivnih ritmov, kitarskih riffov in iskerenega upora, je tu že naslednji izdelek- Summon In Thunder.

Kaj ločuje majhne od velikih? Predvsem zdrava mera delovne etike, neizprosnega žrtvovanja, vere ter talenta več kot polna mera. Himsa so tokratni izlet v sfere brutalnega metalcorea podkrepili že v samem začetku. K sodelovanju so povabili več kot le zvezdniško zasedbo produkcijskih velmož, ki znajo povezati prave elemente v neuničljivo spojino, tršo od ogljikovih vezi v diamantu. Produkcijska taktirka je bila tokrat že drugič zaupana staremu znancu Steveu Carterju, ki je sproduciral že njihovo pred-predzadnjo ploščo Courting Tragedy And Disaster, po kateri je prišlo do zloma starega organskega jedra zasedbe. Nič ne sme biti prepuščeno naključjem. To je naslednja zapoved, zaradi katere so Himsa globoko vklesani v temelje metalcoreovskega žanra. Deloma izpolnjen pogoj je tudi vokalna dovršenost, ki jo je v končnem miksu iz glasilk Johna Pettibonea iztisnil vokalni šaman Devin Townsend, ki je širšim množicam znan kot pevec zdaj že pokojne zasedbe Strapping Young Lad, tokrat pa je vrtel gumbe na vokalnem delu mešalne mize. John je iz jeznega pobalina, ki ni iz grla spravil drugega kot hardcoreovskega laježa, tokrat iztisnil povsem spodoben growl, ki priča, da so mu pirhi končno, na pravih koncih in dokončno spuščeni v mošnjo, začeli pravilno metalsko funkcionirati. Če ste imeli že po divje melodičnem uvodu v ploščo, po skladbi občutek, da HIMSA na ‘Reinventing The Noose’ vsaj malenkostno (po mojem mnenenju pa v nebo vpijoče jasno) vlečejo na švedske thrash coreovce The Haunted ter na njihov zadnji plošček The Dead Eye, potem je to morebiti zato, ker je svoj delež v končnem miksu plošče soprispeval legendarni producent Tue Madsen. Ta je poleg The Haunted “zakrivil” plošče skupin Dark Tranquility ter Halfordove zadnje izdelke. Logični sklep bi bil, da je album, vsaj iz te plati, popoln, vendar ne bi nikamor prišli brez jasne vizije in kvalitetnega presežka muzikaličnega talenta, ki pa ga Himsin kitarist Sammi Curr nedvomno premore. Že od prvega akorda dalje se pokaže, da sta Curr in Kirby Johnson stkala kompaktno teksturo kitarskega zvočnega zida, ki se poigrava z melodiko kakšnih Arch Enemy, premore pa kristalno trdno mesarsko logiko The Haunted – Cro-Mags – Slayerjev in novodobnih Napalm Deathov. Slišati je nešteto mnogo plasti, zaradi katerih je Summon In Thunder zadetek v polno za vse ljubitelje intenzivnega ameriško obarvanega thrash metala, katerega glavne zapovedi so melodija in riffi, katere si zlahka zapomnite. V primerjavi zazdnjimi tremi izdelki, ki so bili v marsičem nerazpoznavna gmota neločljivega hropenja (deloma je povsem logično, da so Himsa leta 2003 sklenili v 4/5 deležu odmreti, a je zdrava petina celote zmogla generirati bolj popolno pošast od prejšnje zverine…).

Himsa so tokrat kirurško dodelali menjave ritma, zaradi katerih vam v spominu ostane večina slišanega materiala. Med opaznejšimi presenečenji na plošči je nedvomno tudi skoraj akustični suspenz granitnega udarjanja tlakovcev v vašo že itak precej načeto lobanjo, blažilnemu obližu pa nosi ime ‘Skinwalkers’. Komaj ste se opustili vas Himsa v neusmiljeni maniri klanja še zadnjih atomov harmonične omovske mirnosti brcnejo direktno v mednožje in nadaljujejo z divjim plesom metodičnega cepljenja jeder skupin In Flames in At The Gates. Ni absolutnega zmagovalca, saj gre plošča v ušesa in v cerebralne kanale direktno in brez zatikanja v celoti. Če potrebujete dodatno prepričevanje: ‘Haunter’ vam po velikem grandioznem uvodu daje drugi kirurško odmerjeni udarec z macolo direktno med oči. Kitarski dvoboji zvenijo kot udarjanje tsunamija ob obalo. Od prve skladbe do velikega finala, albumu istoimenske skladbe, ki zabije še zadnje zlate žeblje v jekleni križ vseh tistih zafrustrirancev, ki še vedno ne ločijo med ritjo in glavo. Himsa so tokrat v peklenski kelih nalili najčistejšo srčno kri in najiskrivejši bes. Iz misli in čakanja so prešli na dejanja. Summon In Thunder poraja krike ugodja in ko se plošča sklene, je čas za ponovitveni proces slušnega samozadovoljevanja.

Tudi če ste zapriseženi mračnjaštvu in organsko ne prenesete niti vonj, kaj šele zven metalcorea, vam zagotavljam, da se boste nad ploščo vsaj malce navdušili. Tudi zato, ker skupina celostno funkcionira kot neločljiva enost in ker so si za cilj tokrat, raje kot povprečno ponavljanje že slišanega klišeiziranja, zadali izdati brezkompromisno ploščo, ki zveni tako kot udarci Thorovega kladiva v nebeško nakovalo. Iskre so postale plameni. Ogenj se je zanetil in katarza tokratnega izleta po Himsinem izdelku več kot le ublaži lakoto po brutalnosti. Himsa so odgnali zadnje Morakvarje in izkričali urok odrešitve. Ave Zavetnikum! Summon in Thunder je zmagovalec letošnje jeseni. Mnenje: zelo za.