Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Inspector Cluzo, The
Založba: Fuckthebassplayer Records
Izid: year
Trajanje: 33:43
Ocena: 4.5/5
Revolucija v glasbi je bila vedno stvar vidika in interpretacije, pri gaskonjskem dvojcu The inspector Cluzo pa neke politične note – vsaj v prvi vrsti – ni možno takoj izpostavljati, saj je njihov petletni obstoj predstavljal predvsem naslednje: eksplicitno vulgarno umazanijo krasnega rock’n’rolla, funkoidno igrivost ter plesno nagajivost ter koncertno udarnost brez prave primere. Manj znano, a ne tudi nepomembno dejstvo je, da se uporni dvojec tu v maniri trmastih mušketirjev iz dežele Dumasovega D’Artagnana dosledno oklepa mota: »Fuck the bass player!«. Po več kot 500 koncertih po celem svetu, več kot 50 tisoč prodanih albumih, dveh odmevnih DIY ploščah pa je čas za tretje atipično nadaljevanje, ki je izven vseh jakostnih primerjav. Razlog za to precej drzno trditev je preprost – plošča je zapakirana v izjemno lep stripovski paket, kjer poleg izjemnega oblikovanja, ostre produkcije in neposredne igre všečnosti v ušesa bode predvsem nadpovprečna glasbena pismenost in ponudba krasnih sladkih dobrot.
V zavetrju svoje studijske intime v mestecu Mont de Marsan sta »krivca« za instantno čarovnijo – debelušni, a energični kitarist ter vokalist Laurent Lacrouts ter suhljati bobnarski virtuoz Methieu Jourdain k sodelovanju pritegnila bogat nabor lokalnih funkerskih glasbenih asov, rezultat dela pa je plošča The 2 Mousquetaires, ki je, zavita v oblikovno poslastico tajvanskega stripovskega sozarotnika Chrisa Chaosa izdelek s presežno vrednostjo. Gaskonjski dvojec brez dlake na jeziku spregovori o gaskonjskih vrednotah, s hiperenergičnim izstrelkom funka in rock’n’rolla pa se postavi v bran tradicionalnim vrednotam pristnega glasbenega ustvarjanja – seveda tistega, ki premore hrbtenico. In glasba je takšna kot mora biti: umazana, igriva ter namenjena poslušanju na ves glas! Že uvodni izstrelek strasti na prvo žogo, skladba The 2 Mousquetaires Of Gasconha, je empirična potrditev nadpovprečnosti, saj se poleg mastnega zvoka umazanega Gibsona SG, ki tokrat zazveni sočno funkersko, v celoto vplete izjemna ritmika, udarnost in krasna pihalna sekcija je le pika na i, prav tako pa spremljevalni zborček vnese v prvi del brezhibni pridih Jamesa Browna ter črnske elite glasbenikov z dušo in jajci! Sami zase pravijo, da je resnica najbližje primerjavi popolnega zlitja Melvinsov, ki so dokončno in do zadnje sape pokavsali Marvina Gayea, kljub klišejski formi pa je celota kompaktna in izjemno poslušljiva! Bas kitare človek ne pogreša, že nadaljevanje s skladbo Wild And Free pa je po uvodu, ki bi ga človek pripisal Daveu Grohlu nemudoma prikrojeno na bolj zlovešči Audioslave ali pa R.A.T.M. način – seveda z bolj komercialnimi, umazanimi, funk prijemi! Malcom in Phil sta gonilni rotor, s 17-letnim pedigrejem muziciranja ter kaljenja po različnih zasedbah pa sta razvila sebi lasten slog, ki je oster, prefinjen, iskriv in namenjen zabavi. Glasba ima jajca in trese temelje klasičnih konceptov, namesto White Stripes okrnjenosti pa ste tokrat očarani s polnostjo, kateri ne morete čisto nič očitati. Malcom se poleg izjemnega kitarskega muziciranja ponaša z izjemnim parom glasilk, saj v spekter možatih vokalov vtihotapi Jamiroquai subtilnost in visokofrekvenčne krike, ki pa niso čisto nič podobni spevu kastratov! Move On Up je dokaz, da je lahko malce višja vokalna lega kljub vsemu možata ter testosteronsko obarvana. Izjemna pihalna sekcija ne pretirava z vstavki, dinamika plošče pa je ves čas podobna tekoči vožnji po avtocesti užitka, glasba pa je namenjena ljubljenju, zaljubljanju in strasti!
Suspenz postopnega vstopa inštrumentov pri skladbi Telefoot spominja na funkoidno poigravanje s plesnimi standardi preminulega kralja popa Michaela Jacksona, ki pa sta mu Gaskonjca vpihala tako funkersko dušo, da je gibanje, pozibavanje z boki in stresanje prvinskih gibov kar po tekočem traku iz vaaših rokavov popolnoma naravno dejanje. Meja med funkom, bluesom, rockom in popom je tolikokrat prestopena, da se konglomerat zlivanja razvije v povsem samostojno žanrsko igro čutov, generične prvine pa ne povzročajo alergije in averzije na previsoke ravni sladkorja! Why A Vulgar French Band Cannot Play Shitty English Pop Music poda retoričnemu vprašanju jasen, glasen in odkrit odgovor. Vsem svetohlinskim stricem in tetam, ki glasbi očitajo demonsko zapeljivost, vulgarnost in obscenost dvojec namenja le dve besedi: »Fuck You!«, z dvignjenimi sredinci pa smo priplesali do polovice plošče, ne da bi se preobjedli krasne jedi z menija gaskonjskih neukročencev!
I Want To Mmm The Wife Of French President je krasno posvetilo Sarcozijevi gospe Carli Bruni, ki je poleg čarov in debilnega moža deležna iskrene pozornosti zabavljaškega dvojca. Oba bi jo le, mmm, obdelala, po pravi moški ljubezni povrnila nasmešek potešene ženske na ustnice lepotici, sladkobni romantični peting čutev pa je s sladkimi klaviaturami, ki se poigravajo tako s standardom skladbe Whiter Shade Of Pale, ki so jo sčarali Procol Harum, v bolj optimistični atmosferi namenjeno udarnejše nadaljevanje. Fuck The Bobos je posvečen vsem bebavim kretenom, korporativnim marionetam, mastermindom potrošniškega posiljevanja, vsem panameriškim osvajalcem vaših denarnic pa Gaskonjca vnovič ponovita speven refren: »Fuck The Bobos!«. Krasno! Po tem je revolucionarni revolt skladbe Power To The People toliko bolj samoumeven, predramljeni revolucionarni duh pa se krasno pretopi v funk’n’rollerski udarec, ki je namnejen aplavdiranju na všečni, že slišani, a nikakor dolgočasni komplet rifov, s katerim je po hvalinici nesmrtnemu inšpektorju iz Pink Pantherja kronana s funkoidnim pozivom k uporu v bolj črnih odtenkih. Dvignjeni pesti pozdrava Črnih Panterjev sledi obračun s hipiji. V časih, ko ni nič zastonj, je servilno ponujanje zastonj objemov sumljivo, pravita fanta iz francoskega obrobja. Kapitalistično šlepanje na lažnivost starih vrednot zasluži vnovič grleni: »Fuck you«, The Inspector Cluzo pa udari na note na način, ki ste se ga morebiti nalezli pri The Living Color, bolj mehkocurni ljubimci pa pri Jamiroquaiu. Vse dobro, korektno in prekleto všečno pa se tu še ne zaključi! Adishatz se z revolucionarnimi flavticami in pozivom k ohranitvi tradicionalnih vrednot trdovratnosti v gaskonjščini, vlije v vaše srce in ušesa kot ravno pravšnja pavza, premor, da lahko s sklepnim dejanjem, skladbo Que Som Cabelhs, sklene v spevu, ki ohranja ponos samoraslosti. Tradicija gaskonjske upornosti ter ponosa se nalezljivo prenese tudi v ušesa slovenskih trubadurjev in trubadurk, s tem pa je iniciacija v plemiški red satelitnih ambasadorjev Gaskonje dokončan tako kot se spodobi!
https://www.youtube.com/watch?v=Evr3KP7wrvg
Vse ostalo je nepomembno in odveč, dragi moji, če pa ne verjamete, pa se vsaj malce prepustite igri domišljije, s katero vas bosta Phil in Malcom nedvomno nalezla, po imperativu glavnega gesla pa boste tudi sami pritegnili dejstvu, da gravitacija basa ni nujno odvisna zgolj od štirih ali petih strun dodatnih članov. The 2 Mousquetaires je plošča, ki vas bo nemudoma osvojila ter ukradla levji delček vašega srca, s tem pa je del čarovnije vseeno zamujen. The Inspector Cluzo je namreč zasedba, ki vso svojo udarnost in znanje izkažejo koncertno, tudi po okrnjeni različici uroka pa je uspeh tudi v tretje popolnoma dosežen. Ni osladnosti in odvečnega! Ni hlinjenja orgazmov! Ni lažnjivega revolucionarnega pretvarjanja, ki bi sledilo neki tržni logiki ter servilnim vrednotam! Dvojec s srčnim krmarjem sledi le svojim notranjim impulzom življenjskega ritma, srčni utrip pa uravnava, preveva ter poganja tako krasni tok misli, glasbene sočnosti, poltenosti in tistega, brez česar je lahko sleherno poslušanje prekleto naporno – zabave. Tudi s tem ostaja del duše kljub letom zakoreninjen v otroškem navdušenju, mladostni upornosti ter idealizmu, revmatizem grenkobnih srednjih let pa se ukloni pozivu k plesu, po katerem je tudi sivina tega sveta nekoliko znosnejša.
Zasedba
Laurent ‘Malcom’ Lacrouts – električna in akustična kitara, vokal, klaviature
Mathieu ‘Phil’ Jourdain – bobni, tolkala, spremljevalni vokali, klaviature
Gostujoči glasbeniki:
Phil ‘Feal’ le Rouzic – tenor sax
Benoit ‘Mols’ Molina – trobenta
Stephan Kraemer – klaviature
Jean Luc ‘Allez le Stade Montois’ Laboudigue – flavta, tamburin
Claude Laspes – gaskonski govor
Gaston Lagrange – gaskonski govor in šale
Produkcija
The Inspector Cluzo
Seznam skladb
- The 2 Mousquetaires Of Gasconha
- Wild And Free: The »Indignés« Song
- Move On Up
- Téléfoot
- Why Vulgar French Band Cannot Play Shitty English Pop Music?
- I Want to Mmm The Wife Of The French President
- Fuck The Bobos
- Put Your Hands Up
- Power To The People
- Fuck Free Hugs
- Adishatz
- Que Som Cabelhs
