Izvajalec: Jorn
Založba: AFM Records
Izid: year
Ocena: 3.5/5
Ta odlični pevec res ne pozna besednega zaporedja ”spokojni počitek”. Vseskozi aktiven bodisi v Masterplan, bodisi v projektih, kot je bil nazadnje njegov skupni še z enim vrhunskim vokalistom Russel Allenom (Symphony X), ko sta izdala zelo, zelo lep izdelek “The Battle” (2005).
Lande je poznan po svojem unikatno toplem “kadilsko okajenem” glasu, ki bi ga lahko opisali kot ”crossover” med Coverdaleom in R.J. Diom. Združuje pač približek Coverdaleovega šarma z Diovimi spogledovanji z okultizmi. Zato je album odet v črn kostim. In če ga spišejo skandinavci, zna biti to lahko nevarno spotencirano. Kitare živo brusijo in naredijo velik zvok skozi ploščo, prašeč prave izdelane velike hard rock riffe, ki so prepojeni z adrenalinsko naglico. Na plošči ne manjka barvitih kitarskih okraskov in ekspresivnih živahno oddriblanih solaž, prave skandinavske šole. Ritem linija je topovska. Z Landejem sodelujejo vrhunski glasbeniki, člani Company of Snakes, TNT, Pagan’s Mind in Carnivora (kmalu po snemanju “The Duke”, pa se je za stalno pridružil Landeju v skupino Magus Rosen, sicer basist “kladopadov” Hammerfall) in to se odraža v kemiji, ki je prisotna v vse večji meri iz plošče na ploščo. Album se odpre visoko atmosferično z dvema pesmima srednje hitrega tempa, ki nosita fascinanten “groove”. S Stormcrow dobimo prvovrstno naoštren razbijač, ki ga kar razgajna od vse hard rock energije, medtem ko je The Duke Of Love tipičen primer, kjer se Lande na najbolj klasičen način približa kakšnim “late eighties” Whitesnake. Kot da bi Lande uslišal prošnjo, nadaljuje v tem slogu na plošči tudi naprej z udarno balado Burning Chains in besede v uvodu kot npr.: ”pouring rain”, ”carry on”, “fool in love”, “bleeding heartache”, “pain inside my heart”, so besede kot bi mu jih polagal sam Coverdale na usta.
Ker se kitari radi poslužujeta “massive riff” surovosti, ki je na mestih zavita v Sabbathovsko zvenečo “doomovsko” škripajočo poltoniko (odlični primer je After The Dying), s siceršnjo Coverdalsko obarvanim petjem, dejansko izpade vseskupaj kot mešanica “Dio-era” Black Sabbath in Whitesnake. Npr. Midnight Madness v “beatu” predrefrena spomni na sam Holy Diver (Dio), komad pa je ob tem za povrhu še resnično zlobnikave sorte, kot bi ga napravil tudi Dio (refren!!!) in to z ali brez Black Sabbath. Midnight Madness je pravzaprav konec plošče, kajti temu sledi Thin Lizzy priredba, ki vnaša lepo mero diverzitete na ploščo in z njo nas Lande odločno spomni, kdo so bili pionirji tercetnih harmonij v rocku. Za zaključek pa bend ponudi prenovljeno naslovno pesem Jornovega prvenca, odlično Starfire.
Nova plošča je prvovrsten in doslej najbolj konsistenten Jorn Lande hard rock in potrditev tistega kar je nakazala že “Out To Every Nation” (2004), ki je nosila mestoma spogledovanje s prog metalom. Primerjave z B.S. In Whitesnake, me glede hvalnic Jornu sicer znova demantirajo, a kdor pozna atmosfero progresivnih mračnjakov Beyond Twilight, ki jo Jorn dejansko uspešno pričara in preveva kompozicije tudi na “The Duke”, dobimo kot rezultat resnično svojevrstno zveneč hard rock, nastal izpod peresa Jorna in sodelavcev. “The Duke” potrjuje, da je Lande našel pravi recept in spravil od sebe po “Out To Every Nation” album, ki tokrat v celoti zdrži, poln melodike, odbrencljan z jajci, fluidno poslušljiv in poln hard rockovske erotike. Udaren kot se šika in še bolj fluiden kot predhodnik! Lande je vse doziral očitno v pravšnjih odmerkih in “The Duke” je pač tako album, ki ne poklekne nikjer! Vendar pa je mogoče pričakovati od Landeja v prihodnosti še več!
Zasedba
Jörn Lande – vokal
Jörn Viggo Löfstad – kitara
Tore Moren – kitara
Morty Black – bas kitara
Willy Bendiksen – bobni
Stian Kristoffersen – bobni na 3, 7 & 10
Produkcija
Jorn Lande & Jörn Viggo Löfstad
Seznam skladb
1. We Brought The Angels Down
2. Blacksong
3. Stromcrow
4. End Of Time
5. Duke Of Love
6. Burning Chains
7. After The Dying
8. Midnight Madness
9. Are You Ready*
10. Starfire (2005 version)
*…. Thin Lizzy cover
Trajanje albuma: 44:30
