Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Overdrive
Založba: Soulfood
Izid: 25.08.2014
Trajanje: 45:23
Ocena: 4/5
Po osmih letih se vračajo na sceno s svojim petim izdelkom Britanci Overdrive. Nikar jih ne zamešajte s švedskimi melodičnimi rock revitalisti istega imena in mnogo mlajše EMŠO številke. Britanci Overdrive so svoj prvi nastop odigrali namreč leta 1974 v svojem rodnem mestu Grantham pod imenom Upex, v skupini pa sta bila že takrat ustanovna člana Tracey Abbott (kitara) in Ian Hammilton (bas kitara), ki sta za krstno leto skupine Overdrive razglasila letnico 1977. Overdrive so skupina, ki jih v karieri zaznamuje kopica vzponov in padcev. Prvikrat so razpadli že leta 1982, tako so uspelo izdai vsega en sam samcat single za skladbo »On the Run« (1981) ter dva demo posnetka. Bend se je reaktiviral leta 1988 in v nihajočih časovnih presledkih nanizal do tega dne štiri studijske albume.
Prihaja pa torej kočno tudi peti studijski album »The Final Nightmare«, ki ga je produciral nihče drug kot Chris Tsangerides, mož, ki je živel in dihal gibanje NWOBHM s svojo skupino More. To je tisti dobrotnik, ki je denimo oblikoval zvok Judas Priest klasiki »Painkiller« (1990) ali zvok Y&T albuma »Mean Streak«. Čeprav so Overdrive doživeli konkretno prevetritev članstva pred dvema letoma in je v ekipo današnjih Overdrive vstopil novi vokalist, ki pa je izkušeno »Mojzesovski« po imenu Dave Coulter. Ta je s prihodom zamenjal Steva Farnerja, to je tistega moža s katerim je skupina posnela in izdala omenjeni »On the Run« leta 1981 ter tretji in četrti studijski album v letih 2005 in 2006. Po tem kar je postregel Coulter na albumu »The Final Nightmare« lahko zaključimo, da so Overdrive odlično izbirali. Neverjetno dober približek vokalnim karakteristikam Farnerja!
Album »The Final Nightmare« je najbolj iskren odtis tistega kar je dostavil s svojim revolucionarnim pojavom NWOBJHM. Album, kjer se za poslušalca ustavi čas. Izgubljen v času in prostoru. Kot bi bil ustvarjen v prvi polovici osemdesetih. Bere se čudno pa vendar. Ne glede na to da falanga novodobnih revitalsitov Skandinavije in Nemčije ne ustvbarja ničesar še ne slišanega, pa je njihova aktivnost sila pomembna, saj so svoje vrste strnile skupne, za katere si ne bi upal pomislit, da bodo še kdaj pobrcavale naokoli. Od Blitzkrieg, do Weapon (UK), Tokyo Blade, do Battleaxe in seveda Overdrive. Ti se držijo na »The Final Nightmare« kot pijanec plota svojega preverjenega recepta, ki ga najbolje obvladujejo, zato tudi dostavljajo najboljše kar zmorejo. In ker so v vseh potezah neverjetno iskreni, zleze album pravemu ljubitelju starošolske heavy metal »erotike« hipoma pod kožo! Gre za odličen heavy metal / heavy rock album od prve do zadnje sekunde, ki je vseskozi odet v zloveščno atmosfero, polno mračnjaštva, bitja sodne ure, sodnega dne! Tsangardies ni Sneap in zato ne pričakujete zloveščnosti teatra tipa novih Hell albumov, pa vseeno. Vokal Davea je tisti prinašalec končne pogube. Deluje blago »votlo«, zamolklo, tuleče, odlično oživlja agonijo spleta norosti in bolečine. Coulter še zdaleč ni pevski akrobat, pač pa »striček vokalne karizme«. Skladba Twisted in Mind pove vse, ko pluje Coulter skozi višje lege v soju neprepričljive rabe falseta, kjer niha v vokalni moči. Vendar poseduje »strup« in fenomenalno učinkuje v strukturi in zvoku skladb. Spominja na križanca med Ozzyjem in Mark Sheltonom (Manilla Road), torej na dva vokalista, ki se ne moreta ravno pohvaliti z atletsko dresuro vokala, posedujeta pa oba izjemno karizmo v barvi vokala in interpretacije! Bend razvija izjemen kompakten primež zvočnega zidu, ki ga tvorijo vrhunski kitarski riffi primordialno stare šole heavy metala, ko so se kresali vsi pionirski riffi rocka in metala.
Skladbe so polne mračno pompozne epskosti. Gre za popolno dramo, prelito z okultom, skušnjavo, spleta norosti in bolečine, kjer je osrednji junak obsojen na kočno pogubo. Nihče ne uide roki usode, starki s koso. V osmih letih presledka med prejšnjim albumom so se ideje kalile do izredne zrelosti. Chris Tsangerides je poskrbel za odlično produkcijo. Zvito, nasršeno, apokaliptično. Snare je topovski, skrajno odebeljena bas linija navito trga preko zvočne slike, riffi primejo zlohotno in robato, klaviature zgoščajo ozadje zvočne slike in ji dajejo moment »čokatosti«. V vsem tem pa kraljuje specifični vokal Davea Coulterja, ki dodaja tisto atmosferično piko na »i«. Prave punkovske »umazanije«, ki jo razumejo dostaviti v zvoku le ti tisti, ki so razvijali metal v času, ko je doživljal razcvet tudi punk. Klaviature in kitare delujejo v izredni navezi. Tako klaviature, kot kitare seveda dostavljajo solaže. Klaviature večkrat zajašejo po Hammond zvoku, v skladbi Taken Young (Ben’s Song) vnašajo zloveščnost »cerkvenih orgel«, ob kateri se zna ježiti vaša koža.
Če želite izkustvo prvinskega heavy meta značaja brez slehernih olepšav, brez slehernega kiča, lišpa, popravkov, dodanih simfoničnih aranžmajev in čivkajočih sintetizatorjev in brez »gloncanja zvoka ter iščete le »iskreno sveto« silo kitarskega riffa, ki razbija zobe in natika glavo na kol, potem je »The Final Nightmare« album, ki vas bo nedvomno osrečil. Znova oživljena pošast je zarjovela, nasršila bodice! V soju mesečine so leskeče sklenina njenega ošiljenega zobovja pripravljenega, da razkosa svoje žrtve. Do zadnje nočne more iz katere se ne prebudi nihče več :Tako se je delal nekoč heavy metal. In presneto prevzetno deluje v letu 2014, kar pomeni da zobovje Overdrive pošasti nikakor ni skrhano!
Zasedba
Dave Coulter – vokal, spremljevalni vokal
Tracey Abbott – kitara
Tim Hall – klaviture, spremeljevalni vokal
Ian Hammilton – bas kitara, spremljevalni vokal
Scratch Padgett – bobni
Produkcija
Chris Tsangerides
Seznam skladb
1. Invited to Hell
2. Twice Shy
3. Glass Game
4. Twisting My Mind
5. Wasted
6. Lost on a Mountain
7. Nightwalker
8. Taken Young (Ben’s Song)
9. Final Nightmare
