Izvajalec: Lumineers, The
Založba: Dualtone
Izid: year
Trajanje: 42:19
Ocena: 4/5
Trendi, ki jih količi brez milostna roka korporacij so zanimiva reč. Cepetate v prahu v času prohibicije tridesetih let prejšnjega stoletja, si dajete takt s ploski rok in prepevate najbolj oguljeno tradicionalno pesem prvega konvoja naseljencev, ki so brisali staro indijansko zgodovino in risali novo…. Tako je! Trend je trkanje na nacionalna čustva mas. Če na tleh Velike Britanije razsaja lahko s svojim krvavečim srcem Marcus Mumford, je treba tudi onkraj Atlantskega oceana najti ustrezen odgovor, pa čeprav eden Mumford povsem zadošča.
Americana in »back to the roots« izročilo. The Lumineers – nekakšen vezni člen, ki je združil indie in folk, je zelo dober v tem. Pravzaprav zelo iskren v tem kar počne. S prvencem deluje precej bolj naivno, ranljivo, pristno, kot z bliščem naphani tretji album zasedbe Mumford And Sons. Seveda pa so bili tudi Mumford in druščina s svojim prvencem podobno naivni in ranljivi. The Lumineers počno stvari po »ameriško«. Zmes countryja, bluesa, Americane, vse odigrano preko tradicionalnih instrumentov, s centralno umeščenim vokalom, ki ga razganja od vse bolečine. Mnogo je v verzih zatekanja k lepim spominom brezbrižne mladosti, mnogo krvaveče ljubezenske izpovedi i ne nazadnje pridiganja, ki črpa v duhovnih gospelovskih napevih, kot je to skladba Dead Sea.
Polka ritmi (Stubborn Love), ravno usekani – bobnarsko vojaški marši, ali preprosto ploskanje rok (Submarines, Ho Hey). Vi izbirate. Zares golo in prosto sučno oblikovani ritmi, ko bolj prvinsko ne gre, kadar se spogleduješ s koreninami tradicionalne ameriške ljudske glasbe. Medtem ko kitare v akustičnem zvenu rabe nekaj elementarnih akordnih prijemov pokrivajo glavnino spremljave, se vokalu v dialogu pridružijo največkrat violina ali čelo ali banjo (Flapper Girl, Charlie Boy). Skladba Ho Hey, ki je postala velika uspešnica do tega dne in pomagala The Lumineers že s prvencem priplezati zelo visoko, je primer zmagovite formule. Če smem biti malo zlobno nagajiv, si predstavljajte da greste na The Lumineers koncert kjer postanete priča kako vokalist Wesley Keith Schultz v slogu dušebrižnega pastorja razdeli množico na levo in desno stran. Leva je »Ho« in desna je »Hey« Verjetno komaj že čakate, da boste postali »Ho« ali »Hey«.
No da se vrnemo k Ho in Hey z malo bolj resno noto. Skladba je namreč zelo dobra. Čuti se, da jo je skupina sestavila skupaj povsem nepretenciozno, brez načrta, da bi kdaj postala hit. Izmenična vzklika množice »Ho« z leve in »Hey« z desne se v refrenu prekrasno prilegata in sta pravzaprav bistvo polnega učinkovanja sporočila te skladbe. Prav ta skladba deluje kot prekretnica na albumu, saj postaja le ta v nadaljevanju v sporočilnosti še bolj bogat in nalezljiv. Sledeče tri skladbe Slow It Down, Stubborn Love, Big Parade, so primeri izjemne izpostavitve čustvenega temperamenta interpretacije pevca Wesleya Keitha Schultza, ki izžareva veličino pristnosti z bolečino nabite zgodbe, ki pa po drugi plati zajema tudi optimistično zazrtost v prihodnost.
V prid pristni naravi značaja skladbe Ho Hey, ki je kasneje postala velik hit, priča tudi to, da so preostale skladbe na enaki ustvarjalni ravni. Favorite boste morali določiti sami. To pomeni, da je zasedba dejansko prelila iskreno ljubezen do glasbe v točke albuma. In pristni naravno zveneči ten izdelka tega nikakor ne more skriti. Vsekakor bo ta album zanimiv tako za vse ljubitelje Boba Dylana na eni strani, kot tudi za ljubitelje »blue grassa« na drugi.
Trkanja na čustva državljanov ZDA je izpostavljeno tudi v skladbah Charlie Boy in Flapper Girl, kjer se verzi dotaknejo na lik J.F. Kennedyja, v Flapper Girl celo na njegovo zadnjo vožnjo v velikem Caddilacu. Nekje v začetku recenzije se je zapisala beseda »rock«. Le tega ne najdemo veliko, ureže pa kitara nekaj več električnih decibelov v zaključni Morning Song, ki je nazoren primer premoščanja independant drže s folk koreninami Amerike. Arcade Fire? Ah nič, nič,… bil je samo preblisk he, he, he,…
The Lumineers so torej naslednji kandidat podporne skupine na novi turneji Boba Dylana. V bistvu je skupino do velikega meta spravila nekajkratna radijska rotacija skladbe Ho Hey, na eni od večjih radijskih postaj v Seattlu. Zasedba je sicer sklenila pogodbo za malo neodvisno založbo Dualtone, a ko potem prevzame distribucijo prvenca za celi svet Decca Records, veš koliko je ura.
Upajmo, da bodo The Lumineers zadržali pristnost prvenca čim dlje in jo prelivali na prihodnje izdelke. Zagotovo so imeli veliko srečo pri preboju proti vrhu svetovnega mainstreama. Ena stvar je količenje trendov velikih založb, druga je ta, da so se preprosto znašli s skladbo Ho Hey »pri roki«. V ZDA namreč mrgoli podobnih klubskih skupin, ki kopljejo po koreninah ameriške folk tradicije. Tudi mnogo boljših in bolj zanimivih od The Lumineers. A usoda je izbrala njih. In »The Lumineers« je zelo lep izdelek. Prav zaradi svoje iskrenosti in velike avtentične drže! Naj torej ne zvodeni.
Zasedba
Wesley Keith Schultz – vokal, kitara
Jeremiah Caleb Fraites – bobni, tolkala, mandolina, spremljevalni vokal
Neyla Pekarek – čelo, mandolina, piano, spremljevalni vokal
SODELUJOČI GLASBENIKI:
Stelth Ulvang – piano, harmonika, mandolina, spremljevalni vokal
Ben Wahamaki – bas kitara
Lauren Jacobson -violina
Adam Trachsel – dvojna bas kitara, električni bas
Maxwell Hughes – “fingerstyle” kitara
Produkcija
Ryan Hadlock
Seznam skladb
1. Flowers In You Hair
2. Classy Girls
3. Submarines
4. Dead Sea
5. Ho Hey
6. Slow It Down
7. Stubborn Love
8. Big Parade
9. Charlie Boy
10. Flapper Girl
11. Morning Song
