Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Stackridge
Založba: MCA Records
Izid: year
Trajanje: 35:20
Ocena: 4.5/5
Stackridge ostajajo ena izmed najbolj spregledanih britanskih progrockovskih skupin, kljub temu, da so nekoč spadali med tisto elitno peščico skupin, katere so mediji na začetku sedemdesetih največkrat razglašali za naslednike Beatlov. Tovrstne primerjave so si prislužili predvsem zaradi sorodnih vokalnih harmonij, podobnega, pristnega angleškega (črnega) humorja in izjemnega smisla za grajenje melodičnih aranžmajev, čeprav so Stackridge že zelo zgodaj v svoji karieri začeli prisegati na eklektično mešanico simfoničnih in folkrockovskih elementov, pogojenih s serijo drznih pihalnih in godalnih vložkov ter prebrisanih električnokitarskih variacij v režiji klaviaturista/kitarista/pevca Andya Creswella-Davisa in kitarista/pevca Jamesa Warrena. Slojevitost pihalnih aranžmajev so še razširili po prihodu saksofonista Keitha Gemmella (ex-Audience), ki je v dotedanji Stackridge zvok vnesel tudi nekaj jazzovskih nians.
Stackridge so že kmalu izgradili povsem lasten, prepoznaven slog in v času, ko so leta 1974 izdali tretji studijski album, »The Man In The Bowler Hat«, svoj komercialno najuspešnejši dosežek, ki je v ZDA in Kanadi izšel pod naslovom »Pinafore Days«, je bilo že zdavnaj jasno, da gre za veliko več kot samo za še ene (nesojene) naslednike Beatlov. Senca slednjih pa je bila zelo dolga in prek nenavadne igre ironije je naneslo, da je producent na »The Man In The Bowler Hat« postal nihče drug kot sloviti George Martin, ki je s svojimi izjemnimi produkcijskimi veščinami posredno poskrbel za to, da so Stackridge dosegli kar lep, vendar kratkotrajen uspeh na domačem, britanskem trgu. Zanimivo je, da so bili Stackridge prva skupina po Beatlih s katero se je Martin odločil sodelovati kot producent.
Zaradi žgečkljivega humorja na bazi ‘Letečega cirkusa Montya Pythona’ in poudarjene ‘angleškosti’, pa tudi določenih pastoralnih zvočnih prvin, so Stackridge nekateri glasbeni ljubitelji pomotoma uvrščali v Canterbury sceno, kar pa jim niti ne gre pretirano zameriti. »The Man In The Bowler Hat« se odpre na skrajno razposajen način z veseljaško obarvanim »Fundamentally Yours«, ki zaradi fluidne kombinacije iskrivih godalnih in pihalnih aranžmajev ter prešernih vokalnih harmonij zlahka asociira na nekatere bolj šegave trenutke določenih Canterbury scena bandov.
Skladba »Pinafore Days« zveni kot spremljevalna glasba za kakšen star, angleški črno-beli film o življenju dekadentne britanske aristokracije v času lorda Byrona, medtem ko na pastoralno začinjenemu »The Last Plisoll« v ospredje pridejo tudi eklektično zasoljene električnokitarske variacije ter dramatične vokalne harmonije v režiji vseh treh glavni vokalistov (Creswella-Davisa, Warrena in flavtista/klaviaturista Michaela ‘Mutterja’ Slaterja; slednji je po navadi prispeval večino vokalov na Stackridge skladbah). »The Galloping Gaucho« je s svojimi cirkuškimi zvoki klasičen primer zaščitne Stackridge angleške ekscentričnosti in ‘odbitega’ humorja, vendar tudi izjemne muzikalnosti in melodičnosti.
Balada »To the Sun and the Moon« vsebuje elegično obarvane vokalne harmonije in melanholične simfonične aranžmaje in je eden redkih resnejših trenutkov na albumu. Večni šaljivci ne morejo iz svoje kože že na naslednji skladbi, »The Road To Venezuela«, ki poleg iskrivih godal vsebuje tudi zvok kastanjet, kar v prevladujoči anglosaksonski melos posredno vnese tudi ščepec latino šarma. »Humilation«, kjer se stvari spet nekoliko zresnijo, je presunljiva, pastoralno zabeljena žalostinka z elegično Slaterjevo vokalno predstavo ter čudovitimi violinskimi aranžmaji. Burkaški vrtiljak »Dangerous Bacon« s svojimi melodičnimi vokalnimi harmonijami in pobalinskimi ritmičnimi niansami na trenutke zveni kot bližnje srečanje med poznimi Beatli ter skupino Bonzo Dog Doo-Dah Band. Na »The Indifferent Hedgehog« je sarkastično besedilo na bazi živalske basni v ostrem kontrastu z melanholičnim glavnim aranžmajem. »God Speed the Plough«, najbolj avanturistično delo na albumu, je folkrockerski inštrumental s keltsko obarvanimi violinskimi in flavtističnimi aranžmaji, ki album zaključi na skrajno pompozen in melodramatičen način.
Stackridge so z »The Man In The Bowler Hat« ustvarili enega izmed najbolj navdahnjenih trenutkov svoje kariere, ki se je (začasno) končala na prelomu sedemdesetih. Tudi do razpada leta 1976 in kljub nekaterim menjavam postave so vsaj v skladateljskem oziru ostali relativno stabilen kolektiv, čeprav se je zanimanje za njihovo glasbo šele zares razživelo po vrnitvi banda na sceno leta 1999. Tedaj je namreč spet začelo naraščati zanimanje za ‘starodavne’ progrockovske zasedbe med katerimi so ‘na novo odkriti’ Stackridge izpadli kot nekakšni obskurni križanci med Beatli, Jethro Tull in Caravan, čeprav do tudi z novejšimi izdajami, kot je bil album »A Victory for Common Sense« (2009), dokazali, da se jih nikakor ne sme obravnavati zgolj površinsko.
Zasedba
Andy Cresswell-Davis -kitara, klaviature, tolkala, vokal
Michael ‘Mutter’ Slater – flavta, klaviature, tolkala, vokal
Mike Evans – violina, vokal
Billy Bent (aka Billy Sparkle) – bobni
James Warren – kitara, vokal
Jim “Crun” Walter – bas kitara
Keith Gemmell – saksofon
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Reg Leopold – violina
William Reid – violina
Graeme Scott – viola
Vivian Joseph – čelo
Jack Emblow – harmonika
Ray Davies – trobenta/kornet
Derek Taylor – francoski rogo ter solo na “To the Sun and the Moon”
B. Lamb – trombon
M. Fry – tuba
R. Chamberlain – klarinet/saksofon
Produkcija
George Martin
Seznam skladb
1. Fundamentally Yours
2. Pinafore Days
3. The Last Plimsoll
4. To the Sun and the Moon
5. The Road to Venezuela
6. The Galloping Gaucho
7. Humiliation
8. Dangerous Bacon
9. The Indifferent Hedgehog
10. God Speed the Plough
