Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Ayreon
Založba: Music Theories Recordings
Izid: 28.04.2017
Trajanje: 88:33
Ocena: 4/5
Nizozemski multiinštrumentalist in skladatelj Arjen Anthony Lucassen, ki že od leta 1995 dalje navdušuje s svojo progmetalsko/progrockovsko skupino Ayreon, se je vrnil z novo rockovsko opero, ki nosi naslov »The Source«. V skladu z dolgoletno Ayreon tradicijo gre za konceptualni projekt s katerim se Lucassen vnovič vrača na njemu ljubo področje znanstvene fantastike, saj je »The Source« predzgodba albuma »01011001« (2008) in obenem tvori prvi del ambiciozne konceptualne sage. Tudi tokrat je Arjenu na pomoč priskočila plejada gostujočih glasbenikov z vseh vetrov. V nasprotju s predhodnim albumom »The Theory of Everything« (2013), ki je vseboval lepo število progresivnorockovskih legend, Arjenovi gostje na »The Source« večinoma prihajajo iz sveta progresivnega metala in power metala. Z večino izmed njih je v preteklosti že sodeloval s čimer je prekinil z nenapisanim Ayreon pravilom, da za vsak naslednji album k sodelovanju povabi nove goste.
Tako so se na »The Source« za mikrofonom vnovič znašli nekateri ‘stari znanci’ kot so James LaBrie (Dream Theater), Simone Simons (Epica), Tobias Sammet (Edguy, Avantasia), Hansi Kürsch (Blind Guardian), Russell Allen (Symphony X), Floor Jansen (Nightwish) in Tommy Karevik (Kamelot, Seventh Wonder), medtem, ko je med novimi pevskimi gosti metalski srenji še najbolj znan Tommy Rogers (Between the Buried and Me). Slednji je s svojimi ekstremnometalskimi ‘grčanji’ v zdravih merah vnesel nekaj dobrodošle kontrastnosti med elito vrhunskih vokalistov s ‘čistimi’ pevskimi pristopi. Vsak pevec, po ustaljeni Ayreon tradiciji, igra določeno vlogo iz »The Source« koncepta in pri tem so večinoma kar precej prepričljivi.
Interakcija in kontrast med moškimi in ženskimi vokali na različnih stopnjah vnovič navdušujeta, pri čemer do posebnega izraza pridejo operetne odlike obeh pevk, se pravi Simonsove in Jansenove, medtem ko moški pevci, ki tokrat prihajajo predvsem iz progresivnega metala in power metala večinoma dobro opravijo svoje vloge. Arjen dobro ve na katerih mestih mora uporabiti določenega pevca prek katerih uspešno pripoveduje »The Source« zgodbo. Več novih obrazov je tokrat na področju gostujočih inštrumentalistov, kjer izstopajo kultni klaviaturist Mark Kelly (Marillion) ter oba kitarska virtuoza Paul Gilbert (Mr. Big, Racer X) in Guthrie Govan (The Aristocrats, ex-Asia). Vsi trije so na izbranih skladbah prispevali po eno solažo na svojih inštrumentih, medtem ko je za bobne vnovič poskrbel Ed Warby. Slednji z Arjenom, kateri je vnovič odigral večino inštrumentov na »The Source«, sodeluje že od leta 1998 dalje.
»The Source« je nekoliko trši, bolj progmetalski in bolj kitarsko usmerjen dosežek v primerjavi s predhodnikom »The Theory of Everything«, ki je bil bližje progresivnemu rocku, sicer pa gre v vseh ozirih za tipičen Ayreon album s tem, da je nekoč navdušujoči, vznemirljivi recept z leti postal že kar nekoliko preveč predvidljiv tako, da bo moral Arjen v bližnji prihodnosti vsaj par stvari pri komponiranju in aranžiranju prevetriti in morda dodati še nekaj eklektičnih vplivov iz drugih žanrov. No, na srečo je godalnih aranžmajev in flavte še vedno dovolj, čeprav so podrejeni kitaram. Dobrih kompozicij je na albumu sicer v izobilju, o tem ni dvoma, kar dokazuje že dramatični uvodni ep »The Day the World Breaks Down«, ki bo gotovo navdušil dolgoletne privržence. Med boljše »The Source« trenutke spadajo že omenjeni, uvodni ep, »Sea of Machines«, ki zaradi zanimive rabe godalnih aranžmajev nekoliko spomni na klasične Kansas, energični prog rock/metal hibrid »Star of Sirrah«, keltska balada »All That Was« z obema pevkama na glavnih vokalih, pompozni »Aquatic Race«, eterični »The Source Will Flow« ter melodičnorockovski »Journey to Forever«, čeprav je zelo težko izpostaviti posamezne svetle trenutke, saj gre za kakovostno nadvse uravnotežen dvojni album, ki navkljub obsežnosti ne vsebuje napornih in odvečnih mašil.
»The Source« koncept je dokaj kompleksen in razdeljen v štiri sklope (kronike), vendar obilno črpa iz številnih znanih znanstvenofantastičnih novel oziroma filmov tako, da ni govora o kakšni pretirani globini, obenem pa se ponekod navezuje na pretekle Ayreon koncepte kot je »Into the Electric Castle« (1998), saj je v enem izmed besedil ponovno omenjen skrivnostni grad. Zgodba o zatonu tehnološko visoko razvite, ljudem podobne rase, ki se, potem, ko postane apokalipsa neizbežno dejstvo, odpravi na iskanje novega planeta, primernega za naselitev s tem, da se novim razmeram umetno prilagodi s pomočjo strojev in napredne tehnologije, je bila v različnih oblikah povedana že neštetokrat. Propad Atlantide so v svojih konceptih sredi sedemdesetih oziroma osmedesetih obravnavali že Eloy in Pallas.
»The Source« je tipična Ayreon rock opera po preverjenem, dobro utečenem ‘vesoljskem’ receptu v rokah Arjena in njegovih prestižnih glasbenih gostov, ki bo zagotovo všeč vsem dolgoletnim privržencem, čeprav ne vsebuje ničesar pretirano osvežilnega v primerjavi s tem kar smo lahko od njih slišali v preteklih dvajsetih letih. Morda Arjenova ideja, da vnovič uporabi skoraj izključno samo preverjene pevske goste le ni bila tako modra kot se je to zdelo, saj določene kompozicije že kar malo preveč spominjajo na nekatere pretekle ideje, kar je po eni strani sicer razumljivo, saj gre za konceptualno predzgodbo »01011001«, vendar manjka tisti faktor vznemirjenja, nepredvidljivosti, ki je iz nekaterih preteklih albumov na čelu z »Into the Electric Castle« ter obeh delov sage »Universal Migrator« (2000) naredil nepozabne mojstrovine. Kljub temu poslušalca uspe popeljati na ambientalno znanstvenofantastično odisejado in to je tista glavna odlika vseh dosedanjih Ayreon studijskih projektov. »The Source« je bil prvotno zamišljen kot Arjenov solo album, vendar mu je po njegovih besedah med ustvarjanjem začel zveneti preveč ‘trdo’, zato se je poigraval z idejo, da bi ga izdal pod imenom svojega stranskega projekta Star One, nakar se je odločil, da je napočil čas za novi Ayreon dosežek.
Zasedba
Arjen Anthony Lucassen – električna in akustična kitara, bas kitara, mandolina, klaviature
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Ed Warby – bobni
Joost van den Broek (ex-After Forever) – veliki in električni klavir
Ben Mathot – violina
Maaike Peterse (Kingfisher Sky) – čelo
Jeroen Goossens (ex-Pater Moeskroen) – pihala
Paul Gilbert (Mr. Big, Racer X) – kitarska solaža
Guthrie Govan (The Aristocrats, ex-Asia) – kitarska solaža
Marcel Coenen (Sun Caged) – kitarska solaža
Mark Kelly (Marillion) – sintetizatorska solaža
James LaBrie (Dream Theater) – vokal kot Zgodovinar
Tommy Karevik (Kamelot, Seventh Wonder) – vokal kot Vodja opozicije
Tommy Rogers (Between the Buried and Me) – vokal kot Kemik
Simone Simons (Epica) – vokal kot Pogajalka
Nils K. Rue (Pagan’s Mind) – vokal kot Prerok
Tobias Sammet (Edguy, Avantasia) – vokal kot Kapitan
Hansi Kürsch (Blind Guardian) – vokal kot Astronom
Mike Mills (Toehider) – vokal kot TH-1
Russell Allen (Symphony X) – vokal kot Predsednik
Michael Eriksen (Circus Maximus) – vokal kot Diplomat
Floor Jansen (Nightwish) – vokal kiot Biologinja
Zaher Zorgati (Myrath) – vokal kot Pridigar
Produkcija
Arjen Anthony Lucassen
Seznam skladb
CD1 (44:07)
Chronicle 1: The Frame
1. The Day That The World Breaks Down (12:32)
2. Sea Of Machines (5:08)
3. Everybody Dies (4:42)
Chronicle 2: The Aligning Of The Ten
4. Star Of Sirrah (7:03)
5. All That Was (3:36)
6. Run! Apocalypse! Run! (4:52)
7. Condemned To Live (6:14)
CD2 (44:26)
Chronicle 3: The Transmigration
1. Aquatic Race (6:46)
2. The Dream Dissolves (6:11)
3. Deathcry Of A Race (4:43)
4. Into The Ocean (4:53)
Chronicle 4: The Rebirth
5. Bay Of Dreams (4:24)
6. Planet Y Is Alive! (6:02)
7. The Source Will Flow” (4:13)
8. Journey To Forever (3:19)
9. The Human Compulsion (2:15)
10. March Of The Machines (1:40)
