Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Eternal Idol
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Trajanje: 58:13
Ocena: 3.5/5
Eternal Idol so nova italijanska simfonično-powermetalska zasedba. Vsa reč niti ne bi bila zanimanja vredna, v kolikor pri tem ne bi sodeloval vokalist Fabio »Ali že kdo slučajno ve, če je bend Rhapsody of Fire resnično zapustil?« Lione (tudi Angra).
Ne vem koliko vas je preživelih, ki v letu 2017 še spremljate ultra melodično spevnost powermetalskega žanra, korenito opremljenega z operetnimi napevi in okraševanjem z elementom simfoničnih orkestracij. Eternal Idol lahko umestimo v falango skupin, kot so seveda Rhapsody of Fire, Luca Turilli’s Rhapsody, Secret Sphere, finski Stratovarius, nadalje (čedalje bolj solzavi) rojaki Sonata Arctica, pa naprej kakšni Delain in podobne zasedbe, kjer sodeluje na vodilnih vokalih tudi ženska. Da. Vokalne linije so deljene med Fabia in Giorgio Colleluori. Slednja nima mezosopranskega vokala, torej ne gre pričakovati na vokalu še ene Tarje ali Simone Simons (Epica), v rangu se večkrat zadržuje v srednjih legah, kjer lahko deluje tudi blago razpenjeno, kot je to v uvodni Evil Tears, kjer skupina takoj razvije ultra nalezljiv refren. Lione se tu pridruži takoj s svojim specifično in hipoma prepoznavnim operetnim vokalom, ki se zadržuje v višjih legah refrenskega napeva uvodne skladbe, duet pa vzpostavi izredno dopadljivo harmoniziranje vodilne melodije.
Sicer Eternal idol ne odkrivajo v glasbi nikakršne Einsteinove relativnostne teorije. Kar slišite na tem albumu poznate že zelo dobo in to zelo dolgo časa. Je pa to italijanski pristop do power metala, to je treba imeti vseskozi najprej v uvidu. Se pravi baročna okrancljanost z vso mogočo »kič navlako«. Orkestralna estetika je vseskozi garant občasno že kar bizarnega karakterja bombastičnih napevov, ki je seveda kaj hitro primerljiv s klasičnimi deli zasedbe Rhapsody oziroma Rhapsody of Fire. V aranžerskem smislu stojijo kompozicije pravzaprav brezhibno. V navezi prenosa spevnosti med kitico (predrefrenom) in refrenom zelo spretno zapakirano in pri poslušanju vseskozi silno nalezljivo. Ob obveznih mid-eight pasažah, ki nadgrajujejo sam drama teater bombastične invazivnosti albuma, je tu še kup modulacij vodilnih melodij, h katerim se zatekata oba vokala in pri tem učinkovito razkazujeta svoje vrhunske pevske odlike.
Glede na to da je power metal v novih časih znotraj zatona, niti ne moti obča generičnost kompozicij, saj so pri tem ljubitelji tega žanra lahko sploh veseli, da dobijo še kakšen zelo kvalitetno embalažiran album v novih časih, znotraj vse bolj »zapostavljenega« žanra, ki ga lahko danes vleče ven le kombinacija z izdelano kostumografijo, lišpom in kičem (kajne Powewolf, Sabaton, Gloryhammer in še kdo) . Kompozicije so si med seboj zelo podobne, vrhunce je težje izluščiti.
Skratka lep in spretno zapakiran album, ki je zaradi količine skladb, vsaj za dve predolg in tako meri tudi v dolžino skoraj uro, kar je preveč. Potencialno všečna popestritev vaše zbirke simfo.power metal CDjev, a suma sumarum, čeprav všečna in kakovostna plošča, povsem nepomembna. Eternal Idol so skupina kameradov, ki se dobro poznajo, zelo dobro sporazumevajo v studiu in so v vsem 100% italijanska zgodba o metalu, kjer se postavlja od nekdaj na prvo mesto čistokrvna klasična treniranost oziroma izobrazba in kjer velja aksiom, »več kiča in pompa, več radosti«. V tem, so Eternal Idol resnično mojstri, italijanska publika pa jih s takšnim studijskim prvencem zagotovo ne bo pustila na cedilu ter jim bo definitivno jedla iz roke.
Eternal Idol – Evil Tears:
Zasedba
Fabio Lione – vokal
Giorgia Colleluori – vokal
Nick Savio – kitara, klaviature
Andrea Buratto – bas kitara
Camillo Colleluori – bobni
Seznam skladb
01. Evil Tears
02. Another Night Comes
03. Awake in Orion
04. Is The Answer Far From God?
05. Blinded
06. Sad Words Unvailed
07. Desidia
08. Hall Of Sins
09. Feels Like I’m Dying
10. A Song In The Wind
11. Stormy Days
12. Beyond
