Izvajalec: James Sudakow
Založba: Samozaložba
Izid: year
Trajanje: 37:10
Ocena: 3/5
Pisalo se je leto 2007, ko je James Sudakow izdal svoj prvenec “Green”. Že takrat je sodeloval s produkcijskim genijem Ericom Zimmermannom. To sodelovanje je tudi obnovil za svoj drugi album, “There is no sound in space”. Na njem Zimmermann poleg programiranja in produciranja prevzame še vlogo kitarista. Sudakow in Zimmermann se tako združita v duet mojstrov električnih inštrumentov, violinista in kitarista.
Na “There is no sound in space” sta se glasbenika odločila za drugačno pot, kot jo je Sudakow ubral na “Green”. Za bobne in bas linije oz. vse ostale inštrumente je poskrbel Zimmermann s svojim računalniškim znanjem, s tem pa je bilo jasno, da bo poudarek na sami violini in kitari, ki bosta edina “naravna” inštrumenta na plati. Že iz tega je bilo jasno razvidno, da bo album “There is no sound in space” precej drugačen kot “Green”. Prva očitna stvar je prisotnost elektronskih modifikacij, za katere skrbi Zimmermann. Velikokrat so v ozadju slišni razni vzorci ponavljajočih se klaviaturskih vložkov, ki povečini ustvarijo bodisi psihadelični bodisi space zvok. Svojo “live” glasbo mešata tudi z raznoraznimi beati, drugače značilnimi za elektroniko.
“Hail the victorious dead” se že začne v manevru elektronske glasbe; vseeno je ustvarjeno tako vzdušje, da nemudoma vemo, da ne gre za naključni elektronski komad. Z občasnimi vložki se pojavljata tako Zimmermann s kitaro kot Sudakow z violino, dodata sem in tja kak krajši riff, morda tudi solo. Elektronsko ozadje se vleče do konca, menjata se le violina in kitara. Glasbenika v komadu prisegata predvsem na elektro-rockovsko ambientalnost. Sledi še ena skladba s pompoznim naslovom, “When I am king”. Scenarij se tudi tu odvija po enakem taktu, kot se je v “Hail the victorious dead”. Neko konstantno ozadje, kateremu prispevata Zimmermann in Sudakow z občasnimi licki, riffi, flicki, soli in vsem ostalim, kar je vmes. Tretji komad je naslovni, torej “There is no sound in space”. S prijetnim uvodom tokrat postreže violinist Sudakow in s tem da poslušalcu upanje, da bo skladba prinesla nekaj svežine in dobre glasbe. Ogromno pozornosti je ponovno posvečeno ambientu same skladbe, kar je tukaj popolnoma primerno. Vseeno se posamezni vzorci pojavljajo predolgo in prevečkrat; je pa res, da glasbenikoma uspe ustvariti space ambient. V “Stardusted” je prej omenjen space zvok še bolj raziskan in očiten, vendar je celoten komad ponovno bolj kot ne ponavljajoč vzorec.
Drugi del albuma se začne z “Moment of silence”. Odličen preteč začetek fenomenalno nadaljuje dialog med kitaro in violino. Tokrat je ozadje bolj naravno in se bolje ujame z obema akterjema. Komad je tudi ravno pravšnje dolžine (skorajda tri minute in pol) za to, kar želita Sudakow in Zimmermann skozenj povedati. Škoda je le, da je takih komadov nasploh med Sudakowimi stvaritvami premalo. “Waiting for a miracle” ne popravi slabega vtisa od prej. Ambient je sicer ustvarjen, vendar je glasba, žal, ponovno ozadje, ne ospredje poslušalčeve pozornosti. “Strange orange glow” se z nenavadnim uvodom le nekoliko odmakne od prejšnjega sloga, vendar skladba sama po sebi ponovno nima dovolj duše, celovitosti, da bi bila dobra. Zato pa je “The greatest life I’ve ever known” prava bomba s strani Sudakowa in Zimmermanna. Uvod je izredno podoben naslovni skladbi, nadaljevanje pa je precej minimalistično, z duhovitimi basovskimi linijami. Tudi bobni so tukaj izpopolnjeni, ob njih lahko dobimo občutek, da ne nastopajo le zaradi ozadja. Violina in kitara vzpostavita super ravnovesje. Tako je vsaj zaključek spodoben. Ne spodoben, odličen.
James Sudakow je tako po svojem prvencu “Green” zamenjal plato in poskusil z nečim drugim. Znebil se je dandanes prepogostega metalskega “virusa” današnje fusion glasbe, raje je tisti space zvok, ki je bil ustvarjen že na “Green”, nekoliko bolj raziskal ter ga predstavil z etiketo ambientalne glasbe. S Zimmermannom na nekaj posnetkih odlično sodelujeta, vendar pa bi moralo biti sodelovanje pred snemanjem albuma daljše, če bi Sudakow želel posneti nekaj boljšega, celovitejšega. Če ima torej namen držati tovrstno pot ustvarjanja, morata on in Zimmermann še naprej sodelovati, kajti potencial zagotovo je. James je vseeno na “There is no sound in space” pokazal več duše v sami glasbi kot poprej, vendar je preveč zanemaril najden eksperimentalni zvok, ki ga je tako dobro izvabil iz svoje električne violine. Naslednji projekt mora biti projekt združevanja dobrih lastnosti albumov “Green” in “There is no sound in space”, in če bo pri tem uspešen, bo uspeh zagotovljen.
Zasedba
James Sudakow – električna violina
Eric Zimmermann – električna kitara, programiranje
Produkcija
Eric Zimmermann
Seznam skladb
1. Hail the victorious dead
2. When I am king
3. There is no sound in space
4. Stardusted
5. Moment of silence
6. Waiting for a miracle
7. Strange orange glow
8. The greatest live I’ve ever known
