Izvajalec: Gnaw
Založba: Conspiracy Records
Izid: year
Trajanje: 37:52
Ocena: 2.5/5
Ste kdaj krvaveli iz ušes? Pa to želite? Uživati v vreščanju, ki je hujše od najhujših porodnih krčev? Gnaw so pravi naslov za vas! To je album, ki ni namenjen poslušanju teenegerjev. Že za voljo sila zabavnih verzov: “Everybody fuckin’, everybody fuckin’, everybody fuckin’, but you!” Gnaw so glasbeni “bolniki”. Igrajo na karto bolne blaznosti. Najbolj noro od vsega pa je spoznanje, da je to solidna glasba! Ni slaba, ni pa znova nekaj, zaradi česar bi ti od vseh orgazmov slišanega zrasle trepalnice na podplatih.
A prevrtimo časovni trak nekoliko nazaj. Osnovna želja skupine je ponuditi glasbo, ki je še ni bilo. To je sicer osnovni aksiom, ki naj bi se ga držala sleherna skupina. Gnaw so za to, da bi to dosegli, zabredli v najhujše vode ekstremne glasbe. Je metal, je industrial, je doom. Vražji doom! Nora zmes. Predstavljajte si nekako takole. Udrihaš kitarski riff in ga v studiu dobesedno “razmažeš” v grozljivo nerazločno hrumenje. Vso reč podložiš z bobni, ki nosijo garažni zven podzemlja, polni so nekontroliranih prehodov, v produkciji so oddaljeni in funkcijo ritma prevzema hipnotično disperzni debeli riffovski razmaz. Dejansko grozljivega zvena in značaja!
Potem pa seveda glavno pri vsej stvari, vokal! Ste kdaj krvaveli iz ušes? Pa to želite? Uživati v vreščanju, ki je hujše od najhujših porodnih krčev? Alan Dubin, bivši pevec zasedb ekstremnega metala O.L.D. in Khanate, sploh slednji so bili gospodarji podzemnega dooma. Fant je prenesel energijo v Gnaw. Vraga jo je! Verzi, ki so bili še v prejšnjih skupinah abstraktnega značaja, je “poneumil”, na bizarno minimalnost in delujejo preko plošče v vlogi protetičnega pomagala, začimbe. Dejansko so Gnaw druga štorija.
Ne vem sicer kako hudičevo so vrteli vse pomožne gumbe v studiu, a tako briljantne pogruntavščine, kako ustvariti umazano glasbo, dobesedno skrajno grd album, se težko še kdo domisli. Kot je moj kolega Rok Podgrajšek nekoč ob podobni priložnosti dejal: “Ta glasba je tako grda, da je že prav lepa!” To velja definitivno tudi za Gnaw.
Gnaw orjejo novo ledino v ekstremni glasbeni sferi. Vse je podvrženo kreaciji ekstremnega hrupa (noise), zvestobi nemelodičnih poltonsko nastavljenih riffov, ki sami po sebi nosijo ritem, kotaleči zatohli doomovski ritem. Poleg se zarežejo zvočni vzorci cvileža krožne žage, ki seveda prihaja iz kitare. Predstavljajte si človeka, v prisilnem jopiču, ki se nahaja v celici 1,00mx1,00m, s plinsko masko na glavi in nenehno tolče z glavo v levo in desno steno. Ni je hujše nočne more. In še nekaj. Izraz progresivno je v tem oziru povsem na mestu. Glasba je strupeno eksperimentalna. Pa to še ni vse. Album deluje ob poslušanju kot bi bil odigran v živo, v prve pol ure vaje v kleti, za čisto in golo zabavo. Ob tem so akterji izključili svoj miselni tok in se prepustili občutjem. Kakšna so občutja, pa opisujejo gornji odstavki. Če se osredotočiš le na poslušanje posameznih členov glasbe Gnaw, ugotoviš, da igra (in poje – vokal), vsak gradnik povsem svojo špuro. A ko to združiš skupaj, dobi vsa podoba in ideja smiselno povezanost.
Recimo skladba Watcher odstopa na albumu in ga “umiri”. Čisti namerno “fušajoči” vokal z votlim Ozzy akcentom je tukaj obdan z bičanjem preprostih viharnih efektov zlobnega vetrnega piša, sproščenih preko kitare. Pravzaprav triki minimalizma, ki v svojskosti zažigajo. To je skladba, ki je na albumu ušesom navajenim konvencionalne glasbe najbolj blizu.
Gnaw šokirajo v svojem eksperimentu. Sproščajo toliko hrupa, atmosfere samodestrukcije in groze, da se današnjim konvencionalno zastavljenim skupinam, ki izhajajo iz žanrov zapisanih razsajanju s cookie monster vokalov in riffovski hiperplaziji, niti sanjati ne more. Shar je vrhunec albuma. Hipnotični ritmi, v katere se zajeda občasno ubijajoči vokal (“vokills” je v zabeležki knjižice oznaka skupine, kar se vokalov – “vocals” tiče) in zavesa blago sintetiziranega kitarskega koprnenja.
Gnaw vlečejo povsem svoj unikatni glasbeni značaj! Težko ga je trivialno razčleniti. Je pa nekaj. Je adventiven, progresiven, raziskovalen in ker je prvi na planetu tudi neodvisen. Če imamo oznako za indie rock, ga ni vraga, zakaj ne bi besedice “indie” uporabili še za indie metal! Album “This Face” ne bodo zmogli poslušati tisti, ki pridejo izmozgani domov s kalvarije osemurnega delavnika, razen če ne živijo od analitičnega študiranja glasbe, kot je glasba Gnaw. Zanimiv bo vsem, ki iščete bizarno, čudaško, šokantno, drzno in glasbo, ki nenehno preizkuša in se idejno spontano samogenerira. “This Face” je skrajno nepredvidljiv in provokativen album. Je pa to začetek. Bomo videli, ali se bo v prihodnosti izkazalo, ali je šlo za neuspeli poizkus, ali pa se lahko trenutni občutek popolnega kaosa zbrusi v še večji smisel. Gre za tehtanje. Koliko abstraktnega ponuditi, na račun smiselnega. Koliko lahko tega masa konzumira in na kateri točki te razglasi za absolutnega norca. In konec koncev. Ali je vse le hazard in blef razvajenih fantov polnih riti vsega z osnovnim namenom, da preusmerijo pozornost nase, ali pa dejansko iskreni pogum raziskovanja v glasbeni umetnosti. Počakajmo.
Zasedba
Alan Dubin – vokal
Jun Mizumachi – kitara
Jamie “The Bog†Sykes – tolkala
Carter Thornton – klaviature, efekti, programirnaje
Brian Beatrice – efekti
Seznam skladb
1. Haven Vault
2. Vacant
3. Talking Mirrors
4. Feelers
5. Backyard Frontier
6. Watcher
7. Ghosted
8. Shard
9. BYF (Reprise)
