Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Ajalon
Založba: Progrock Records
Izid: year
Trajanje: 59:32
Ocena: 3.5/5
Američani Ajalon so predstavniki ne prav pogostokrat omenjenega glasbenega žanra, kateremu se ponavadi reče krščanski progresivni rock. Ta relativno obskuren pojem se je prvič znašel v uporabi sredi osemdesetih, ko so se legendarni prog rockerji Kansas znašli v svoji “pridigarski” fazi in s tem vplivali na marsikatere glasbeno nadarjene rojake. Prav Kansas pa so, tako po besedilih, kot predvsem po glasbeni plati, tudi skupina za katero se lahko zlahka reče, da so glaven vpliv na trojico verskih gorečnežev iz Seattla, čeprav v svoji glasbi ne uporabljajo violine pa tudi pompoznost jim je razmeroma tuja.
Marsikateri aranžmaji na “This Good Place”, sicer njihovem tretjem albumu po vrsti, spominjajo ne samo na določene Kansas kreacije, temveč tudi na sodobne Kansas “izpeljanke” kot so Native Window, določene solo stvaritve v režiji nekdanjega Kansas kitarista Kerrya Livgrena, pa tudi na nekatera dela njegove skupine Proto-Kaw. Med drugimi vplivi je mogoče zaznati Yes, Genesis in Marillion, sicer najbolj pogoste vzornike vseh prog rockovskih revitalistov. Ajalon so v svoji karieri že nekajkrat sodelovali z uveljavljenimi krščanskimi prog rockerji kot so Rick Wakeman, Neal Morse in Phil Keaggy. Tokratni gost je odlični kitarist Paul Bielatowicz, katerega si je večina glasbenih gurmanov najbolj zapomnila kot člana Carl Palmer Banda.
Prva stvaritev na albumu, “Love Is a Dream”, je tudi najslabša, saj skupina na poslušalca že takoj zlije nepotrebno galono stereotipične ameriške patetike, katero bi bržkone odobril tudi Neal Morse, čeprav bi on najbrž ustvaril nekoliko kvalitetnejšo glasbeno podlago. Bolj kot klišejsko pridigarsko besedilo moti, da gre v osnovi za sentimentalno balado, ki ima več skupnega s popom kot progresivo, saj temelji na precej sladkobni, akustično speljani melodiji, medtem ko sapico “intelekta” vnesejo samo barviti simfo prog rockovski aranžmaji na klaviaturah, predvsem na Moog sintetizatorju, ki izvirajo iz klasične Genesis šole. Problem je tudi v tem, da ima Will Henderson že na splošno precej patetično barvo glasu, kakršnega pač potrebuje za pripovedovanje biblijskih sporočil, a so mu na srečo pogostokrat v oporo kvalitetna večglasja.
“Nickels and Dimes, Marbles and Stones” je nekoliko bolj zanimiva kompozicija, čeprav bo marsikateri ljubitelj Spock’s Beard zaznal vse preveč podobnosti z nekaterimi stvaritvami iz zapuščine te skupine. Vsi trije člani Ajalon so sicer izvrstni glasbeniki, kar dokazujejo tako odlične solaže kot sposobnost tkanja lepih in kompleksnih aranžmajev, a je v njihovih kompozicijah vse preveč že nič kolikokrat slišanih elementov prog revitalizma, ki ponavadi zaseda prostor, ki bi bil lahko odmerjen kakšnim bolj inovativnim idejam. Pozitivna plat albuma je predvsem ta, da je z vsako naslednjo kompozicijo za malenkost bolj zanimiv, a kdor pričakuje, da se mu bodo posamezne skladbe, kljub prijetnim melodijam in refrenom, za dlje časa zasidrale v spomin, se bridko moti.
“Not Man” spominja na nekaj kar bi lahko ustvarili Genesis v svojem sklepnem obdobju z Rayem Wilsonom, se pravi neo prog rockovski piškotek s komercialnim potencialom. Inštrumentalni vrtiljak “Abstract Malady” izpostavi solistične odlike vseh treh članov pa tudi Bielatowicza, ki s svojimi kitarskimi vragolijami vedno znova dokazuje zakaj ga je Carl Palmer povabil v svojo ekipo. Na “Lullaby of Bedlam” se skupina presenetljivo odene v nekoliko mračnejše zvokovne odtenke od običajnih “vedno cvetočih rožic in sončeca pod božjim nebom” ter ponudi nekaj obskurnih zvokov na sintetizatorjih ter kitari, medtem ko Henderson potrdi, da ni nujno, da njegov vokal vselej zveni patetično. Za zanimivo začimbo poskrbi tudi krajši vnos ženskega vokala, medtem ko v nadaljevanju demonstrirajo celo nekaj prog metalskih prvin, predvsem z zaporedjem udarnih kitarskih fraz.
Seveda, tako kot na večini sodobnih neo prog rockovskih projektov, tudi tokrat ne gre brez dolgega epa, ki je le za malenkost krajši od “standardnih” dvajsetih minut. Na tem mestu je govora o tridelni suiti “Redemption”, ki je zaradi spoštljive pestrosti aranžmajev, nepričakovanih časovnih zasukov in kompleksnih solističnih vložkov, najboljša stvaritev na albumu, čeprav vokal gostujoče pevke Robyn Dawn, ki se predstavi v prvem delu epa, nedvomno ni za sleherni okus. Seveda je tu moč zaznati tudi največ Genesis, Yes in Marillion vplivov, čeprav jim na srečo nikakor ni moč očitati kopiranja določenih aranžmajev, kar dandanes brez sramu počne vse preveč neo prog rockovskih skupin. Naslovna skladba bo verjetno všeč večini ljubiteljev Genesis s Philom Collinsom na glavnem vokalu. Hendersona bi se na vokalu zamenjalo s Collinsom pa bi se lahko zlahka znašla na Genesis albumu “And Then There Were Three”. Seveda pa bi bilo potrebno spremeniti tudi produkcijo. Ta je v primeru Ajalon na splošno zelo mehka, skorajda svilena, da ja poslušalec ne bi slučajno zaznal kakih negativnih, morebiti preveč grobih atmosferičnih silnic, kar bi ga lahko travmatično oddaljilo od božje navzočnosti.
“This Good Place” dokazuje, da si Ajalon niso po nepotrebnem zaslužili pozornost takšnih kultnih glasbenikov kot sta Rick Wakeman in Neal Morse ter, da za to ni poskrbela samo prisotnost pobožnih besedil, čeprav je ta element nedvomno odigral ključno vlogo, da so bili v morju slogovno sorodnih skupin lažje opaženi. Album dokazuje, da gre za imenitne glasbenike za katere se zlahka začuti, da so zrasli s progresivnim rockom in do njega negujejo pristno ljubezen, ki pa je vendarle podrejena ljubezni do “gospoda”. Kogar ne motijo nabožna besedila in klasični odmerki ameriške patetike v besedilih, torej vsi ljubitelji solo kariere Neala Morsea, bodo album prej kot ne zlahka vzljubili. Drugače pa tudi ta izdelek dokazuje, da v osnovi njihova glasba ne ponuja prav nič posebno originalnega ali pretirano eksperimentalnega, saj je popolnoma vpet v izročilo melodično usmerjenega simfoničnega prog rocka, kakršnega so v zadnjih dvajsetih letih poskušale revitalizirati številne ameriške in skandinavske (neo) prog rockovske zasedbe.
Zasedba
Wil Henderson – vokal
Randy George – kitara, bas kitara, klaviature
Dan Lile – bobni in tolkala
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Paul Bielatowicz – kitara
Robyn Dawn – vokal in spremljevalni vokal
Jonathan Sindleman – orgle in sintetizator
Produkcija
Randy George
Seznam skladb
1. Love Is A Dream (7:17)
2. Nickels and Dimes, Marbles and Stones (4:52)
3. Not Man (6:43)
4. Abstract Malady (6:44)
5. Lullaby of Bedlam (8:40)
6. Redemption (19:06)
7. This Good Place (6:10)
