Izvajalec: 30 Seconds To Mars
Založba: EMI Records
Izid: year
Trajanje: 60.40
Ocena: 1.5/5
Kaj je treba še povedati o skupini kot je 30 Seconds To Mars, ko pa je bilo že vse povedano? Glede na nekatere dogodke, ki so pestile skupino še pred dobrim letom dni, bi si človek mislil, da temu ne bo tako, a po zaključnem splošnem vtisu ob poslušanju albuma “This Is War”, ne zgrešiš mnogo ob tezi, da je to album, izdan iz čistega prestiža. Še huje, očitno cel obstoj skupine generira egotrip bratovske naveze Leto.
Po krepko predolgem instrumentalnem uvodu, vpade skupine z Night Of The Hunter, ki takoj opozori, da bo nosil tudi preostanek albuma enkratno produkcijo. Vsi kontrasti so superiorno poudarjeni in kontrolirani. Zvok ima pravo globino in širino! Ni čudno, glede na vrhunska producentska imena na albumu. A kaj, ko skladba zvodeni ob občutku, ki ga daje. Ta pa je, kot bi novi U2 skušali odigrati priredbo skladbe Land Of Confusion poznih osemdesetih Genesis. Sindrom U2, ki so se v začetku tisočletja z “All That You Can Leave Behind” čudežno “zavedli” svojih rockovskih korenin (U2 se sicer že dolgo ničesar ne zavedajo – toliko, da kdo med vami ne bi nasedel temu), poglobi Kings And Queens, sicer prvi single iz albuma. Sama struktura skladbe, kot tudi petje Jareda Leta, ki med vpitjem v refrenu namerno hlipa, kar vnaša sladko patetiko užaljenega dečka (kar danes prakticira MTVjevska masovka), ne uspe izbrisati pečata vsiljenosti. Hudiča – niti Closer To The Edge! Pri slednji se celo postavlja vprašanje bližje čemu je? Poljubno namišljenemu robu ali kitaristu U2? Nov neinspiriran “rip off”? K sreči Stranger In A Strange Land ni priredba Iron Maiden. In naslov Search And Destroy ob vsej svoji veseli naravi in dodanih otroških zborih, kot podlagi, za Jaredovo prepričevanje množic, ne deluje v ničemer nevarno, pogubno, pripravljeno na obračun, na napad, ali obrambo. Nov zavajajoč naslov. Kot naslov albuma.
Skupina sicer v produkciji modro sklepa kupčije z izkoristkom razpoložljive zvočne slike, za čimer seveda stoji masovni doprinos dobro plačanih, a izkušenih mačkov Flooda in Stevea Lillywhitea. In sindrom U2 se albuma še kar drži albuma. Tudi v naslovni skladbi (refren). “This Is War”! Kako zavajajoče. Načeloma bi človek pričakoval resnično jezno in togotno ploščo skupine, glede na krivično tožbo založbe Virgin Records zoper skupino, češ da je ta enostransko prekinila pogodbo z založbo, v kateri je sklenila kupčijo za izdajo petih studijskih albumov. Vsekakor človeka normalno spravlja ob živce kuga “civilizirane družbe”, ki ji rečemo pometanje svete nedotakljivosti pojma “demokracije” pod “jurisdikcijo” sodstva – največjega “od ljudstva legitimno ustoličenega” ogledala hinavščini “v obraz” ere človeka (najlepše uspeva vampirjem takrat, ko masa nevede kontrolira samo sebe!). In vendar te jeze nad krivico na albumu ni začutiti. Niti za hip. Patetični vokal filmskega igralca, ki bolje, da bi ostal pri filmih, se ne more kosati z iskrenostjo čustev skozi rock pridigo drugih skupin, ki znajo ta adut še kako temeljito izkoriščati.
Glasba “This Is War” je sicer za 30 Seconds To Mars nova zmes združevanja enostavnih zvočnih zank, ki se umeščajo v sicer odlično sproduciran, globoko doneč, zvok bobnov. Te mnogokrat kreirajo dodatne podritme k osnovnemu, v iskanju magnificiranja razpoloženjskih stanj. Tu so (v aranžerskem smislu) še uspešno integrirani sintetizatorji in obvezno distorzirana kitara, zaradi nujne implantacije občutka, da poslušamo rock. Če bi distorzijo zamenjali z naravno zvenečimi rešitvami, bi skladbe nemara dobile večji smisel, saj bi 30 Seconds To Mars zveneli vsaj konkretno popovsko. “Vesele” melodije albuma namreč delujejo neobremenjeno, popovsko in distorzija je pri tem smešna (dobro jutro tudi vsem skate/ska punkerjem!!!), saj je ravno glavna izdajalka, ki razblinja vso umetno kozmetiko izdelka. To pa jasno priča o tem, da so vsi trije člani skupine odlično preskrbljeni, se ne sprašujejo, ko gredo v trgovino po najboljši avto in ko kupujejo haciendo z najboljšo možno veduto osamljenega griča ruralne krajine, koliko stane to in ono… Za ceno žrtvovanja iskrenosti. In tukaj funkcija rokovanja z močjo rock sporočilnosti odpove. Le produkcija malo goljufa pri vsej stvari in mase nasedejo! Dejansko je vokal tisti faktor, ki postavlja album na čisto laž in neprepričljivost. Hkrati s tem bi rad opozoril tudi na to, da med skladbami ni ustrezne motivske razgibanosti in da so si zategadelj vse podobne, kot jajce jajcu.
Skladbe so tudi občutno predolge, za tako skopo izpovednost, kot jo ponujajo 30 Seconds To Mars. Zvite piruete se vam pač niso obnesle dragi fantje, oddaljeni prej 30 sekund do globoko neinspirirane samoparodije, cmerave patetike, ki ne more konkretno plašiti niti osemletnih deklic. Lahko se skrivate za umetnijami pokvarjene glasbene industrije novega časa, ki prodaja že dolgo masam drek za prgišče vložka lastnega kapitala, a ušes poslušalca ne zmorete pretentati. Plus pol točke navzgor, v sled odlični produkciji dobro podkupljenih producentov, prinese skupaj (celo) eno in pol! Niti toliko inspiracije ni bilo ob vsem, da vsaj naslovnica (s tigrom, ki naj bi simbolizirala alter ego, ko si napaden) ne bi spominjala na tribute to Survivor ali Tygers Of Pan Tang kompilacijski album priredb različnih izvajalcev.
Zasedba
Jared Leto — vokal, kitara, bas kitara
Tomo Miličević — kitara, bas kitara, klaviature
Shannon Leto — bobni, tolkala
Produkcija
Flood, Steve Lillywhite & 30 Seconds To Mars
Seznam skladb
1. Escape (2:24)
2. Night of the Hunter (5:41)
3. Kings and Queens (5:48)
4. This Is War (5:27)
5. 100 Suns (1:58)
6. Hurricane (6:12)
7. Closer to the Edge (4:34)
8. Vox Populi (5:43)
9. Search and Destroy (5:39)
10. Alibi (6:00)
11. Stranger in a Strange Land (6:54)
12. L490 (4:26)
