Izvajalec: 7for4
Založba: MGI Records (KDC)
Izid: year
Trajanje: 58:22
Ocena: 4.5/5
Drugi album nemških jazzovskih metalcev nam bo pri našem morebitnem perfektnem sistemu razvrščanja glasbe ponovno povzročal težave. Münchnski trubadurji so tokrat namreč zbrali še več poguma ter se odločili še za malce bolj eksperimentalno mešanje žanrov, čeprav ogrodje in podlaga ostajata jazz fusion in progresivni metal. Tokrat se v “miksu” znajdejo še vzorci folk glasbe in primesi Canterbury scene (Gong, Caravan, Camel, Soft Machine …), zasliši se tudi nek vzor, ki ga kot kaže fantje vsaj delno jemljejo od Dream Theater. Po tem albumu se je še večkrat zasledilo označevanje “Dream Theater goes jazz (with german Vai behind the guitar)”, ki se je začelo pojavljati že po njihovem prvencu, Contact. 7for4 naj bi podobno tudi napovedali, ko so igrali v Würzburgu pred toliko bolj znanimi kolegi Karmakanic.
Jazzovska reinkarnacija “Sanjskega gledališča” se je torej 3 leta kasneje po fenomenalnem prvencu odločila za vnovično muziciranje ter snemanje v studiju. Pričakovanja so bila ogromna, Zenk (ki je ponovno za vse kompozicije poskrbel sam) je pred izidom obljubljal veliko, čas do izida je mučil vse nemške fusion jazzerje in prog metalce. Dobili so pričakovano – bombo kreativne in unikatne glasbe, ki nekako logično nadaljuje to, kar je pustil prvenec Contact.
Pravljično število devet (št. skladb) je tokrat zamenjala enajstica, kar se pozna tudi na času – dobrodušni germanci nas namreč na zvočnike priklenejo še za dodatnih 7 minut. Prva skladba z imenom “7eitgeist” (“Duh časa”) odlično odpre album. Že ime je “time-ovsko”, ob samem poslušanju pa prav na to – čas – pozabimo. Engl super začne z močnim ritmom, za katerim s klaviaturskim vzorcem jazzovsko obarva nadaljevanje skladbe Froschmeier. Hitro se priključita še Zenk in drugi Markus, ki dokončno oplemenitita melodijo. Skladba je nekako sestavljena iz mnogih soslednih si delov, ki jo povezujejo, morda pa prav zato dobimo tisti občutek brezčasnosti. Latinski vložki Zenka samo še začinijo že tako odličen “štart” v ploščo.
“Temperamento”, ki nasledi “7eitgeist”, se, kot nam že ime pove, začne izjemno temperamentno; ob hitrih ritmih bobnov, kitare in klaviatur (bas je bolj v ozadju) želimo vstati in zaplesati – čas je za sambo! Pravi plesni komad nemških progresivcev, jazz-rockovsko obarvana samba z občasnimi vmesnimi rockovskimi riffi in nenavadnimi časovnimi premori. Ponovno 7for4 presežejo same sebe. Virtuoz Zenk torej kraljuje s hitrim “shredanjem” in “sweepanjem” skozi lestvice, Engl se izkaže z nekoliko bolj eksotičnim bobnanjem in Froschmeier s španskim zvokom klaviatur (Grützner resnično tukaj skorajda nič ne naredi s pozicije poslušalca). Zadnja četrtina pesmi se le prelevi v nekoliko bolj značilno melodijo Nemcev in se udarno in praktično iz nič tudi zaključi.
“Spacy” akustični zvok kitare nas popelje v “Where Are You Now”, ki nam kot edina skladba na albumu in druga tega banda sploh ponudi vokal – tokrat je ta, za razliko od tistega s Contact, ženski; glas pripada Conny Kreitmeier, ki poje pri raznih drugih zasedbah (poje tudi šansone), npr. pri funk-rock skupini Daisy Ultra. Vse zveni precej fusionistično, vse do vokala; prvi del petja je zelo blizu pop-u; temu ni dolgo, ko se ritem in glas hitro okrepita, vse dokler se skladba ne vrne na tisto popovsko melodičnost. Zelo umirjen komad (za 7for4), kjer ponovno prednjači Zenk, veliko vlogo pa drži tudi Froschmeier. Popolnoma umirjeno in z vokalom Conny se pesem tudi konča.
“7:44 AM” (pazljivo preberite ime komada – “seven for four”) se ponovno spusti v nekoliko bolj jazzovske vode in se začuti tisti, kar je ostalo od “7eitgeista”. Odlična melodija, spet se Zenk spušča v nore solote, ki jih prekine v nemogočih trenutkih in nadaljuje z ambientalno prefinjeno melodijo. Skladba je nekako definicija samega banda, močno jazzovska z občasnimi progresivno metalskimi deli, ki so v ospredju predvsem po zaslugi Wolfgangove kitare. Komad se proti koncu spušča v nekoliko bolj rock’n’rollovski ritem, z nekakšno melodijo iz starih westernov. Nemški jazzovski metalci tudi končajo, kot se šika, s tisto jazzovsko lahkotnostjo in umirjenostjo 7for4 nam v tej skladbi vržejo še en duhovit “priboljšek” – komad je dolg natanko 7 minut in 44 sekund.
Prvi del naslovne skladbe je izjemen, Froschmeierjeve klaviature nas odpeljejo v nek drug svet. Zenkovo ubiranje strun ima močan vzor v Gilmour-ju, skladba se začne precej slično tistim Pink Floydovskim, kjer sta v ospredju Wright in Gilmour. Skladba se prelevi v nekakšno klasično igranje klavirja in melodično “kitariranje”, s pravšnjo mero tistega fusiona. Drugega, kot zapreti oči in se prepustiti toku glasbe, da nas odnese, nam glasbeniki niti ne dovoli. Konec se konča z začetkom (če lahko tako sploh rečemo; se čas kje začne, se čas morda konča?) – z neverjetnim zvokom klaviatur v ozadju in prijetnimi kitarskimi vložki.
Že sam naslov, “Rock’n’Rolex” nam pove dovolj. Močni rockovski ritmi in soliranje metalca Zenka. Precej ponavljajoča se skladba se že kar izgubi med kopico boljših skladb. Če bi jo slišal, preden bi kdajkoli poslušal 7for4, bi mislil o njej vse najboljše, tako pa je le še ena superiorna skladba, ki pa ne preseneti. Klasika tega nemškega banda. Morda gre omeniti le Zenkove solote, ki so, če je to sploh mogoče, še bolj nori kot v že slišanih skladbah.
“Perpetuum Mobile” je še en odličen primer, ko ne veš, pod kaj bi komad uvrstil. Seveda je jasno, da je lepljenje etiket na glasbo smešno in konec koncev brez smisla. Skladba vsebuje neverjetne premore med posameznimi deli, ki so nekakšna ločnica med hitro igranim jazzom in progresivnim metalom, nekakšno akcijsko vzdušje, kjer nekoliko na plan prideta Engl in Froschmeier. Komad, ki je spet nekako “popoln”; nič manj od “7for4-jevcev” tudi nismo pričakovali.
Osma skladba nadaljuje naslovni komad, ponovno se znajdemo v tistem “pinkfloydovskem” svetu; za njih precej neznačilen ritem in sploh okolje, ki ga ustvarijo, sta naravnost fantastična. Zenk pokaže, da nima le hitrih in natančnih prstov, ampak da zna biti tudi prefinjen gentleman; vse do polovice, saj fantje kar ne morejo iz svoje kože in eksplozija zvoka nas ugrabi iz prej ustvarjenega sveta ter nas vrže v že znano, značilno “7for4-ovsko” melodijo jazzovskih in metalskih prvin. Vseeno Froschmeier sam odlično konča z umirjenim tipkanjem.
Ko že nekako pozabimo na Grütznerjev bas, nas nanj spomni kar Markus sam. “Flux Capacitor” (vsi ljubitelji znanstveno-fantastičnih filmov boste hitro asociirali na film “Nazaj v prihodnost”) je glasna jazz fusion skladba, z zanimivimi časovnimi zamiki in značilnim zvokom Zenkove kitare, ki smo je že navajeni. Jazzovski deli močno popestrijo glasovno sliko, zaradi le-teh pa tudi odstopa od “7for4-ovske” prežvečene klasičnosti.
Ko upamo na drugačnost naslednjega komada, natanko to tudi dobimo – zaslišimo countryjevski zvok Zenkove kitare. Tako je “Burnt Chicken Wings” (prav posrečen naslov glede na glasbeno vsebino) pravi “ear-candy”, z izjemno poskočnimi country deli, drugače pa z rock’n’rollovskimi riffi in prav takšnim ritmom. Če vam country glasba nikoli ni bila poslušljiva, jo Zenk odigra virtuozno, da boste prav z veseljem pomislili na ameriške prikoličarske “redneck-se”, obkrožene s kokošmi. Seveda country ni vse, kar komad ponuja, neverjetni metalski soloti in občasni zanimivi klaviaturski vložki Froschmeierja poleg že same Zenkove genialnosti v countryjevskih delih odpravijo morda pričakovano enoličnost. Akustično igranje kitare zaključi odličen primer mešanja žanrov v glasbi.
Zadnja skladba, “Slow [e]motion”, je, kot sodimo že po naslovu, počasnejšega ritma, kjer se Zenk ne sili preveč, vzpostavljeno je nekako ravnovesje med inštrumenti, tudi če ne vemo, da gre za zadnji komad, je to moč občutiti. Vsekakor imenitna zaključna skladba.
Album nam da vpogled v neko drugo plat ustvarjalnega Zenka – to nam ponudi predvsem na dvodelnem komadu “Time”, kjer se pokaže, da ni vse, kar zna, le noro hitro preigravanje strun. Koncept je idealen za kaj podobnega v večji meri (morda celoten album?), kajti dotičen (čeprav značilen) jazzovsko metalski zvok, ki so mu 7for4 in predvsem Zenk tako zvesti, začenja postajati precej ponavljajoč, ko se ga navadiš, postane nekako enoličen. Ta album na srečo daje le zametek napisanega. Vendar so fantje nekako napredovali, predvsem Zenk; recimo, da se je nekoliko “naučil” iz prejšnjega albuma ter pustil svojo najtemnejšo stran izven studija, saj je Time prej jazzovsko kot metalsko usmerjena plata. Seveda gre še vedno za album, ki je izjemno kitarsko usmerjen, z malo prostora za druge inštrumente, ki jih nikoli ni tako premalo, da bi mu lahko karkoli močno očitali.
7for4 tako ostajajo zvesti svojemu značilnemu zvoku, ki so ga našli že v prvencu Contact. Poslušalca znajo še vedno pozitivno presenetiti, kar jim uspe bodisi z dodajanjem kakega žanra (country, klasika), bodisi z ustvarjanjem popolnoma drugačnega sveta (kar jim uspe s komadom “Time” ter delno z “7eitgeist” in “7:44 AM”). Pričakovanja poslušalcev pred izidom izdelka tako vsekakor izpolnijo, vzpodbudijo pa nova pričakovanja (in dvome) v prihodnosti in naslednje izdelke.
Zasedba
Wolfgang Zenk – kitara
Markus Grützner – bas kitara
Klaus Engl – bobni
Markus Froschmeier – klaviature
Produkcija
Wolfgang Zenk
Seznam skladb
1. 7eitgeist
2. TempERAmento
3. Where Are You Now
4. 7:44 AM
5. Time (Chapter I)
6. Rock’n’Rolex
7. Perpetuum Mobile
8. Time (Chapter II)
9. Flux Capacitor
10. Burnt Chicken Wings
11. Slow [e]motion
