Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Comus
Založba: Virgin Records
Izid: year
Ocena: 2/5
“To Keep From Crying”, drugi album skupine Comus, unikatnih pionirjev progresivnega folk rocka, je strašansko razočaranje ob katerem bo na koncu obupal tudi najbolj predan ljubitelj skupine in si še dolgo zaman razbijal glavo z vprašanji kako je šlo lahko vse tako navzdol. Eno izmed prvih vprašanj, ki si jih bodo zastavili bo nedvomno, kako je to mogoče potem, ko je bil njihov nepozabni prvenec “First Utterance” (1971), eden izmed najbolj originalnih, provokativnih in obskurnih albumov progresivnega rocka z začetka 70ih, ki je s svojo kombinacijo srhljivega in mističnega vzdušja kipel od neukročene energije, dvigoval kurjo polt in poslušalca s peresno lahkoto kadarkoli ponesel od globin mračnega Tartara do višav nebeškega Olimpa. Kam je torej izginil njihov prepoznavni in unikatni duh razvratnih dionističnih orgij, divjih plesov okrog gozdnega ognja in vonja po žrtvenih daritvah bogovom? Razkadil se je ob vonju zelencev in v skoraj patetičnem poskusu založbe Virgin Records, da bi na novo obudila že mrtvo skupino, ki je kljub neverjetni obskurnosti po zaslugi odličnega prvenca med glasbenimi užitkarji uživala kulten status, ter jo približala širšim množicam. Tako bi jih potisnili v ligo tistih redkih izbrancev progresivnega rocka, ki so uživali velik komercialni uspeh v letu, ko je bil žanr na vrhuncu svoje popularnosti. Nič od tega se ni zgodilo, kajti končen rezultat je bil katastrofalen in pravcati posmeh vsemu temu, kar so Comus do tedaj predstavljali. Namesto, da bi ohranili neomadeževan status so si ga umazali z neuspešnim pop rock eksperimentom.
Kljub temu je še tik po izidu prvenca vse kazalo na to, da bodo Comus dostojno nadaljevali s svojim mračnimi in strašljivimi poganskim zvokom in vizijami, vendar so že naslednje leto razpadli in tako nikoli izdali načrtovani konceptualni album, ki bi se moral imenovati “The Malgaard Suite”. Za slednjega sem skoraj prepričan, da bi bil več kot dostojno nadaljevanje prvenca, vendar se preteklosti pač ne da spremeniti. Vse je kazalo, da bodo Comus ostali v večnem spancu v svojem nenavadnem barbarskem svetu iz katerega so se na tako čudovit način tudi pojavili. Nakar je dve leti kasneje šefa skupine, pevca Rogerja Wootona, pičilo nekaj nedoumljivega, da se je podredil apetitom založbe in prodal prepoznavni zvok skupine. Pričakovanega komercialnega uspeha pa seveda ni bilo od nikoder saj Comus, kljub še danes izjemno popularnemu receptu vokalnega tandema “deca in babe”, enostavno niso imeli zapisano v genih, da bi ustvarjali pop saj sta njuna vokala vse preveč nekonvencionalna. Kar nekaj razlogov za popoln razpad sistema lahko pripišem tudi dejstvu, da so iz originalne zasedbe sicer ostali vsi glavni člani, se pravi vokalni duet Wooton in Bobbie Watson in basist Andy Hellaby, vendar brez ključnih inštrumentalistov kot so bili talentirani kitarist Glenn Goring, violinist Colin Pearson in klaviaturist/flavtist Rob Young. Wootonu je sicer uspelo najti več kot dostojne, tako rekoč sanjske zamenjave v mojstrih kot sta Lindsay Cooper na pihalih (Henry Cow) in saksofonist Didier Malherbe (Gong). Toda celo takšnima mojstroma ni uspelo rešiti tega albuma pred njegovim popolnim potopom. Edino, kar je ostalo od njihovega prepoznavnega zvoka so ekscentrični vokali in zamolkla in obskurna linija bas kitare. Vsem tem pa žal ves čas primanjkuje tiste barbarske in mistične energije, ki je odlikovala prvenec. Tri leta po brezčasni mojstrovini je gospod Wooton na pobudo in pogoje Virgin Records obudil legendarno ime, da bi ga zapackal z obupnim pop rockom. Seveda nimam prav nič proti kvalitetnemu in primerno navdahnjenemu pop rocku, kajti kot ljubitelj progresive posedujem precej širok glasben spekter.
Namesto kvalitetnega in navdahnjenega pristopa pa nam vokalni duet Wooton in Watson ponujata dolgočasen pop rock z bežnim pridihom folka, ob katerem si v hipu polomijo prav vse zobe. Primerna prispodoba za spremembo njihovega zvoka: kot, da bi ukrotil divjo in krvoločno zver in jo nato razkazoval v cirkusu, kjer bi plesala ovenčana s kraguljčki vendar bi gledalci ob njenih predstavah zgolj zehali od dolgčasa. Nekatere izmed njih si ne zaslužijo nič drugega kot posmeh kot denimo otvoritvena “Down (Like A Movie Star)”, ki jo nekoliko rešuje le kot vedno odlični Wootonov vokal in prepoznavna obskurna in zamolkla linija bas kitare medtem, ko je vse ostalo na njej zgolj bleda senca nekdanje veličine. Med precejšnji polomiji sodita tudi obupen poskus koeksistence folka in pop rocka na “Figure In Your Dreams”, kjer gospodična Watson s svojim po prepeličje zateglim načinom petja zveni popolnoma izven konteksta ter “Get Yourself A Man”, ki je še en obupen in razvlečen pop-soul eksperiment. Sicer v osnovi dobra ideja, ki pa žal ne obrodi željenih rezultatov. Isto velja za še dva pop štikla z obupnim refrenom, “So Long Supernova” in “Perpetual Motion” – popoln razpad sistema, ki meji na samoparodijo. Sem in tja sicer zaveje tista prava sapica mračnega prog folka kot denimo na solidni “Touch Down” in na epski naslovni skladbi, ki pa sta žal še vedno daleč od tistega, kar bi od njih pričakoval. Basist Hellaby poskuša na “Waves And Caves” ter “Panophany” ustvariti nekaj mračnih zvočnih zaves in vsaj nekoliko dvigniti vzdušje, kar pa se žal izroji v nepotrebne polnilce prostora. Edina skladba na albumu, ki je vredna imena skupine in kjer zvenijo nekako tako kot jih bom ohranil v svojem spominu je odlični “Childen Of The Universe”, kjer demonstrirajo kakovosten prog folk rock, ki pa je bližje zvoku bolj tradicionalnih folk skupin kot so denimo The Strawbs, Fotheringay in Fairport Convention kot pa njihovemu prepoznavnemu zvoku. Vokalne harmonije so to pot postavljene točno tako kot je treba; z epskim Wottonovim vokalom v ospredju in grulečo Watsonko, zadolženo za spremljevalne harmonije. To pa je seveda veliko premalo in končni rezultat je komaj prebavljiva polomija brez prave energije in ustvarjalnega navdiha, ki bo razžalostila vse tiste, ki smo jim po prvencu nadeli kultni status nekakšnih pozabljenih herojev progresivnega folka in jim takšen končen izdelek le stežka odpustimo.
Žalostno je, da se je ena svoj čas najbolj unikatnih in perspektivnih skupin v zgodovini progresivnega rocka poslovila na tako medel način. Veliko boljše bi bilo, če tega albuma sploh ne bi nikoli posneli in bi tako za vedno ostali v lepem spominu kot skupina, ki je s svojim prvencem povedala vse, kar je imela za povedati. Komercialen polom in izjemno slab odziv tiste redke, a zveste peščice njihovih ljubiteljev jih je kmalu po izidu tega popolnoma nepotrebnega albuma prepričal, da je naposled res napočil čas za končno slovo. Vsi tisti, ki jih je navdušil njihov prvenec bodo, kljub vsem svarilom želeli slišati tudi “To Keep From Crying” ter se na koncu neizbežno vprašali, kako je mogoče, da so Comus po takšnem začetku padli tako globoko in ali gre sploh še za isto skupino. Maloštevilni ljubitelji skupine pa konec koncev vseeno nimajo pretiranega razloga za žalovanje saj bo nepozabni “First Utterance”, ne glede na črni madež, ki jim ga je nadel “To Keep From Crying”, Comus za vedno zagotavljal kultni status obskurne in nerazumljene skupine, polne neverjetnih paradoksov (fenomenalni prvenec in katastrofalni zadnji album), ki ji ni bilo usojeno, da bi se vpisala med največja imena progresivnega rocka ohranila pa je sloves skupine kakršne ne bo nikoli več.
Zasedba
Roger Wootton – vokal in kitara
Bobby Watson – vokal in tolkala
Andy Hellaby – bas kitara
Gordon Caxon – bobni
Keith Hale – klaviature
Lindsay Cooper – pihala
Didier Malherbe – saksofon
Philip Barry – tolkala
Tim Kraemer – čelo
Seznam skladb
1. Down (Like a Movie Star) (4:07)
2. Touch Down (4:46)
3. Waves and Caves (1:34)
4. Figure In Your Dreams (3:11)
5. Children of the Universe (5:38)
6. So Long Supernova (3:22)
7. Perpetual Motion (4:07)
8. Panophany (0:31)
9. Get Yourself a Man (7:08)
10. To Keep from Crying (5:40)
11. After the Dream (1:00)
Trajanje albuma: 41:04
