Avtor: Urban Bolta
Izvajalec: Električni orgazam
Založba: Dallas Records
Izid: year
Trajanje: 58:59
Ocena: 4/5
Beograd je bil na prelomu iz sedemdesetih v osemdeseta pomemben dejavnik pri razvoju jugoslovanskega novega vala in polaganju temeljev za zvok osemdesetih v rajnki skupni domovini. Vzklile so skupine kot so Idoli, Šarlo Akrobata, Ekatarina Velika, ena vodilnih zasedb tega edinstvenega gibanja so bili tudi Električni Orgazam, izmed glavnih predstavnikov beograjskega novega vala edini še danes delujoči band. Po letih obljub o novem studijskem albumu se je Orgazam naposled vrnil na veliko sceno v letu 2010 s povratniškim albumom “To što vidiš to i jeste”.
Velik dogodek za skupino se je zgodil sredi minulega desetletja, ko se je iz New Yorka vrnil originalni klaviaturist Ljubimir Đukić in se po dvajsetih letih spet pridružil starim glasbenim kolegom. Sledila je turneja po državah nekdanje Jugoslavije (gledali smo jih tudi v Ljubljani), kot prva srbska skupina sploh so nastopili kot predskupina velikim Rolling Stonesom, nato pa se je Orgazam zaprl v studio in začel piliti svoje nove glasbene podvige. Vodja zasedbe Srđan Gojković Gile je del svojih komponerskih nalog prepustil Đukiću, skupaj s kitaristom Ljubomirom Jovanovićem “Banano” pa trojica tvori možgane zasedbe oziroma njeno komponersko osrčje. V kontekstu treh znova združenih starih glasbenih kolegov ge razumeti tudi plošček “To što vidiš to i jeste”, saj nam ponudi retrospektivno gravitiranje k starejši usmeritvi skupine in s tem odklon od zvoka skupine zadnjih dvajsetih let.
V zvok Električnega Orgazma so se z veličastno predstavo znova vrnile klaviature, ki niso bile tako pomemben gradnik vzdušja že vse od albuma “Kako Bubanj Kaže” (1984), pri čemer gre brez dvoma za Đukićevo maslo. Vrnitev klaviatur na mesto enega izmed ključnih inštrumentov je bila izpeljana na račun kitare, ki ji tokrat napram zadnjim studijskim podvigom Električnega Orgazma pripada manj maneverskega prostora za sooblikovanje zvočne slike. Retrospektiven zasuk oziroma vrnitev h koreninam bo všeč vsem privržencem novovalovskega izročila, vendar je treba povdariti, da se Električni Orgazam s “To što vidiš to i jeste” še zdaleč ni poklopil z vsemi elementi novovalovskega gibanja. Ušesom prijazna lahkotnejša pop-rockerska usmeritev je izpodrinila dobršen del psihadeličnosti in temačnosti, svoje je naredila tudi glasbena zrelost članov banda, zato so kompozicije mnogo kompaktnejše in premišlenejše kot v preteklosti. Poslušanje na prvo žogo odpade, saj poslušalec šele ob večih poslušanjih začne z razvozlovanjem nekoliko zapletenejše retorike, kar je pri dotični zasedbi vsekakor novost.
Album otvori skladba Nemaš nikom ništa da daš, poskočna klavirska zapeljivka z razigrano funkerso ritem sekcijo, zaradi poslušljivosti skladbe in njene pozitivne drže ni prav nič čudno, da jo je skupina izbrala za predstavitveni singel albuma. Sledi Noć me zove, počasna pesem z vokalnim večglasjem v refrenu, retro zvokom in bluesy kitarsko solažo, primerjava z Benčovimi September se ob tem pojavi kar sama od sebe. Lovke počasnega muziciranja, ki redko zagalopira v konkretnejše rock’n’roll ritme, se stegujejo skozi celoten album in se mestoma že nesramno spogledujejo s prvinami funka in soula. Na prefinjeno kombinacijo zvoka klaviatur in kitare se v skladbi Pokaži mi (kakav je tvoj grad) vključijo še Bananine orglice in poskrbijo za dobrodošlo obogatitev zvočne slike. Po seriji pozitivno naravnanih skladb zasuk ponudi najdaljša kompocizija na albumu, Nikad ne znam, saj preseneti s psihadeličnimi zapleti in dokaže, da Električni Orgazam čuta za ustvarjanje izrazito psihadeličnih momentov niso izgubili v že skoraj pozabljenih osemdesetih, skoraj enajstimnutna kompozicija pa je primeren pokazatelj, da glasbeniki ne delajo več na hit skladbah, kot smo bili vajeni v njihovem komercialnem obdobju, pač pa so se tokrat prepustili prostemu pretoku glasbenih idej. O slednjem živo priča že sama dolžina plošče, ki z obsegom desetih skladb zajema skoraj uro glasbenega programa, kar ni tipična karakteristika radijskim hitom prijaznih plošč. Bananina kitara in Đukićeve klaviature ves čas igrajo prepletajočo se igro, v skladbi Gdje god odem pa edinokrat na albumu v prvo bojno linijo stopi zvok bas kitare in odločno izoblikuje osrednji motiv skladbe. Album zaključi še en atmosferični vrhunec, skoraj osemminutni ep Da da da da, kjer eksperimentiranje in številni solistični vložki še poslednjikrat dobijo zeleno luč.
Ob trideseti obletnici nastanka banda so Električni Orgazam sebi in svojim številnim oboževalcem širom bivše Jugoslavije ponudili nov greha vreden izdelek. Ne gre spregledati, da je misija povratka Električnega Orgazma na prostor celotne skupne države zastavljena zelo celovito, saj gre za prvi album po dolgem času z distribucijo po celotnem nekdaj skupnem teritoriju. Album je v Srbiji izšel že pred meseci (kjer je dosegljiv takorekoč za drobiž), izdaji za slovenski in hrvaški prostor pa so dodane še zadnje tri (bonus) skladbe. Z “To što vidiš to i jeste” se je Električni Orgazam dokazal kot zrel kolektiv, ki mu je Đukićeva vrnitev dobro dela. Uspešno so združili bogato izročilo novega vala z modernejšimi tendencami, čeprav bo marsikateri dolgoletni oboževalec zaradi lahkotnega soft rockerskega zvoka ostal zgolj delno potešen.
Zasedba
Ljubomir Đukić »Ljuba« – vokal, klaviature
Srđan Goković »Gile« – vokal, kitara
Branislav Petrović »Banana« – kitara, orglice
Zoran Radomirović »Švaba« – bas kitara
Blagoje Nedeljković »Pače« – bobni
Gosti:
Dragomir Mihailović Gagi – kitara (5,6)
Vojislav Aralica – tolkala
Produkcija
Vojislav Aralica
Seznam skladb
1. Nemaš nikom ništa da daš
2. Noć me zove
3. Bliži suncu
4. Ti to možeš
5. Pokaži mi (kakav je tvoj grad)
6. Nikad ne znam
7. Vratim se
8. Mister ministar
9. Gde god odem
10. Da da da da
