Izvajalec: Pry
Založba: Samozaložba
Izid: year
Trajanje: 1:40:49
Ocena: 3.2/5
Srbska metalska in alternativna scena je bila pred časom v naših logih zelo neznana, razen novovalovske atmosfere nezamenljive beograjske garažne scene pa je bilo kaj drugega na sončni strani Alp bolj slabo zastopano. Kljub temu je težko trditi, da se onkraj naše južne meje dogaja bolj malo, krivično in zmotno. Empirični dokaz za to je tudi novi val novih kovačev tršega zvoka, ki pa poleg jeklenega metala v svojem DNK materialu skriva še kaj drugega užitnega. Del teh časitilcev nečistoč se je pred kratkim oglasil, verjeli ali ne, tudi izven obronkov srbske metropole Beograda, na zemljevid glasbenega dogajanja v Srbiji pa se je pred tremi leti vpisal tudi Novi Sad. Za ta nevsakdanji vpis na zemljevid kreiranja nove srbske glasbene stvarnosti so poskrbeli Pry, ki so letos postregli z res zajetnim zalogajem – dvojno ploščo Transcendent Iridescence, ki si vsekakor zasluži vsaj omembo na našem glasbenem portalu.
Tri leta po ustanovitvi je glasbeni kolektiv alternativcev s tršim pridihom sklenil postreči z nečim, recimo temu tako, svežim in bolj razgibanim od konkurenčnih izdelkov na z metalom kar precej nasičenem trgu. PRY so le nekaj mesecev po genezi posneli in na trg plasirali svoj prvi EP From Morph, receptura pa združuje od prvega dne dalje sintezo seattle sounda in kakšnih Alice In Chains, a z bolj progresivno razgibanim toolovskim aditivom ritma, ker pa je dandanes v glasbi poleg uravnoteženja glasbil potrebno poskrbeti še za napredno oblikovanje, promocijo, trženje in še kaj, le redkim uspe narediti kvalitativni dvig nad preveč ambiciozno zastavljene cilje. Na prvi pogled n posluh je kvintetu, ki ga sestavljajo vokalist Filip Maletić, kitarista Arpad More in Bane Božanič, basist Goran Zečevič ter bobnar Zoltan Simon, DIY pristop, ambiciozna vizija ter gonja po dovršeni kvaliteti prinesla želene rezultate, saj je aprila luč sveta ugledal njihov prvenec, ki o skupini pove malodane vse in obenem nič. In prvenec je ne samo izdan, temveč je splet idej impregniran v res konkreten luksuzni set, ki mu z oblikovnega stališča, estetske dovršenosti in vizualne okusnosti ni mogoče očitati nič. Pravzaprav bi kaj takšenga lahko pričakovali šele od skupin, ki so nekaj finančnega inputa že natresli v svoje glasbene malhe, nazadnje pa sem bil takšnega bogatega sendviča besedil, vizualij in lepih grafičnih izpeljav deležen pri Trentu Reznorju na Nine Inch Nails plošči The Fragile, od katere pa je minilo že več kot desetletje …
Gigantski konglomerat Tra(i)nscendent Iridescence je shizofreni izdelek, v katerem si poskušajo roko podajati zven devetdesetih z asociacijami na STP, v okove vkovano Alice, v celoti pa se v ušesa tihotapijo zvoki Toolov z albuma Opiate in Undertow, tripanje na Katatonio, prvo ploščo takrat še nedefiniranih Incubusov ter Staind ter še čim, solidna produkcija pa vas pelje po makadamu idej ter podzavesti na dokaj koherenten način, a ne brez zatikanj. Prvi del plošče je bolj trdozvočen in surov, že po uvodnem vstopu na peron dogajanja s skladbo Silhouette pa postane jasno, da je briljant precej nebrušen in shematski. Filip pretirano vleče na muzikalični pristop Layne Staleya, ki ga je križal z Brandonom Boydom ter Aaronom Lewisom, kitarski dvojec sicer melodičnih, a nikakor pretencioznih šeststrunarjev Arpadom Morom ter Banetom Božanićem pa se hrani s prvinskim substratom idej Adama Jonesa (bolj v njegovi embrionalni fazi neprečiščenih idej s samega začetka Tool poti). Ritmični dvojec basista Gorana Zečevića in bobnarja Zoltana Šimona je sicer komplementarni gradnik zvoka zasedbe PRY, a je že na prvi mah jasno, da je nekoliko nedefinirana zvočna slika zastavljena tako, da celota ne deluje tako udarno in efektivno, kot bi lahko. Komadi so dolgi in morebiti malce preveč razvlečeni, vseeno pa peterec svojo nit razpreda odločno in suvereno, predvsem pa v skladu s svojo formulo dela. Lepih trenutkov, ki natrgano, a razgibano ritmično strukturo peljejo od melanholičnih, nekoliko medlih meglenih kontur do nepopolnih vrhuncev, sicer ne manjka, dokaz za to pa so pravzaprav vsi komadi na prvi polovici albuma. Med bolj strnjenimi in efektivnimi trenutki je končnica komada Dance Of The Wicked, ki pa jo fantje zadušijo s precej svetobolnimi refrenimi, ki zvenijo dejansko tako, kot da bi poskušali pod zavijajočimi poamerikanjenimi frazami (teh sem se prenajedel že pri našem podalpskem čudežu Siddharti) skušali na vsak način prikriti in zanikati svoje balkansko bistvo. Škoda, saj bi bilo kaj bolj avtohtonega precej bolj dobrodošlega. Fantom talenta in glasbenega zanosa nikakor ne primanjkuje, a je trši del plošče bolj podoben skicam kot popolnoma izdelanim freskam, ki bi lahko odslikavale ves potencial mladega kolektiva tako, kot bi si PRY to tudi zaslužili.
Hitov ni, pogojno pa bi se v ta razred klasifikacijskih predalčkanj lahko umestile skladbe 8 Circles, ker pa sem sam ljubitelj bolnih prehodov ter suspenza pa bi sam na spisek komadov, ki so mi po trudu le prirasli k srcu, prištel skladbo Indigo Eyes in že prej omenjeno skladbo Dance Of The Wicked. Atmosferičnost, po kateri skupina doma v Srbiji slovi kot ena kvalitetnejših, pač ne izžareva prav iz sleherne pore albuma, kakovostna izvedba pa je slišna v slehernem taktu izdelka, ki od poslušalca terja več kot le površno predajanje ritmu in melodiki. PRY so mojstri kompliciranja, nikakor pa niso polovičarski varilci instantnih orgazmov (eargazmični efekt nastopi namreč šele po desetem poslušanju …). In tu smo šele na polovici materiala! Drugi del pa je povsem drugačna pesem in zgodba. Iridescence je tista polovica opusa, ob kateri so se vsaj moja ušesa precej bolj ogrela in zaljubila. Lake Of Fortitude Pt. 1 je ne samo bolj senzualno odigrani diamant čutnosti, lepih kitar in opethovske gracioznosti, temveč poslušalca popelje v precej bolj sanjav in zasvojljiv univerzum zvokov. PRY zmorejo v svoji manj agresivni fazi stkati nekaj takšnega, ob čemer krasno resonira tako grungerska duša kot tudi bolj progresivni elemental napredno mislečega metalca, ki morda ždi v vas. Epska zasnova uvodne skladbe druge polovice albuma je namenjena dvigu nad obronke prej precej repulzivne imitacije že prežvečenih okusov in glasbenih kontur. Aranžmaji tokrat zaigrajo na prave strune, po tokratni levitvi in odvrženem balastu pa dobi človek občutek, kot da bi iz istega telesa spregovoril popolnoma drugi glas. Priznam, da sem ljubitelj pristopa skupin Tool, A Perfect Circle in bolj domorodnemu sentimentu domačih Father, tokrat pa bi k spisku brez pomislekov zmogel pripisati še PRY. Tantrična mantra se nadalje lepo razpreda s skladbo Tidal, ki pa z uvodnim suspenzom skladbe River preraste v izjemno igro skladbe Waves. PRY dokažejo, da je v nedrjih skupine velik potencial generiranja krasnih emocij, ki kot radiacija postgrungerskih supernov prežemajo celotno glasbeno bit zasedbe. Jazzovsko sanjavi Island se nadaljuje z utišanim odmevom skladbe Flow, ki zveni kot neizdani singel Maynardove alianse z albuma 13th Step, The Leech pa dokaže, da je kitarski dvojec trenutno bolj doma v astralnih sferah bolj meditativnih fraktalov mikrofoničnega barvanja kot direktne atake na vse vaše čute. Druga polovica slišanega krade vso mojo pozornost in me vodi k popolnemu raztapljanju v mehurčkih domiselnega tripanja na valovih dopamina in endorfinov, PRY pa krasno dominirajo med levim in desnim vočnikom s svojimi neulovljivimi dimnimi zavesami krasne nove glasbe. Wasteland prokreira v čutni izliv intermezza skladbe Feel, po lepi uverturi skladbe Drifting Madeline pa je čas za piko na i z drugim delom utapljanja v jezeru zvoka skladbe Lake Of Fortitude Pt. 2, ki z masivnimi distorzijami pokonča še zadnje atome dvoma v grandiozno moč vojvodinskega izvoznega produkta, na katerega bi v bodoče brez pomisleka lahko stavil vsak, ki premore ščepec okusa, smisla za dobro glasbo ter gram intelekta!
https://www.youtube.com/watch?v=h0dFN733yvU
Iskreno povedano, album Transcendent Iridescence je naporen izdelek, ki vas bo nedvomno dodobra izmozgal, obenem pa boste na poti od točke A do cilja v astralni točki B doživeli premnogokatere transcendentalne obrate, se za hip dotaknili krasnih erogenih con čudovite navdihnjenosti, prejadrali tisočere vihare dušnih vzponov in padcev, med to divjo in neenakomerno potjo pa spoznali vsaj nukleus duše ter čutenja novosadske zasedbe PRY, pred katero je, upam, še veliko podobnih glasbenih epopej. Visoko zastavljenih standardov ne smejo krniti in ne smejo popuščati v svoji želji po izpopolnitvi. Prvenec je tu in namenjen je večkratnemu poslušanju, vseeno pa je prostora za dodelave, evolucijo in izboljšave še več kot dovolj. Sam bi naslednjič z veseljem prisluhnil nečemur, kar bi sledilo miselni niti drugega dela albuma, vsekakor pa takšni stavri, ki bi premogla malce več avtohtone glasbene duše, domiselnosti in srčnosti. Interpretacij in reinterpretacij že slišanega je bilo v preteklih letih kar malce preveč, ločnica navdihnjenih in samoniklih od tistih, ki zmorejo le mimikričnega stapljanja v morju nedefinirane mlačnosti pa vodi zgolj po brvi drznega avanturizma. Uspešni si pot k zvezdam pletejo sami, zgodba skupine PRY pa se je šele začela pisati, tako je še vse odprto in ni nič predestinacijsko dokončnega, prek uvoda pa smo se tokrat le uspešno prebili! Čas je za novo stran z malce več samostojne dinamike, torej …
Zasedba
Filip Maletić – vokal
Arpad More – kitara
Bane Božanić – kitara
Goran Zečević – bas
Zoltan Šimon – bobni
Produkcija
Dragan Alimpijević – Pik & PRY
Seznam skladb
CD1 – Transcendent:
- Silhouette
- Dance Of The Wicked
- Sweet
- Gaze
- Gyro’s Last Spin
- 8 Circles
- Wind
- The Lifter
- Trepanned
- Indigo Eyes
CD2 – Iridescence:
- Lake Of Fortitude Pt. 1
- Tidal
- River
- Waves
- Island
- Flow
- The Leech
- Wasteland
- Feel
- Drifting Madeline
- Lake Of Fortitude Pt. 2
