Izvajalec: China Blue
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Trajanje: 55:41
Ocena: 3/5
Kaj je sedaj to? China Blue. Žalostna Kitajska, b? Halo? Gre za projekt klaviaturista, ki sliši na ime Eric Ragno, znan po sodelovanju na albumih s številnimi izvajalci na polju AOR in melodičnega hard rocka kot so Takara, Ted Poley (vokal, Danger Danger), Steve Grimmett, American Angel, Danny Vaughn (vokal, Tyketto), projekt Hugo/Ramos in mnogi drugi. Ideja za to skupino je že stara pravzaprav se je rodila v poznih osemdesetih. Eric je pisal glasbo, njegov kolega Tom Gasbarro pa je skrbel za verze skladb. No kmalu nato je Eric nadaljeval kariero v skupinah kot npr. Vox Tempus, tako da časa za zagon China Blue nikakor ni bilo. Ko je pred kratkim zaigral nekaj tega starega China Blue mateirala Michaelu Risenebecku, ga je ta prepričal, da skladbe obrusi in jih spravi na pravi album.
Eric ni stal križem rok. Okrog sebe je izbral četo izkušenih glasbenikov, ki vedo kako se dela pravi melodični hard rock. Prvi med njimi je trenutni TNT pevec Tony Mills (ex-Shy). Dobro oporo za piljenje in pisanje dodatnega materiala je Eric našel v kitaristu Joshu Ramosu (The Storm, Hardline). Zasedbo sta dopolnila še Zane Petersen (Malicious, Conditioned Response) na bobnih in basist Doug Odell. Kot posebni gosti se pojavljajo na plošči še kitarist Ronny Smith, bobnar Pete Newdeck in basist Fabrizio Grossi.
Tony Mills je glavni člen China Blue, ki daje albumu “Twilight Of Destiny” poseben moment. To je izrazno bogat vokal, barvitih kolažev oživljanja emocij, kjer s svojo tankočutno subtilnostjo izstopa kot vselej v delih mirnejših pasaž, predvsem zmagovito pa funkcionira v visoko spevno zaobljenih refrenih, kjer dodajajo atmosferični pečat odlične večdelne vokalne harmonije (npr. Movin’ On), ki mu delajo družbo. Možakar opravlja delo vrhunsko, kot v svojih Shy časih, zato bo ta album definitivno pravi magnet za vse ljubitelje skupine Shy. Zadnja dva albuma tega pevca s TNT sta ob tem irelevantna. Če ju ne poznate, ste le pridobili, kajti s Harnell ero se ne moreta v ničemer kosati. Zlasti pripada Millsu prva polovica albuma, kjer znova fascinantno briljira v svojih karakteristikah skozi melodično dovršenost otvoritvene pesmi What Do You Need But Love, ali takoj za njo s I Feel Like Dying, nasploh pa Changing Ways, ki se najbolj med vsemi “Twilight Of Destiny” skladbami približa perfekciji AOR zapuščine osemdesetih in deluje kot izgubljena Shy skladba z Millsom na vokalu. Skladba z velikim hit potencialom (seveda v njemu naklonjenem obdobju osemdesetih) in odlično interakcijo refrena in predrefrena z učinkovitim stopnjevanjem melanholičnega drama efekta. Visoka dramatično razpoloženje, ujeto na tej točki albuma, še naprej učinkovito ohranja in nadaljuje So Wrong.
Čuti se da je vodja skupine klaviaturist, saj so aranžmaji strukturirani tako, da so klaviature skozi album v aranžmajih povsem enakovredne v komunikaciji s kitarami. Zanimiv občutek je tudi ta, da ne gre za povsem tipičen AOR izdelek, ki bi zahteval zgolj in izključno enostavno spevnost, ki se usede v uho s poslušanja na prvo žogo. Zlasti po Crimes (of Passion) se album skozi manj zanimivo pol balado Don’t Be A Stranger, pa Passions in Movin’ On povsem umiri. Kanček eksperimentalne plati albuma izstopa v navezavi kratkega naslovnega instrumentala z baladno Lost, kjer album občutneje pridobiva album na elementih progresivnega raziskovanja. Navzkrižnih ognjev med solažami klaviatur in kitar je na tem albumu kar nekaj (Passions, Don’t Be A Stranger, Crimes). Album dobiva v tem celo rahel progovski akcent. Presenetljivo je tudi to, da je zadnja skladba A Last Goodbye pravzaprav nekakšne vrste repriza naslovnega instrumentala in tako album izgubi v zaključku nekaj prepotrebne drame. Torej drugi polovici albuma primanjkuje kar lep košček potrebne AOR potence.
Klaviature ponujajo tipičen zvok osemdesetih in v produkciji prinašajo največ tistega nostalgičnega občutka, ko so se takšne skladbe, ki jih nosi ta album zelo pogosto vrtele na radijskih frekvencah. Album “Twilight of Destiny” dopušča ogromno izraznega prostora za kitarske vragolije, ki jih seveda izkušeni Josh Ramos s pridom izkorišča. Mnogokrat si vzame celo toliko prostora, da s solažami “rine” v refrene, kar zna biti celo nekoliko preveč “zbadljivo” za ušesa, ki iščejo kompaktno in ultra melodično (npr. Take Me As I Am).
Če iščete pravi AOR rock album boste nemara razočarani, kajti ta izdelek se ne uleže s prve v ušesa in potrebuje več poslušanj. Poseduje košček eksperimentalnega. Celoten album nosi še precej rezerv. Vprašanje je, v kolikor namerava China Blue obstati in nadaljevati z izdajo albumov, kam se bodo obrnili. V popolno kompaktnost, ki jo zahteva AOR? Bilo bi na moč dobrodošlo, kajti izbrani glasbeniki, ki sodelujejo na “Twilight of Destiny”, so v tem najmočnejši kar se izražanja tiče. Torej eliminirati predolge solistične odklope in instrumentale, bi bila dobrodošla reč v prihodnje. Drugače, pa je to zelo dober album, ki vas bo nagrajeval, zlasti po tem, ko mu boste namenili več pozornosti. Rešuje ga zlasti odlični Tony Mills.
Zasedba
Tony Mills – vokal
Eric Ragno – klaviature
Josh Ramos – kitara
Doug Odell – bas kitara
Zane Petersen – bobni
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Ronny Smith – kitara
Fabrizio Grossi – bas kitara
Pete Newdeck – bobni
Produkcija
Eric Ragno
Seznam skladb
1. What Do You Need But Love
2. I Feel Like Dying
3. Changing Ways
4. So Wrong
5. Don’t Be A Stranger
5. Crimes (of Passion)
6. Passions
7. Movin’ On
8. Twilight of Destiny
9. Lost
10. Take Me As I Am
11. A Last Goodbye
