Uriah Heep – legende rocka, ki živijo svoje sanje (2019)

Lokacija: Hluk / Sportovni hala / Češka Republika
Datum: sobota, 16.02.2019

Po RockLine postanku na dunajskem Uriah Heep koncertu, na Valentinovo, to je 14.02.2019, ki so ga nekateri izbrani Zemljani kakih 380 km južneje, raje preživeli na koncertu Zdravka Ćolića ter dan kasneje, to je 15.02.2019, ko so Uriah Heep nastopili z U.D.O. v Pragi, se je RockLine dan kasneje, to je 16.02.2019, ustavil še na Češko Moravskem in tako v tamkajšnjem kraju Hluk pričakal še en koncert teh častitljivih, neomajnih in edinstvenih veteranov rock’n’roll pionirstva.

Koncert se je zgodil na prizorišču tamkajšnje športne dvorane (Sportovni hala), kjer smo 24.11.2017 spremljali koncert zasedbe W.A.S.P. in nas nanjo vežejo lepe izkušnje in spomini. Ne tako veliko prizorišče, kot pred dnevom praški Forum Karlin, a se na parter in tribune gotovo zbaše kakih 2500 ljudi. Odprt je bil le parter. Tisti za izbrane, t.i. »pred odrom« in pa seveda »ostali« parter, za vse, ki prehudih udarcev po žepu pač ne prenašajo dobro. Kakih 1500 obiskovalcev so pozdravili ob pol devetih zvečer lokalci Reflexy, ki uživajo na Češkem znatno popularnost.  Dostavili so koncertno zmes svojih avtorskih skladb. Karierni presek, pri čemer se čuti, da je bend zelo naklonjen tudi preigravanju priredb, zato ne čudi, da so kakšni triki prepisani od The Police in celo na drugi strani, od Thin Lizzy. Bend je pripravil nastop, ki ga je publika bučno pozdravila. Deluje namreč 25. let, v žepu ima deset studijskih albumov in zato veljajo Reflexy tako za vrsto lokalnih legend, če ne kar pop in rock herojev. Bend ima namreč domicil v, od Hluka nedaleč oddaljenem večjem kraju Uhersko Hradište. Besedila v češkem jeziku. Dober zvok, všečna uigranost, čvrst format komponiranja in skladbe otipljive substance, prikupno občevanje s publiko s strani izkušenega Liborja Pišeka ter tako več kot zasluženi povratni impulzivni odzivi publike. Prijetna uvodna izkušnja torej.

Ob pol desetih zvečer so na oder vskočili Uriah Heep. Oder v dvorani je bil to pot znatno ožji, vendar toliko bolj globlji in tako nekako se je gibal na odru tudi bend. Kot, da jim tak tip odra bolje ustreza. Glede preglednosti zagotovo. Tudi bobni in Hammondi so globlje zadaj in zato ima sprednja frontna linija glasbenikov več prostora, da se razmahne. Koncert v Hluku je izmed vseh zadnjih treh zaporednih RockLineovih druženj z legendarnimi Uriah Heep, izzvenel najbolj prepričljivo ter intenzivno. Tako v izvedbenem smislu, kot tudi v smislu, da je dostavil izredno dober zvok. Obenem je tudi ta koncert naletel na izredno dober odziv in prizorišče je bilo zelo dobro obiskano. Ne povsem napolnjeno, a ravno prav, da izzove tisti pravi pravcati občutek pravega rock koncerta. Tudi bend je deloval še kanček bolj sproščeno ter tako izkazal tudi več pobalinstva in odrske nagajivosti. Predvsem to velja za Bernieja, ki je še posebej živahno pohajkoval na odru in se gibal iz svoje središčne lege vseskozi nazaj do bobnov, pa levo do Micka Boxa in desno do Davea Rimmerja.

Russell Gilbrook je znova z vso močjo napadel svoje bobne in že uvodoma presunil s svojo nebrzdanostjo, ko je bend treskal skozi navito novo in odlično Grazed By Heaven. Odlično je bilo vse razmeščeno v zvoku. Hammond in kitara v pravem ravnovesju, a s tvorbo tistega znamenitega zvoka, ki postavlja skupino na posebno mesto v zgodovini rocka. Rimmer se večkrat približa Boxu, med izhodom iz Look At Yourself se pojavita povsem z ramo ob rami in na robu odra s prekrižanimi kitarami. Tega pri Micku Boxu v letih pred priključitvijo Davea v skupino, nismo bili vajeni. To je tisti teatralni element, ki konkretno podžiga koncertno atmosfero in je zato njegovo vključevanje v sam koncertni špas teater, toliko bolj hvaležno. Ustaljena praksa, a za Uriah Heep je vpeljava le te, pač nekoliko novejšega porekla.

Bend je v Hluku znova odigral celotno set listo. To je uro in tričetrt dolg nastop. Komadov je sicer na aktualni set listi z dodatkom vred samo petnajst, stavijo pa Uriah Heep v zrelih letih seveda vse na koncertno izvedbeni užitek. Temu podrejajo nastope in tako je tudi prav. Če tako sešteješ vse podaljšane jame, ki so vpeti v skladbe Rocks On the Road, July Morning in zlasti v aktualno verzijo podaljšane Look At Yourself, k temu pa dodaš še vedno nalašč raztegnjeno Lady In Black, nanese tak teater najmanj 30. minut igralnega časa. To pa pomeni, da bi lahko v tem času kakšna druga skupina, no v tem primeru tudi Uriah Heep, odigrala vsaj še tri, če ne štiri, dodatne komade.

Komunikacija in energetska relacija novih skladb albuma “Living The Dream” s klasikami železnega repertoarja, ne bi mogla bolje funkcionirati, kot funkcionira prav na novi turneji, saj vzdržujejo nove skladbe ravno pravšnjo zmes staroselske rockovske »Hammond« čokatosti, kot tudi izjemne muzikalične formatiranosti, kar dostavi na eni strani zares starošolsko zveneča Knocking At My Door, kot na drugi izjemno grabežljiva in v refrenu že kar blago AOR-ovsko orientirana Take Away My Soul.

Uriah Heep odlično igrajo. V Hluku ni bilo nič drugače. Ne sevajo občutka, da bi varčevali z močmi. Pristopajo na polno. Tudi Bernie je odpel na izvrstnem nivoju celoten koncert. Ob tem, da je bil bend spočit, saj je prispel iz Prage že zelo zgodaj zjutraj in je to spočitost potrdil z izredno dobrim odrskim razpoloženjem, seveda nosi tako bogato malho izkušenj, da četudi bi vstal zjutraj na levi nogi, kasnejša koncertna predstava, v kakovosti izvedbe ne bi bistveno trpela. To se je npr. primerilo na Dunaju, v Hluku pa je bend dobesedno zažarel na odru v vsem svojem izvedbenem sijaju. S takšno energijo, osredotočenostjo in zavzetostjo, ki jo skupina še vedno izraža na koncertnih epopejah ter obenem snemanju odličnega novega avtorskega materiala, ga ni vraga, da bi enkratni Mick Box, ki bo v letošnjem letu napolnil častitljivih 72. let in njegova tovarišija znamenitega in edinstvenega »orkestra orhidej«, slučajno razmišljali o možni glasbeni upokojitvi. Upajmo torej, da novi album »Living the Dream« pripelje Uriah Heep v prihodnjem letu še na kakšen koncert v bližino naših krajev, pa četudi bo treba za to do Češke Republike.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Nataša Pišljar & Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. Grazed By Heaven
2. Return To Fantasy
3. Living The Dream
4. Too Scared To Run
5. Take Away My Soul
6. Knocking At My Door
7. Rainbow Demon
9. Waters Flowing
10. Rocks In The Road
11. Gypsy
12. Look At Yourself
13. July Morning
14. Lady In Black
—dodatek—
15. Sunrise
16. Easy Livin’