U.D.O. in Uriah Heep združili moči za skupni koncertni spektakel v Pragi (2019)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 450

“Istočasno križanje evropskih turnej zasedb U.D.O. in Uriah Heep, je tako obe skupini pripeljalo na odre češke prestolnice Prage, kjer sta obe skupini nastopili v vlogi ko-headlinerjev ter priredili spektakularni koncertni dogodek!”

Lokacija: Praga / Forum Karlin / Češka Republika
Datum: petek, 15.02.2019


Drugi dan petdnevne epopeje polne koncertov na relaciji Avstrija-Češka (in pred vrnitvijo v Slovenijo, s še enim povratnim postankom v Avstriji), se je torej za RockLine, po obisku koncerta Uriah Heep na Dunaju 14.02.2019, nadaljeval tudi z naslednjim dnem, ko se je pisal petek, dne 15.02.2019. Z nezmanjšano udarnostjo ter kot solza jasnim fokusom, polno osredotočeno dalje. Zakaj za vraga se vendar tako daleč potuje, če za to ni potrebe? Tega dne so v Pragi namreč nastopili Uriah Heep skupaj z U.D.O.  Oba benda sta v lanskem letu izdala izvrstna nova studijska albuma. Turneji obeh zasedb se lokacijsko in terminsko nekako prekrivata in tako se je izkazala idealna terminska priložnost, da skupini v Pragi združita nastopa v en spektakularni skupni koncertni večer. Uriah Heep z albumom »Living The Dream«, U.D.O. pa s »Steelfactory«, enim najboljših studijskih dosežkov kariere skupine, ki ji poveljuje edinstvena figura Uda Dirkschneiderja.

Zjutraj odrineva torej z moravskega konca Češke Republike (Dolni Dunajovice), ob treh popoldan, pa sva nastanjena že nekje na Pernerovi ulici v Pragi, to je dobrih sto metrov stran od prizorišča Forum Karlin. Kot namiguje ime samo, v četrti mesta imenovanem Karlin. Po hitrem skoku v sam stari del mesta Prage, kjer so konkretno navite cene in je razkorak med cenami piva v strogem centru, kjer odšteješ zanj skoraj štiri evre in periferijo, kjer merijo cene komaj evro ali manj, dokaj šokantna, ne pa tudi nepričakovana, izkušnja. Turizem sredi februarja k sreči ni tako razmahnjen sredi Prage, čeprav človek še vedno dobesedno hodi po »azijatih«, ki dominirajo tudi v vseh trgovinah »na drobno«.

Pot v Prago je bila to pot naravnost vse obvezujoča, saj se je v lanski jeseni k U.D.O. priključil nihče drug, kot slovenski basist Tilen Hudrap. Tilen je izjemno cenjen v svetu metala. Torej. Tujina ga je našla (in on njo) in mu ob odkritju njegovih talentov in kakovosti, dodelila to priznanje. Odkrili so ga veterani old school US speed/thrash metala Vicious Rumors s katerimi je izdal koncertna dokumenta in studijski album, to so spoznali v tistem času tudi legendarni Bay Area thrasherji Testament, ki jim je pomagal na turneji ter na njej nadomeščal »božanstvo bas kitare« imenovano Steve DiGiorgio. Kasneje so ga tevtonski nemški thrasherji Paradox povabili k sodelovanju na njihovem novem studijskem albumu, zatem pa so podelili častitljivo priznanje našemu glasbeniku celo pionirski nizozemski death metalci Pestillence, s katerimi je prav tako posnel album ter opravil kopico turnejskih nastopov. Da pa te vzame pod okrilje sam presvetli Udo Dirkschneider, ostro čuječni in pedantni Nemec, ki pri sledenju načel reda ter discipline in vestnemu izpolnjevanju zapovedanih postulatov ne pozna prav nobenega omahovanja, kaj šele šale, je še posebna čast in priznanje. Torej. S prihodom v Prago je RockLine nekako v stilu navijaštva, tam preprosto moral biti, saj je slovenske barve v metalu tam tistega dne, pač branil naš Tilen. Pomen Tilna Hudrapa za slovenski metal v vsem kar je ta glasbenik dosegel do tega dne, ni nič manjši, kot je Dončičev v košarki. Le da Slovenija in Slovenci tega za enkrat spet ne znamo, nočemo odkriti, ali pa preprosto, si ne želimo priznati. A je to nalogo opravila namesto nas znova tujina. Kot npr. v primeru Laibach ali Jožeta Plečnika. Tilen piše zgodovino slovenskega metala tudi zunaj naših meja in je naš edini glasbenik, lahko rečemo kar širše, glasbenik iz t.i. »balkanskega bazena« (od Slovenije, do Črnega morja), ki mu je uspelo to, o čemer njegovi vrstniki sanjajo. In teh ni malo. Da prideš do te pozicije moraš biti ekstremno dober. V vsem. Konkurenca je izjemna in kiksi niso dopustni. Vse to je treba uvodoma zapisati. Že samo zato, da natisne Republika Slovenija nekoč vsaj poštne znamke z njegovim likom.

Čas je hitro mineval. Ura je osem zvečer. Žal sva zamudila izvrstne avstralske hard rockerje Dead City Ruins, ki spremljajo U.D.O. na evropskem delu »Steelfactory« turneje. Ti so nastopili že ob sedmih. Na vrsti so bili torej U.D.O. Orjaški oder. Ne toliko globok, kot dolg. Opremljen s turnejsko »Steelfactory« kuliso. Obetal se je velik spektakel v družbi vokala, ki je ena izmed definicij heavy metala. Udo Dirkschneider. Mož, mit in legenda. Nič manj, nič več. Ko stopi na oder, se strese vse. Od vse njegove karizme in edinstvenega vokala, ki je kot povedano, pojem, ki je definiral metal. Udo Dirkschneider nastopa na vseh koncertih nove turneje s poškodovanim kolenom. Zdravniki so mu svetovali naj vendar ostane doma, pa je mož v svoji predanosti in napopustljivosti, vse nasvete zagrizeno ignoriral, da ne izneveri svojih oboževalcev. »Steelfactory« turneja poteka tako v polnem zagonu in razmahu. Še en razlog več za izjemno spoštovanje do legende.

Na odru se v meglicah in rdeči svetlobi pojavi za bobnarsko utrdbo Udov sin Sven, v Karlinu završi, na prizorišču je zbrana najmanj 3.000 glava množica. Svenu se pridružijo še trije mladeniči in sicer: najnovejši kitarist Fabian »Dee« Dammers na levi kitari, Andrey Smirnov na desni, med omenjenima Nemcem in Rusom, pa bolj na levi proti Dammersu Slovenec, to je naš Tilen Huidrap na basu. Bend zagrize v Tongue Reaper, pogled pa se seveda ustavi na znameniti silhueti in karizmi brez primere. Udu Dirkschneiderju. Do konca utrgano. Tilen, Dee in Andrey se, pod topovskim torpedom Svena, razletijo po odru, Udo pa vrešči, kot peklenšček in to ob nezanemarljivem dejstvu, da jih bo letos aprila napolnil krepkih 67. let. In skozi uro in pol dolg nastop mu moči ne popuščajo.

Bend je torej konkretno osvežen, obenem pa potenten kot že dolgo ne. Dammers je učinkovito dopolnil Smirnova na odru. Tudi na solažah. Dopolnjuje ga tudi po karizmi in preprosto. Po tem da fenomenalno paše na oder in s tem v U.D.O. ekipo. Nekaj kar smo pogrešali od časov, ko je tam igral še Kasperi Heikkinen. Na prvi pogled je v tem oziru skoraj težja naloga pripadla našemu Tilnu, ki je moral zapolniti vrzel na poziciji basista, po odhodu znamenitega Fittyja Weinholda, ki je pri U.D.O. služil celih 22. let kariere. Vendar pa je Tilen z zamahom boljši basist, ki je za povrhu tega še neprimerljivo izredno tehnično podkovan in v tem oziru znatno bolje izpopolnjen (ne more vsakdo vstopiti v obuvalo Stevea DiGiorgia). Glede na elementarnost svete preproščine, ki ji sledi znamenito tesanje rifov, po kateri prepoznaš glasbeni karakter zasedbe U.D.O., drži Tilen pri U.D.O. bolj ravne linije in koplje po basu izdatneje tudi s trzalico. Zato je lahko obenem tudi bolj sproščen, ko teka po odru. Trije agilni mladeniči tako neverjetno nabrušeno izkoriščajo oder in se gibljejo na njem zelo instinktivno, čeprav deluje reč nemara naštudirano. Ko je eden od obeh kitaristov na solaži, se druga dva pomakneta z ramo ob rami na nasprotni konec odra (drugega zavzema seveda Udo) in oder deluje vseskozi polno izkoriščen. Udo se v svojem stilu večkrat z ramo nasloni zdaj na enega, zdaj na drugega kitarista (zlasti v solažah). To je od nekdaj rad počel. Tudi v časih z Accept. Uvodni del pred Hungry And Angry je posebej zanimiv, saj pripada predstavitvi ritem sekcije. Prvi vpade v ritem Sven in podžge publiko. Po manj kot pol minute se mu pridruži Tilen, ki je tako povsem sam, s svojimi udarnimi diktati, dvignil kvišku 3000 glavo množico Foruma Karlin. Prav tu se je posebej začutilo, da ima Tilen kljub svoji mladosti, že ogromno koncertne kilometrine, izkušenj, tudi rutine. Tako suvereno, sproščeno in vneto angažirano je občeval s publiko v tistem trenutku.

Udo je zbral ob sebi po novem res ekipo vrhunskih mladih glasbenikov, ki jih razganja od želje po dokazovanju in seveda nad vsem želje po tem, da preprosto brezmejno uživajo na odru. Ne glede na to, da ne vemo kako grdo ga je tega večera kljuvalo v kolenu, je Udo deloval v takšni ekipi zelo regenerirano, osveženo, pomlajeno in kot, da doživlja novo pomlad. V svoji znameniti odrski pozi oziroma položaju, je kresal klasiko za klasiko. S svojim ekstremno visoko vreščečim, na trenutke zahtevano zloveščim, ravno prav temno okultnim vokalom, je hipoma privezal nase publiko. V izvedbi ostaja prodoren, uspešno lovi tudi najvišje lege, v katerih zadržuje zahtevano izvedbeno moč na najvišji ravni. Vokal, ki strese. Dobesedno.

Novi album »Steelfactory« zavzema lep kos izvedbenega repertoarja in prav je tako, saj je zares izvrsten in zato je težko določati njegove vrhunce, tako kakovostno stojijo komadi na njem drug ob drugem. Bend je po uvodno nasršenem Tongue Reaper prešel na izvrstno Make the Move. Obema so z novega albuma družbo delale v nadaljevanju še popadljiva Rising High, melanholična In the Heat of the Night, nabrita in zabavna Hungy And Angry medtem, ko je bend svečano  sklenil regularni del nastopa s himnično One Heart One Soul z enim najbolj posrečenih »sing-along« refrenov.

Dolgoletni privrženci skupine so seveda prišli na svoj račun, saj je bend preostanek repertoarja lepo obtežil z različnimi erami delovanja. Kot vedno nosi posebno mesto v repertoarju ena najboljših skladb skupine, to je »Solid« klasika Independence Day. Skladba izjemno popadljive vodilne fraze, v katero se zakoplje bas ter izjemnega graduiranega razvoja z velikim refrenskim krešendom. Posebno mesto nosi v opusu skupine tudi izredna pol baladna I Give As Good As I Get (»Rev-Raptor«, 2011), s katero je bend na sredini razelektril z oktanskim izgorevanjem nabrito vzdušje. Zanimivo je, da je Udo ob vprašanju, če kdo pozna album »Faceless World«, naletel na zelo hladen odziv s strani številčne publike, bend pa se je nato lotil izredne Heart Of Gold, ki je dostavila enega vrhuncev koncerta. Seveda je Udo s kompanijo privarčeval za finale »Animal House« klasike. Z izjemo odlične balade In the Darkness, ki je bila sicer vpeta na sredino koncerta. Prvi dodatek se je odprl z izvrstno Holy (»Holy«, 1999), ki jo je pričakovano nasledil razbijač Animal House, drugega pa je odprla Man And Machine (»Man And Machine«, 2002). Bend je sklenil nastop (pričakovano) z They Want War (»Animal House«, 1987). Iz repertoarja so izpadli albumi: »Mean Machine«, »Time Bomb«, »No Limits«, »Thunderball«, »Dominator« in »Decadent«, je pa bend izvedel še dve »Steelhammer« točki (Metal Machine, A Cry of A  Nation), z »Mission No. X« je odjeknila že kaj kmalu na set listi razvratna 24/7, prav tako pa se U.D.O. niso ognili izvedbe dveh točk albuma »Mastercutor« (Mastercutor, Vendetta).

Bomba. Briljanten nastop. Očitno je Udo našel v ekipi zmagovito formulo in bend je priredil res vrhunski špil. V vsem. Nemara jih je k temu dodatno podžgalo dejstvo, da za njimi stopijo na oder tudi Uriah Heep. Če sem iskren, sem U.D.O. v vseh teh letih na odru tudi sam izjemno pogrešal. Prvič sem jih gledal 25.5.2004 v Ljubljani, ko je bilo komaj sto obiskovalcev na koncertu in potem v letu 2009 še dvakrat na festivalskih prizoriščih (Bang Your Head!!!, Wacken Rocks South), a so takrat nastopili s skrajšanim repertoarjem. Prepričljiva predstava, ki odseva novo najdeno moč in zagon, kar odseva nova ekipa in vidno pomlajeni vokalist legendarnega pedigreja, ki se je sicer po pričakovanju gibal na odru previdneje in se raje »solitarno« držal svoje lege, kar pa sploh ni izstopalo. Če človek ne bi vedel, da ga peklijo težave s kolenom, ne bi pogruntal, da je z Udom sploh kaj narobe. Preprosto. Vokal prevzema vso pozornost. Prodorni in značajsko povsem unikaten vokal, ki Udu fantastično služi na zrela leta. Upajmo, da je mož z novo ekipo, našel nov elan in da bo vztrajal v glasbenem poslu tudi v nadaljnjih letih. V ekipi ima namreč mlade, marljive in neverjetno talentirane glasbenike, oprtane z mladostniško vnemo, izvedbeno slo in strastjo, to pa mora Udo preprosto znati izkoristiti.

Povedati je treba, da sta bila nastopa obeh skupin nekoliko krajša, ker sta bila ko-headlinerska. U.D.O. so izpustili iz set liste Timebomb, Uriah Heep pa so v nadaljevanju po uvodni jurišnici Grazed By Heaven nemalo presenetili, ko so koncert nadaljevali kar z »Abominog« klasiko Too Scared To Run. Iz set liste je namreč izpadla Return to Fantasy in na sredini najnovejša, sicer odlična Knocking At My Door. Je pa bend bruhnil od sebe več energije, kot dan poprej na Dunaju. Tudi Bernie, ki je rdeče štivale zamenjal za zebraste, je odpel na višji in zanj zahtevani ravni. Klientela je ostala v Karlinu in zanimivo je, da publika ni bila dosti obremenjena s preferiranjem ene ali druge skupine kar bi lahko rezultiralo v dejanjih »skrajnosti«, da bi recimo delež obiskovalcev, po U.D.O. koncertu, odhajal domov.

Mick Box z značilnimi kretnjami s katerimi deluje kot vrač, pravi kitarski šaman, znova osupne s svojim magičnim dotikom in znova mu Bernie teatralno upihne kitaro, po atmosferičnem zaključku edinstvene July Morning. To pot najde Bernie pot do prikladnega monitorja in ga izkoristi za sedišče. Bernie je July Morning od nekdaj rad prepeval tako, da se je v uvodni kitici usedel na katerega izmed razpoložljivih odrskih monitorjev. Mick je to klasiko pospremil z uvodnim nagovorom, da je nastala iz treh različnih vodilnih motivov, ki so jih Uriah Heep naknadno »zlepili« skupaj v eno kompozicijo. Dejansko kompleksnejša stvaritev na celotnem »Uriah Heep jedilniku«, ostaja del železnega repertoarja in eden vrhuncev vsakega Uriah Heep koncerta. Obenem se je bend izdatno instrumentalno razmahnil tudi v drugi polovici izvrstne nove Rocks On The Road (»Living the Dream«, 2018) ter seveda posebni verziji skladbe Look At Yourself, ki zavzema skoraj 15. minutni format s podaljšanim izhodnim jamom vseh štirih glasbenikov. Na tej turneji izvajajo Uriah Heep klasiko Gypsy brez uvoda na Hammond orglah, ki se sicer nahaja na izvirniku albumskega prvenca »Very ‘Eavy… Very ‘Umble«. Zgodba zase je na tej turneji znova čarobna Rainbow Demon (»Demons And Wizards«, 1972). Bend sklene koncert po pričakovanju z neverjetno Lady In Black, kjer se vključi konkreten del publike v petje. Neverjetna kompozicija, mojstrovina izpeljana na vsega dveh akordih (A mol, G dur) in prav neverjetno pri tem je, kakšen izvedbeni »izplen« in domet dosega. V dodatku so vsi zahtevali Easy Livin’, pred tem pa smo prejeli edino »The Magician’s Birthday« (1972) skladbo, sicer izjemno Sunrise.

Bend je v Pragi deloval precej bolj sveže in regenerirano, kot dan prej na Dunaju. Uriah Heep so dostavili še en odličen koncert, kot se od njih pričakuje. Turneja je terminsko zelo natrpana. To velja tudi za U.D.O. Obe skupini sta se drugi dan iz Prage preselili na Moravski del Češke. U.D.O. so nastopili v kraju Jablunkov pri Ostravi, Uriah Heep pa v Hluku, ki se nahaja nekako med Zlinom in Brnom. RockLine je tako naslednji dan odpotoval v Hluk, da se še enkrat na tej turneji prikloni Uriah Heep. Tu zgodbe ni konec. Dne 17.02.2019 so namreč nastopili v, od Hluka 40 km oddaljenem Zlinu, tudi U.D.O. A vse to sledi v drugih RockLineovih zabeležkah koncertne odisejade, večno našpičenih epskih razsežnosti.

Ob praški koncertni izkušnji je nemogoče razpredati o tem ali je katera izmed skupin ukradla drugi nastop. Sta preprosto povsem drugačni. U.D.O. so nemara zapustili večji pečat zaradi tega, ker niso pod tem imenom že nekaj let nastopali ter zaradi orjaške odrske kulise, ki je dostavila tisto atmosferično piko na »i«, medtem ko so Uriah Heep, v svojem ustaljenem slogu, pač nastopili le s klasično odrsko razsvetljavo in nekaj dimnimi zavesami. Suma sumarum. Dve izjemni zasedbi. Dve povsem različni glasbeni štoriji, ki sta v spektakularni združitvi na enem odru, dostavili obilje nepozabnih in edinstvenih koncertnih sladostrastij.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X