Izvajalec: Kraški solisti
Založba: Radio Študent
Izid: year
Ocena: 2/5
Kraški solisti ali kot se kličejo sami, Art Ansambl of Sežana, je trio glasbenih zanesenjakov, ki se ne držijo prav nobenih glasbenih pravil. Zaradi takšnega opisa in drugih pozitivnih komentarjev na njihovo glasbo so bila pričakovanja ob izidu albuma Ustanove sreče tudi pri meni visoka. Še pred seciranjem njihovega prvenca pa me je že njihov nastop na Metelkovi dodobra pripravil na izkušnjo.
Fantje so na odru s svojimi genetsko modificiranimi instrumenti (eden spominja na oskubljeno kokoš) in skakanjem iz enega instrumenta na drugega nedvomno videti impresivno, na albumu pa ni niti tega aspekta. Slišimo le njihovo zvočno posiljevanje brez pravih idej. Sem pristaš “čudne” in eksperimentalne glasbe, a ni vse zlato, kar se skriva za to oznako. Njihov pristop nekateri imenujejo dadaizem, kar je nedvomno primeren samoglasnik.
Kraški solisti so kot zablodel metek. Nikoli ne veš od kod se bo pojavil naslednji zvok, srečanje z njimi pa je ponavadi boleča izkušnja. Svoje instrumente mrcvarijo, da se ti prav smilijo (instrumenti namreč). Iz glasbil spravljajo razno piskanje in cviljenje, občasno tudi nekaj, kar spomnja na tone. Lahko bi se reklo, da se držijo svoje glasbene estetike ter da namerno nasprotujejo uveljaljenim normam (podobno kot dadaisti). Ti takoimenovani dadaisti so še najbolj konkretni z bolj trdo rockerskim rožljanjem, kjer s svojim namerno razglašenim rešetanjem občasno celo ustvarijo kakšno oprijemljivo idejo, a kaj kmalu se vrnejo k svoji neumorni različici musique concrète.
Možje na albumu igrajo zavidljivo število instrumentov, a koliko jih res “igrajo” je druga stvar. Klaviature, pihala (tudi doma izdelana), trobila, tolkala, klaviature (orgle, klavir), bas, kitara, bobni – vsi igrajo vse in nihče ničesar.
Če bi želel biti prijazen, bi rekel, da so gospodje ambiciozni, a skoraj preveč. Ne bi jim šodilo, če bi bili malo bolj prizemljeni in bi kdaj za spremembo odigrali vsaj nekaj, kar spominja na melodijo. Tako pa bi rekel, da je to glasba za študente, ki že vedo, da to ni tisti “pravi” teden za odhod na faks, saj je v stanovanju ostalo še preveč čudnih gliv in bilk, ki se ne bodo same spremenile v objekt za spremembo zavesti.
Če bodo Kraški solisti tako nadaljevali, ne bomo nikoli vedeli, česa so sposobni, saj iz instrumentov le redko spravijo “čiste” zvoke, ki bi te navdali z zaupanjem, da gospodje sploh znajo igrati. Vseeno mi je, ali zaidejo v bolj improvizacijske vode ali v bolj kompozicijske, a rad bi slišal vsaj nekaj, kar ima določeno kontinuiranost in fluidnost. Tako pa smo do zdaj od njih slišali le odsekane predele glabene blaznosti.
Zasedba
Andrej Fon, Martin Ukmar, Samo Pavlica – pihala, tolkala, trobila, brenkala, klaviature, glasovi
Produkcija
Kraški solisti
Seznam skladb
1. 800 os
2. Med borovimi prelci
3. Bluz minuz
4. Paradižnikova mezga
5. Lepota
6. Prekoračnica
7. Rok ‘n nog ‘n glav
8. P(iskanje)
9. Okusposkus
10. Hotel konec
