Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Glass Hammer
Založba: Arion
Izid: year
Trajanje: 65:18
Ocena: 4.5/5
Ameriški progrockovski revitalisti Glass Hammer so ena izmed redkih skupin, ki kljub hiperprodukciji, saj skoraj vsako leto izdajo nov studijski album, še vedno presenetijo s kvalitetnimi dosežki. Kljub temu, da so na sceni že od leta 1992 in da so v tem času izdali nič manj kot šestnajst studijskih albumov pa, razen pevke Michelle Young, v tako dolgem obdobju niso zamenjali nobenega drugega člana banda, kar je vsekakor nadvse pohvalno in dandanes že pravcata redkost. Vse to je na moč presenetljivo, kot tudi dejstvo, da prihajajo iz Tennesseeja, ki je, podobno kot Kansas, eden zadnjih krajev v ZDA, kjer bi človek pričakoval vrhunsko progrockovsko ustvarjalnost vendar le za tiste, ki z Glass Hammer do zdaj še niso ‘imeli opravka’. Po prejšnjem albumu, »The Breaking of the World« (2015), se Glass Hammer z »Valkyrie« znova vračajo z novim, zelo zanimivim dosežkom, ki bo najbolj razveselil vse tiste, ki prisegajo na simfonični progresivni rock s kristalno čisto produkcijo, veličastnimi simfoničnimi aranžmaji, vrhunsko tehnično izvedbo ter ravo pravšnjim oziranjem v preteklost.
Dolgoletna pevca, Jon Davison (Yes) in Carl Graves, sta sicer za nedoločen čas ‘zamrznila’ svoji Glass Hammer ‘članski izkaznici’, saj na »Valkyrie« ni moč najti njunih pevskih prispevkov, medtem, ko je glavni vokal prevzela Susie Bogdanowicz, ki od leta 2013 spet aktivno sodeluje v vlogi glavnega ženskega glasu. »Valkyrie« je tako spet bolj ‘žensko’ obarvan album, vsaj kar se tiče glavnega vokala in po svoje je ta sprememba kar dobrodošla, še posebno glede na konceptualno naravo tega izdelka. Koncept je sicer tipično ‘ameriški’, saj govori o utrujenemu vojaku, ki se po dolgem času, po prestanih vojnih grozotah, vrne domov, kjer ga že nestrpno čaka njegova zaročenka. Slednja se mora potem kar precej potruditi, da si spet pridobi naklonjenost svojega od vojnih travm odtujenega zaročenca. Seveda potem nastopi tipični ‘ameriški’ srečni konec, ko je treba na plano privesti robčke za oči.
No, če je že koncept »Valkyrie« tam nekje na ravni hollywoodske B-produkcije, pa vsaj glasbena podoba albuma izpade precej bolj zanimivo in za to kar bi večina pričakovala od Glass Hammer že skorajda osvežilno. »Valkyrie« je namreč, kljub svoji pretežno simfonični naravi z zaznavni, ‘starošolskimi’ vplivi Yes, ELP, Genesis in Renaissance, precej eklektično naravnan dosežek. Med drugim se odlikuje s številnimi zanimivi preobrati, prebrisanimi časovnimi prehodi in raznolikimi slogovnimi ‘začimbami’ s področja jazz fusiona, heavy rocka, elektronske glasbe in popa tako, da na njem ni kakšnih daljših dolgočasnih trenutkov. Morda na trenutke vzdušje postane pretirano sentimentalno, ampak na tovrsten način vsaj bolj prepričljivo izpadejo podobe iz prej omenjenga koncepta.
Nekaj vokalnih prispevkov sta prispevala tudi oba originalna člana, multi-inštrumentalista, Fred Schendel (večinoma prisega na klaviature) in Steve Babb (večinoma prisega na bas kitaro), ki se prvič ‘izkažeta’ že na uvodnem »The Fields We Know«, vendar sta oba precej povprečna pevca, kar se še kar dobro zavedata, zato ob pravem času prepustita glavni mikrofon prijateljici Susie. Slednja prvič zablesti na skladbi »Golden Days«, ki je sorajda prototip karakteristične Glass Hammer kompozicije z zapeljivimi simfoničnimi aranžmaji, inteligentnimi kitarskimi variacijami in bogatimi vokalnimi harmonijami, medtem ko med manj tipične kompozicije gotovo sodi elektronsko obarvani inštrumental »Nexus Girl«.
Preostala dva člana banda, se pravi kitarski virtuoz Kamran Alan Shikoh in bobnar Aaron Raustlon, skrbita predvsem za to, da je večina del na albumu odigranih ‘z jajci’, kar se najbolj pokaže na ambicioznem, 14-minutnem epu »No Man’s Land« s številnimi inštrumentalnimi interludiji in ogromno prostora za srborite solaže. Kljub precejšnji ritmični kompleksnosti album še zdaleč ni poslušalsko zahteven, saj ga odlikujejo prelestni, melodično naravnani aranžmaji in lepe vokalne harmonije. Glass Hammer so večinoma res veliki pozitivisti, toda na »Valkyrie« je tudi veliko mračnih in melanholičnih trenutkov kot je recimo devetminutni ep »Dead And Gone«. Slednji se sicer odpre kot precej solzava balada, vendar sčasoma postane precej bolj eklektično obarvan s številnimi zanimivimi inštrumentalnimi prehodi, ki bodo navdušili tudi bolj zahtevne simfoprog gurmane.
Glass Hammer so z »Valkyrie«, nadvse prijetnim konceptualnim dosežkom, vnovič lepo demonstrirali, kako bi moral zveneti sodobni simfonični progresivni rock. Lahko se reče, da gre za enega izmed njihovih bolj navdahnjenih dosežkov v zadnjih nekaj letih, čeprav na njem ni Davisona in/ali Gravesa, ki sta bila precej odogovorna za to, da je eni izmed boljših ameriških progrockovskih skupin z leti precej zrasla popularnost med ljubitelji eksperimentalne glasbe. Glavna ‘zvezda’ »Valkyrie« je brez dvoma Susie, ki s svojim petjem albumu vnese tisto pravo dušo, ki je oba šefa banda, Schendel in Babb, s svojimi vokalno okrnjenimi zmožnostmi sicer ne bi uspela zagotoviti. »Valykrie« bo verjetno najbolj všeč vsem tistim, ki pri produkciji prisegajo na kristalno čisti zvok ter jih na novo prebujeni Renaissance s svojimi novimi stvaritvami niso povsem prepričali ali pa so imeli do njih nekoliko prevelika pričakovanja.
Zasedba
Susie Bogdanowicz – glavni vokal
Alan Shikoh – kitara, električni sitar
Steve Babb – bas kitara, klaviature, glavni vokal
Fred Schendel – klaviature, kitara, glavni vokal
Aaron Raulston – bobni
Produkcija
Fred Schendel in Steve Babb
Seznam skladb
1. The Fields We Know (7:37)
2. Golden Days (6:20)
3. No Man’s Land (14:20)
4. Nexus Girl (2:58)
5. Valkyrie (5:55)
6. Fog Of War (8:24)
7. Dead And Gone (9:56)
8. Eucatastrophe (3:31)
9. Rapturo (6:13)
