Izvajalec: Kržišnik, Borut
Založba: KUD France Prešeren
Izid: year
Ocena: 4/5
Borut Kržišnik je v preteklosti postal znan zaradi sodelovanja v zasedbah kot so Marcus 5, Borghesia in Laibach, a v zadnjem času se proslavlja le s svojimi lastnimi stvaritvami. Že dve leti nazaj nam je predstavil imenitno glasbo za plesno predstavo, na albumu, ki se imenuje Sacre du Temps, tokrat pa se vrača na podoben način, spet v klasični preobleki, z albumom Valse Brutal.
Kržišnik na tej plošči kar nadaljuje kjer je ostal s prejšnjim projektom. Spet lahko slišimo njegovo novodobno različico klasične glasbe, kjer je prisotno veliko disonance, nepridvidljivosti, tveganja. Upal bi si trditi, da je bil Kržišnik precej inspiriran z glasbo velikega ruskega skladatelja Igorja Stravinskega in še kakšnih bolj sodobnih avantgardnih klasičnih skladateljev. Kot sem že omenil, lahko na Valse Brutal slišimo tiste tipične elemente avantgardne glasbe – nenavadne melodije in nepredvidljive vzorce. Pogosto se znajo tudi avantgardni glasbeniki ujeti v stereotipične vzorce avantgardne glasbe, ki se pač, hočeš nočeš, čez čas ustvarijo (tudi v avantgradni glasbi). A, čeprav se na prvo slišanje album zdi le kot nadaljevanje Sacre du Temps, Kržišnik ne sledi čisto istim tokom kot na predhodniku, temveč venomer preseneča s čim novim.
Kržišnik je album ponovno odigral kar sam. A za razliko od prejšnjega izdelka, kjer je vendarle imel nekaj pomoči s strani sodelavcev, ki so igrali na pravih klasičnih instrumentih, tokrat Kržišnik ves zvok kreira sam s svojimi klaviaturami, ki zvenijo presunljivo podobno klasičnemu orkestru. Nikoli nisem bil pretiran zagovornik efektov v glasbi, saj ti ponavadi zvenijo umetno in neprepričljivo, a Kržišnikove klaviature so na las podobne pravim klasičnim instrumentom in to lahko uspe le skladateljem z izjemnim ušesom, saj bi lahko že najmanjše nianse in pomanjkanja precej načeli kakovost izdelka. A tega tukaj ni. Vse je kakor mora biti.
Kržišnik svojo vizijo nadaljuje kjer je ostal z albumom Sacre du Temps. In zakaj ne? Sacre du Temps je bil iz artističnega vidika čisti uspeh in podobna zgodba se nadaljuje z Valse Brutal, ki je prav tako klasičen, razgiban in dramatičen kot predhodnik, čeprav vseeno drugačen. To res ni glasba za ljubitelje rock glasbe “na šus”, vendar pa če imate čas, se le usedite in prisluhnite tej igri zvokov. Borut Kržišnik ponovno ni razočaral. Resda mu morda gre očitati le to, da tokrat zvočno ne naredi nič novega, a je glasba strukturno precej drugačna od Sacre du Temps, in ravno zato je njegova različica avantgardne klasike še vedno sveža in aktualna.
Zasedba
Borut Kržišnik – virtualni orkester
Produkcija
Borut Kržišnik
Seznam skladb
1. Intruder
2. Goldbach’s Conjecture
3. Valse Brutal
4. Ludi Amphitheatrales
5. Dreams and Frames
6. Corridors of Power
7. Polite Predators
