Venom And Tears

 Minila so štiri leta odkar smo ostali brez Pantere in precej nezaupanja so si v tem času nakopali marsikateri nakladači, ki so obljubljali iskrico Panterine energičnosti ter se kitili s perjem in dosežki takšnih borcev, kot so Pantera nedvomno bili. Veliko jih je bilo le bednih ponaredkov, še več pa jih v svojem življenju ni niti poslušalo Panterinih plošč, temveč so se nastavljali fotoaparatom in kameram. Pozabljali so na pravo srž vsega, kaj predstavljajo HC ideali in metalska drža. Throwdown bi bili lahko tako nemudoma deležni odklanjanja ter kontriranja, saj jih označujejo revije, kot je Metal Hammer, za skupino, ki “marljivo ustvarjajo najtežji metal, z najtežjim korakom na tej strani Teksasa ter ponosno in kljubovalno ohranjajo spomin na Pantero pri življenju”. Vendar se Throwdown od večine ostalih razlikujejo ravno po tem, da so in da živijo HC način življenja, kjer je scanje krvi pravilo in ne izjema, jekleno trdna principielnost pa jim daje tisti manjkajoči faktor, ki ga navadni pozerji ne zmorejo vnesti v enačbo formule Panterinega stila. Kako lahko k temu pripomore nekdo, izpod čigar prsti so nastali albumi skupin, kot so Avenged Sevenfold in Godsmack ali pa Powerman 5000? Mudrockovo vmešavanje je najbolje poslušati kar s sledenjem rdeče niti albuma.

Venom And Tears, zadnja plošča kalifornijskih HC post-thrasherjev, je brez dvoma njihova vozovnica dokončnega preboja v metalske kroge, saj gre za glasbeno in tekstopisno evolucijo. Vraga – če bi bili iskreni, bi takoj priznali, da zvenijo Throwdown tako, kot bi verjetno leta 2007 zvenela Pantera, Dave Petters pa si zasluži naziv najboljšega imitatorja Anselmovih vokalov v Panterinih najboljših časih. Venom And Tears ponuja svojo verzijo tega, kar ste lahko slišali na legendarnih albumih, ko t so bili Vulgar Display Of Power ali pa Far Beyond Driven. ‘Holy Roller’ zareže na prvo žogo s hitrostjo svetlobe in četverec s kirurško natančno bruhne svojo srčno kri ter izlije čreva takoj na način, ki združuje hardcoreovce in metalce v eno skupno družino. Kitarski posel Marka Choinierea je opravljen z odliko. Od Dimebaga ga ločuje le to, da je pokojni Dimebage uporabljal veliko več solaž, Choiniere pa vsemu navkljub postreže z dostojnim in več kot le okusnim zvokom. Matt Mentley in bobnar Ben Dussault dopolnijo sliko v popolno kontrolo glasnosti in popolnega nadzora ritma. Ni odstopanj od zlate linije. In ta zlata linija dosledno dviguje sredince proti organizirani religiji, razsuti ameriški družbi ter hujskaški zunanji politiki na zelo artikuliran način. “Sermon of hate / Spoken between a smile and words of piety / Well I’ve got a use for you / It’s time we stuck the pig / Teeth in my tongue for far too long / I’ve watched your lechery / So let this be your requiem / When there’s no eulogy I’ll speak.” V isti maniri nadaljujejo tudi v komadu ‘Day Of The Dog’, ko pa pridejo do komada ‘S.C.U.M.’ pa opustite že vse varovalke, s katerimi ste poskušali ta album poslušati strogo kritično. Na plan planejo spomini na Machine Head, Sepulturo ter vse ostale praporščake zvoka devetdesetih, zaradi katerih je bil metal sposoben prerasti bedne okvirje, katerim je v osemdesetih že zapadal, ozkogledo in bedno nakladanje o popivanju, mačistični logiki ter homofobiji pa zamenja bolj miselno ozaveščeni HC aktivizem in politična kritika. Throwdown si podajo roko z legendami novodobnega punka Bad Religion, besedilo “Fuck the gangs of middle class suburbia, the gutter punks, their Prozac-medicated parents too strung out to give a shit” pa zveni kot nekaj, kar bi nastalo pod prsti Grega Graffina. “If I see another pedophile priest released, a hipster glam-rock wannabe, a cop shooting an unarmed teen, I’ll carve my eyes out with a stick.” dopolni nekaj, kar bi bila lahko le izzivalna poza s strah vzbujajočim tonom iskrenosti. Kaj je še za dodati? ‘Americana’ je obračun z razpadom sistema vrednot. “All hail the god on TV / White noise medicating / Rape and murder, holy war / Nothing phases me / […] / Eyes wide, fixed and dilated / A myriad of rich white trash / Nothing phases me.” In tak razpadli sistem deli nauke v obliki granatnega pridiganja ter rafalskega pokrščanjevanja v svoje principe trdno verujočih. ‘Hellbent (On War)’ brani barve pacifizma. “Now we’re well past words and threats and everything in between / No more restraint, just pure hostility / Confrontation, intimidation, vindication… / An eye for an eye / A tooth for a tooth / But a code of violence and vengeance is written in blood” in temu sledi HC refren družnega vzklikanja parol kot je “Blood for Blood”. Navkljub temu, da smo se odpravili na misijo poiskati slabosti, le-teh na prvi pogled ni videti nikjer v nadaljevanju. ‘No Love’ ne da obliža na rane, ‘Venom And Tears’ zabije strupnike revolta še globlje v truplo crkajoče družbe, dekadentni ples užitka in ritmike zapeljevanja pa skriva še nekaj več od golega seksapila. In iz komada v komad se zmanjšuje občutek, da gre za plagiat Pantere, saj je eden izmed močnejših argumentov ta, da so Throwdown sposobni spisati socialno ozaveščena besedila, pri teksaških legendah pa je bilo zaznati vsaj kanček zapitega rasizma in ženomrznega konfederacionizma. In pazite na še nekaj: tudi Pantera se je za čas svojega življenja soočala s plazom obtožb, da so kradli ideje drugim bendom… Sigurno so kdaj v paleto kopirnega spektrograma padli tudi D.R.I., ‘I, Suicide’ pa se poigra z rifom, ki bi ga lahko pričakovali od teh thrash-punkerjev. In sčasoma se vam zazdi zaradi konstantnih asociacij vse tako podobno in vam je tako prekleto vseeno, da se komaj da zaveste, da je albuma konec, za veliki finale pa tokrat poskrbi priredba Sepulturinega komada ‘Propaganda’, ki ga fantje odigrajo zelo prepričljivo in spolirano, da prav pogrešate kakšen kiks.

Venom And Tears pomeni korak naprej od preteklih izdelkov skupine Throwdown, ki si je za poligon novega glasbenega razcveta izbrala že preživeta devetdeseta. Le na taki, lahko postani podlagi, je možno ohranjati pri življenju HC – metalski hibrid, ki pa zveni, v primerjavi z vso navlako novodobnih pozerčkov in metalcoreovskih izpraznjencev neverjetno pristno in sveže. In niti malo ni opaziti selotejpa, ki na nekaterih mestih prav očitno lepi ponekod ohlapne sklepe v celoto. Sicer rustikalno in že slišano, a vseeno seksipilno, kritično in ravno prav začinjeno s ščepcem jeze in samodokazovanja. Vsekakor več kot primerno čtivo za vse Panteraljubce in tiste, ki prisegajo na southern metal melodiko ter HC vokale. Izumljanje mlačne vode nima smisla, saj je recept od stare mame že tako nakazal kaj vse potrebujete, da je jed užitna. V kolikor pričakujete nekaj povsem novega in revolucionarnega se, pač, urno obrnite stran in odkopitljajte v smeri puščave zafrustriranih izumiteljev in glasbenih pervertov, ki se tolažijo, da je njihovo delo korak naprej od glavnine metalskega jedra. Throwdown bodo preživeli tudi brez večnih jamravcev. Mnenje: Throwdown si nikakor ne zaslužijo posebne nagrade za posebne dosežke in življenjsko delo, vsekakor pa gre za več kot prikupen plošček, ki si je izboril mesto blizu predvajalnika še za parkratno poslušanje.