Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Colosseum II
Založba: MCA Records
Izid: year
Trajanje: 42:37
Ocena: 4.5/5
Leta 1977, se pravi v obdobju, ko je bil jazz fusion po zaslugi albumov »Heavy Weather« (1977) v domeni Weather Report ter »Romantic Warrior« (1976) v režiji Return to Forever na svojem komercialnem vrhuncu, se je britanska jazz rock fusion superskupina Colosseum II, katero so tvorili bobnarski mogočnik Jon Hiseman (ex-Colosseum), kitarski virtuoz Gary Moore (ex-Skid Row, Thin Lizzy), klaviaturski čarodej Don Airey (ex-Cozy Powell’s Hammer), ter spretni bas kitarist John Mole šli v svoj poslednji napad z albumom »War Dance«. Kljub temu, da je bil Moore tedaj v svetu rocka že cenjeno in spoštovano ime pa Colosseum II s prehodnima dvema albumoma, »Strange New Flesh« (1976) ter »Electric Savage« (1977), nikakor niso uspeli požeti komercialnega uspeha, čeprav sta spadala med najboljše dosežke britanske jazz rock fusion scene na ‘turbo pogon’.
Tudi na »War Dance« so Colosseum II nadaljevali s svojim ritmično ‘supersoničnim’, večinoma inštrumentalnim jazz rock fusionom, kjer so imeli tedaj edino resno konkurenco v rojakih Brand X, ki je temeljila na Mooreovih bliskovitih kitarskih pasažah in melanholičnih solažah, Aireyevih raznovrstnih klaviaturskih aranžmajih ter Hisemanovih inteligentnih bobnarskih prehodih, podkrepljenih z Moleovimi mogočnimi bas linijami.
Tovrstne odlike so zaznamovale že uvodni zažigalec »War Dance«, ki je bil prepojen z viskovoltažno energijo ob kateri je predvsem na račun Mooreovih neukročenih kitarskih manevrov zbledel marsikateri hard rocker tistega časa, medtem ko so Aireyeve klaviaturske pasaže zagotavljale izdatno mero pompoznosti. V svetlejše ambientalne odtenke odeti »Major Keys« je bil zaznamovan s funkovsko obarvanimi bas linijami in igrivimi kitarsko-klaviaturskimi harmonijami. Na »Put It That Way« je moč zaznati številne sorodnosti z Return to Forever iz »Romantic Warrior« ere. Edina neinštrumentalna kompozicija je bila solidna jazz fusion balada »Castles«, ki je vsebovala Mooreov vokalni prispevek.
»The Inquisition« je bil eden izmed najbolj udarnih dosežkov v kratki Colosseum II povesti na katerem je bila vse bolj očitna Mooreova sicer večkrat dobro prikrita hardrockerska narava. Za nekaj dodatne špansko-inkvizitorske atmosfere je odlično poskrbel zabaven vnos flamenko ritmov. »Fighting Talk« je bil prepojen z Mooreovimi značilnimi, nekoliko bluesovsko začinjenimi kitarskimi variacijami, katere so bil ustrezno podprte s potentnimi ritmičnimi niansami. »Star Maiden-Mysterioso-Quasar« je bil sestavljen iz treh krajših sekcij, katere so odražale neverjetno eklektičnost z vsemi virtuoznimi žavbami namazane četverice. Za zmagovalni zaključek pa je poskrbela supersonična mineštra »Last Exit«, ki je vsebovala gastronomsko Mooreovo solažo.
Z »War Dance« so Colosseum II dosegli svoj artistični vrhunec pri snovanju eklektičnega jazz fusiona na ‘turbo pogon’, vendar jim, kljub temu, da je šlo za njihov najbolj zrel dosežek, vnovič ni uspelo doseči želenega komercialnega odziva. Colosseum II so skupaj zdržali še do leta 1978, ko so v isti postavi, ki je posnela »War Dance« in s Hisemanovo ženo Barbaro Thompson na saksofonu, igrali na albumu Andrewa Lloyda Webbra z naslovom »Variatons«. Nato so šli vsak v svoje glasbene smeri. Moore se je za kratek čas vrnil nazaj k Thin Lizzy, Airey je postal član hardrockovskih ikon Rainbow, Hiseman se je udejstvoval pri mednarodni jazz formaciji United Jazz + Rock Ensemble in leta 1994 obnovil Colosseum, Mole pa je postal iskan priložnostni glasbenik, ki je med drugim sodeloval z Barbro Streisand.
Zasedba
Gary Moore – električna in akustična kitara, vokal (4)
Don Airey – klaviature, tubularni zvonci
John Mole – bas kitara
Jon Hiseman – bobni, tolkala
Produkcija
Martin Levan in Jon Hiseman
Seznam skladb
1. Wardance (6:09)
2. Major Keys (5:18)
3. Put It This Way (3:42)
4. Castles (5:50)
5. Fighting Back (5:54)
6. The Inquisition (5:50)
7. Star Maiden / Mysterioso / Quasar (6:24)
8. Last Exit (3:30)
