Izvajalec: Charing Cross
Založba: Metal Heaven
Izid: year
Ocena: 3/5
Charing Cross? Ime deluje novo, vendar stoji za njim daljša zgodba kot si mislite. Začetki skupine segajo v pozna osemdeseta. Ker je postava skupine bila izpostavljena izredni nestabilnosti, njeno poslanstvo ni moglo polno zaživeti vse do letošnjega leta. Možje so polni izkušenj in so si nabirali kilometrino kot predskupina Nazareth, Soul Sirkus in Suzie Quatro, do leta 2005 pa posneli 4 demo posnetke in en EP. Leta 2005 je postava dobila podobo današnjega dne.
Charing Cross so zvesti stari šoli. Gre za zelo udaren zvok, z izredno ostrim, prav metalskim zvokom kitar, ki ga vodi suvereno in enakovredno riffanje obeh kitaristov. Album potrjuje, da so člani skupine pred njegovo izdajo prehodili dolgo glasbeno pot in deluje idejno zelo sveže, dovršeno, dinamično in ambiciozno. Ponuja sicer starošolsko osnovno šablono, ki se giblje od večje surove neposredne hard rock drže, kot jo pozna denimo otvoritev albuma s Final Day, nadalje skladbe sumljivo NWOBHM odvoženih tercetnih harmonij preko hard rock riffa v Kick Ass Rock N’ Roll, kjer tak občutek dodatno podžiga pevčev vokal z vseskozi rahlim dotikom obskurnega, do aktualnih pompoznih arensko orientiranih melodij v skladbah Burn The Sun ali Voices.
Da ne dolgovezimo. Produkcija ohranja hvaležen surovi zvok in občutek je, kot bi bil album posnet v živo. Skupina skrbi za lep nivo antemičnosti, ki je prizemljena ravno s tem živim in jeklenim zvokom, poleg tega pa višje intoniran in melodičen vokal vnaša nekaj tiste dramatike, ki je značilna za starošolske “eighties” uporniške metal (!) bende. Album z bombastiko napevov lovi priključek k aktualnemu zvoku raznih H.E.A.T., Wig-Wam ali Brother’s Firetribe, z odličnimi kitarskimi dueli, kateri se lepo vežejo v jedro melodij, skupina tudi nosi občutek za stopnjevanje vzdušja, ki doživlja “crescendo” v refrenih. Produkcija pa je tista, prava srednje evropska in skladbe, katere bi v kakem drugem studiu planeta Zemlje lahko dobile pravi AOR akcent, sledijo tradiciji melodičnega evropskega hard rocka. Visoko spevni antemični refreni so tudi učinkovito zabeljeni z lepo prilegajočimi se večdelnimi vokalnimi harmonijami. Groba produkcija pa jim dodaja akcent uporniške odrezavosti, kar pokaže takoj skladba Final Day. Charing Cross so veliko bolj našiljeni in pojeklenjeni ter manj prefinjeni od rojakov Gotthard in še vedno manj neposredni od Krokus, če jih še naprej primerjamo s Švicarskimi skupinami. Brez sladkorja.
Skupina ima značaj izrednega občutka za tvorbo velikih melodij, ki jih posrečeno kombinira s “pest v čelo blesavo riffi” in reč zažiga v poslušanju na prvo žogo zelo efektivno. Charing Cross so srečno izpluli s prvencem, ki ponuja raznolikost osnovnih motivov in s tem veliko dinamičnost (tudi zahvaljujoč živi produkciji) albuma. Prav tako se v skladbah čuti, da njihovi pisci natanko vedo, kaj želijo ponuditi in izraziti v glasbi. So skupina, ki je sposobna v prihodnje z novimi albumi še naprej razveseljevati vse ljubitelje hard rocka. Zanimivo bo opazovati, če se bodo usmerili k še večjemu koketiranju z arensko melodično zvočnostjo ter kljub generičnosti, uspeli le to še naprej prepričljivo nadvladovati s kompaktnim, samozavestnim, visoko povezanim skladanjem in igranjem svojega materiala. V kolikor bi fantom dodal še klaviature, bi zveneli kot bi križal Masterplan z Rainbow.
Zasedba
Peter Hochuli – vokal
Pascal Zwyssig – kitara
Andy Dormann – kitara
Markus Flury – bas kitara
Tommy Pfiffner – bobni
Produkcija
Charing Cross & Dave Ponzio
Seznam skladb
01. Final Day
02. Kick Ass Rock N’Roll
03. Burn The Sun
04. Ain’t Got No Time
05. Can’t Have It All
06. Voices
07. Goin’ Down
08. Long Time Ago
09. Palace Of Fate
10. Forever Rockin’
11. Broken
12. Vanished Memories
