Izvajalec: Kwoon
Založba: Samozaložba
Izid: year
Trajanje: 50:38
Ocena: 4.1/5
Postrockovski žanr je, tako kot večina tistih, ki iščejo nekaj več v rock glasbi, izredno zanimiv, raznolik in zagotovo vreden raziskovanja. Brez težav se ga lahko uvrsti v progresivno glasbo, v glasbo, ki je več kot le nekaj akordov, ponavljajočih se distorziranih riffov in klišejskih besedil. Vendar post rock vseeno močno odstopa od povprečnega progrockovskega koncepta, s čimer si zagotavlja značilen zvok in svojevrsten značaj. Ena trenutno najodmevnejših skupin take vrste je recimo Mono, japonski kvartet, ki je pred kratkim obiskal Slovenijo, kot tudi Russian Circles, ki smo jim letos lahko prisluhnili. Sicer pa, kdo ne pozna skupin, kot so Sigur Ros, Godspeed You! Black Emperor, 65DaysOfStatic, Mogwai in Ulver?
V isti domeni vseh prej naštetih bendov spadajo zagotovo tudi Kwoon, francoski postrockerji. Sedemčlansko zasedbo veže poleg ljubezni do glasbe tudi zanimanje za vse nadnaravno ter, če sklepamo po imenu benda, za borilne veščine (kwoon je namreč kitajska beseda za prostor za treniranje borilnih veščin, kot je recimo japonski dojo). Bend je sicer nastal že leta 2006, istega leta pa so tudi samoizdali prvenec “Tales and Dreams”. Album je bend ponesel v nebo, saj si je Kwoon izredno hitro nabral zavidljivo število oboževalcev, ki jih je vedno več. Njihova glasba je predstavljala vse najboljše v post rocku, v katerem se je bend osredotočil predvsem na ambient njihove glasbe. Uspešne formule so se držali tudi tri leta kasneje na njihovem drugem albumu, “When the flowers were singing …”, ki je bil, tako kot tudi “Tales and Dreams”, samoizdan.
“When the flowers were singing …” je tako klasičen postrockovski ambiental, ki se išče skozi floydovsko klaviatursko ozadje s precej značilnim bobnanjem post rock ere, mističnim moškim in ženskim vokalom, raznolikim in predvsem prijetno drugačnim ubiranjem strun kitare (z občasnimi riffi) ter dodatnimi neznačilnimi inštrumenti (violončelo), ki pripomorejo k temnejšemu vzdušju. Kwoon je tudi eden redkejših post rock bendov, ki je posegel po vokalu; še več, izmenjujeta se moški in ženski vokal, kar je vsekakor prijetno presenečenje. In ko sta tako moški kot ženski vokal skladna z glasbo in dosežeta cilj, ki si ga zadeva glasba, ter pričara želeno vzdušje, potem poslušalec težko zahteva še kaj več.
Sicer Kwoon tudi tokrat ne odkriva tople vode in “When the flowers were singing …” ni ravno prelomnica v današnji glasbi, je ustvarjen izdelek več kot soliden in vsekakor dobrodošel. Predvsem bend kaže drugačen pristop k glasbi, svoje največje adute pa postavijo že v sam intro, imenovan “Overture”. Skorajda dvominutno poplesavanje sedmerice glasbenikov nas popelje v popolnoma samosvoj svet, kjer nas bend drži vse do konca plate, ki se konča s skladbo “Ayron Norya”. Z lahkoto bi album uvrstili med konceptne, čeprav na prvi pogled ni tako. Lirično vsekakor ne, saj ima vokal tam, kjer dejansko nastopa, nalogo prilivanja na ogenj ambienta in ne globljega sporočila. Vendar je samo muziciranje, sama glasba tako močna, tako povezana skozi celoten album, da bi šlo lahko tudi za medley ali le eno skladbo, kar ne bi bilo nenavadno za ta žanr.
Prav zanimivo je tudi, kako so glasbeniki dosegli to konceptualnost albuma. Kajti kljub temu, da se skladbe med seboj stilsko močno razlikujejo, tvorijo celoto z repom in glavo in vsem, kar spada vmes. Med skladbami najdemo celo nekakšne recitale, kot je recimo “Frozen Bird”, veliko je “pogovorov” med moškim in ženskim vokalom, s čimer ima vokal ponovno prednost pred inštrumenti, seveda pa se najdejo tudi pesmi, ki imajo pridih popularne glasbe in namen žeti tudi nekaj komercialnega uspeha, kar se kaže pri skladbi “Schizophrenic” (kar seveda ne pomeni, da bi bila skladba slaba). Lepo je tudi slišati angleščino brez prevelikega naglasa, saj nikoli ne bi rekel, da je bend francoski (če bi sodil izključno po vokalu).
Kwoon tako tudi s svojim drugim albumom jadra po dobro začrtani poti, ki se je začela leta 2006. Kljub odlični podpori je bend še vedno brez založbe, vendar se bo to zagotovo kmalu spremenilo, kajti njihova glasba pač ne more biti prezrta. Post rock namreč držijo nad vodo, hkrati pa je njihova glasba preprosto poslušljiva, kajti ustvarjenemu vzdušje ne gre oporekati – v tem so “kwoonovci” preprosto mojstri. Ne bom rekel, da je njihova glasba popolna, vendar lahko pod vtisom poslušanja album le pohvalim; kritike bi težko našel, tu naprej gre le še za stvar okusa. Na obzorju je tako še en bend, ki si bo ustvaril še močno ime, ime, ki bo zapisano ob vseh velikanih post rocka.
Zasedba
Sandy – vokal, kitara
Olivier – kitara
Julien – kitara
Yoann – bas kitara
Ellen – violončelo
Nelson – klaviature
Cyrille – bobni
Produkcija
Sandy Iavallart, Amaury Martel
Seznam skladb
1. Overture (1:53)
2. Great Escape (5:29)
3. Frozen Bird (6:19)
4. When The Flowers Were Singing… (5:32)
5. Memories Of A Commander (4:10)
6. Schizophrenic (5:41)
7. Back From The Deep (3:23)
8. Labyrinth Of Wrinch (4:54)
9. Ayron Norya (10:29)
10. Untitled (4:48)
