Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Coverdale, David
Založba: Purple Records
Izid: year
Trajanje: 38:18
Ocena: 3.5/5
Legendarni pevec David Coverdale se je po razpadu Deep Purple leta 1976 podal na kratkotrajno pot samostojnega izvajalca. Coverdale, ki je bil na začetku solo kariere še vedno pod močnim vtisom žalostnega razpada trdo rockovskih šampionov, je kmalu dobil dolgoletnega družabnika v podobi blues rockovskega kitarskega virtuoza Mickya Moodya (ex-Juicy Lucy, Snafu) s katerim sta posnela pevčev prvi samostojni album, poimenovan »White Snake«. Čeprav je slednji dandanes najbolj znan po tem, da je dal ime sloviti Coverdaleovi blues/trdo rockovski skupini Whitesnake, gre za ob času izida na široko spregledan dosežek, kateri vsebuje številne težko rockovske bisere.
Coverdaleu in Moodyu so družbo na »White Snake« delali še kultni Deep Purple (in kasneje Rainbow) basist Roger Glover ter imenitni priložnostni bobnar Simon Phillips (Toto). Nad hammond orglami in tolkali je bdel Tim Hinkley. Večna dobričina Glover je bil poleg igranja bas kitare in petja spremljevalnih vokalov tudi producent albuma in je tako svojemu staremu pajdašu naredil dvojno uslugo.
Album je bil ob izidu nizko profiliran in si je večjo pozornost prislužil šele, ko je Coverdaleova kariera z Whitesnake v komercialnem smislu zares vzcvetela. Večina kompozicij se na krilih Davidovega pregovorno odličnega vokala v katerem nikoli ne zmanjka erotičnega zanosa in melanholike drži utečenih blues/trdo rockovskih ritmov, medtem ko Moody briljira s širokogrudnimi kitarskimi improvizacijami, ki so bile ključne pri izgradnji zgodnjega Whitesnake zvokovnega izročila.
»Lady« je kar se, da živahno usmerjena otvoritev albuma, speljana po boogie ritmih, medtem ko je Coverdaleov spogledljivo obarvani vokal pospremljen z zapeljivimi ženskimi spremljevalni vokali in saksofonskimi pasažami. Besedila nikoli niso bila Davidova močna plat, zato ni bilo nikoli nič nenavadnega, če je devetdeset odstotkov skladb na njegovih albumih (še posebno kasneje z Whitesnake) govorilo o takšnih in drugačnih ljubezenskih ali (zgolj) erotičnih avanturah. Tudi presunljiva balada »Blindman«, eden boljših trenutkov na albumu, ki duhovni navdih nedvomno črpa v Deep Purple klasiki »Soldier Of Fortune«, govori o še enem pevčevem nesrečnem srečanju s fatalno žensko pa tudi o zamujenih priložnostih iz mladosti. Pretresljiva Moodyeva kitarska solaža, katere ne morejo utolažiti niti spremljevalni ženski vokali, se imenitno prilega srce parajoči Davidovi vokalni predstavi in Phillipsovim masivnim bobnarskim prehodom. »Blindman« so kasneje Whitesnake na novo posneli za album »Ready an’ Willing« (1980).
»Goldies Place« je precej minimalistični blues rocker z nekoliko okajeno obarvano osrednjo kitarsko frazo in z upočasnjenim ritmom, katerega pa temeljito obogati vnos hudomušnega saksofona, ženskih vokalizacij ter Coverdaleov strastni pevski elan. »Whitesnake« je brezkompromisen trdi rocker, obdarjen z blues melosom Moodyevih smelih kitarskih pasaž in še enim Coverdaleovim gromoglasnim pevskim pristopom. Krajša kitarska improvizacija v srednjem delu predstavlja nemalo pozitivno presenečenje, čeprav skladba kot celota ne predstavlja kakega presežka (besedilo je na stopnji desetletnega otroka), glede na to, da je dala ime Davidovi legendarni skupini.
S ščepcem funka obdarjeni »Time On My Side«, ki s svojo strukturo in samo atmosfero rahlo potegne na nekatere Deep Purple umotvore z albuma »Come Taste the Band« (1975) je precej boljši dosežek. Tu se lahko razločno ob Davidovem vokalu sliši še Moodyevo in Gloverjevo pevsko pomoč.
»Peace Lovin’ Man« je nežna pacifistično-ljubezenska balada z elementi gospela po zaslugi spokojnega klavirja, melanholičnih kitarskih pasaž in elegantnih ženskih vokalnih harmonij, ki spremljajo Coverdaleov od srčnih bolečin razžrti vokal. Živahni »Sunny Days«, kjer za hudomušno popestritev odločnih kitarskih fraz poskrbijo kravji zvonci in saksofonski vložki, predstavlja nenaden preobrat na ‘sončno stran’, ko Davidov vokal nenadoma spet postane razigran. Moody se vnovič razbohoti z gastronomsko kitarsko improvizacijo, medtem ko so Davidove ženske prijateljice vnovič pomembna opora njegovega karakterističnega vokalnega eroticizma.
»Hole In The Sky« je še ena odlična kontemplativna balada, kjer se David ob melanholični klavirski spremljavi vnovič zazre vase in se pobliže sooči s svojimi nezaceljenimi srčnimi ranami. »Celebration« že z imenom naznani razigran zaključek, kjer Davidovo razposajeno petje spremljajo živahni, skorajda plesni r’n’b ter funk ritmi, strastni ženski spremljevalni vokali, neukročen saksofon, šelesteč zvok hammond orgel in krepke kitarske pasaže. Tovrstna zmes poskrbi za nadvse posrečen zaključek v vseh pogledih zelo solidnega solo prvenca.
»White Snake« je predstavljal temeljni kamen brez katerega ne bi bilo kasnejših Coverdaleovih slovitih podvigov z Whitesnake, zato bi si vsekakor dandanes zaslužil večjo pozornost vseh ljubiteljev kvalitetnega blues/trdega rocka. Nekateri ga žal, predvsem zaradi naslova, še dandanes zamenjujejo z Whitesnake prvencem, čeprav je Coverdale v času formacije slovite skupine posnel še en solo album »Northwinds« (1978) na katerem je v vlogi skladatelja naredil še en pomemben razvojni korak naprej od »White Snake«.
Zasedba
David Coverdale – vokal, klavir, tolkala
Micky Moody – kitara, tolkala, spremljevalni vokal
Roger Glover – bas kitara, tolkala, spremljevalni vokal, produkcija
Simon Phillips – bobni, tolkala
De Lisle Harper – bas kitara, tolkala, spremljevalni vokal
Tim Hinkley – orgle, tolkala, spremljevalni vokal
Ron Aspery – saksofon, flavta
Liza Strike – spremljevalni vokal
Helen Chappelle – spremljevalni vokal
Barry St. John – spremljevalni vokal
Produkcija
Roger Glover
Seznam skladb
1. Lady
2. Blindman
3. Goldies Place
4. Whitesnake
5. Time on My Side
6. Peace Lovin’ Man
7. Sunny Days
8. Hole in the Sky
9. Celebration
