40 let Iron Maiden albuma “Killers”

0 727

Leta 1981 so se Iron Maiden polagoma bližali točki orjaške spremembe, ki so ji bili priča konec marca 1982. A tudi v obdobju tik pred karierno prelomnico ni šlo brez korenitih premikov, ki so skupino spremljali tudi v času snemanja albuma »Killers« (RockLine recenzija). Album »Killers« je po izidu, 2. 2. 1981 v Veliki Britaniji oziroma 6. 6. 1981 v ZDA, ostal spregledan, saj ni ponovil ali izboljšal uvrstitve studijskega prvenca. Čeprav je bil komponistično, izvedbeno, idejno, kreativno in aranžersko, da ne govorimo o sami produkciji, kakovostno konkretiziran in bistveno nadgrajen glede na avro nadobudnega predhodnika, pa je na njegovo blago pozabljenost, seveda, vplival uspeh tretjega albuma »The Number of the Beast«. »Killers« je na nek način mogoče tretirati kot vmesno stopničko v diskografiji in evoluciji skupine, kot to recimo velja pri Deep Purple za  album »Fireball« (1971) ali pri Jethro Tull za album »Benefit« (1970). Kaj imajo skupnega ti trije albumi? Vsi so izvrstni, a krivično spregledani, saj je vsakega med njimi nasledil album, ki je tem skupinam prinesel večno slavo.   

Od leta 1976 dalje se je Steve Harris, herojski šef skupine Iron Maiden, boril, da bi spravil Iron Maiden v središče glasbenih množic. Skupino je vodil od ene do druge klubske beznice, pri čemer ni poznal besede obup ali umik. Krmilo svoje Iron Maiden barkače je držal čvrsto usmerjeno in skupina je previharila orkane pljuskajočega punka, moda in porajajočih se new wave sinth pop zvokov. Četico predanih in zvestih glasbenikov je ves čas držal ob sebi in pri življenju z vero v glasbeno vizijo, pri čemer so morali mnogi glasbeniki tudi oditi in dati prostor tistim, ob katerih je Harrisova volja dobivala granitno odpornost in čvrsto realizacijo.

Naslovnica albuma “Killers”

Tako je prišel tisti april davnega 1980, ko je skupina s prvencem “Iron Maiden” zasedla 4. mesto britanske lestvice najbolje prodajanih plošč. S tem se je polagoma prebila že do pročelja skupin N.W.O.B.H.M. gibanja in se znašla med velikimi upi novega žanra, ki so naznanjali nove glasbene čase. Čase razcveta heavy metala. Do 24. 8. 1980 so Iron Maiden nastopali v vlogi glavnih nosilcev, potem pa se kot predskupina priključili Kiss na njihovi »Unmasked« turneji. Zadnji koncert te turneje so Iron Maiden odigrali na Norveškem, 13. 10. 1980 v tamkajšnjem mestu Drammen. To je bil tudi zadnji koncert s kitaristom Dennisom Strattonom. Stratton, ki je takrat že skoraj napolnil okroglih 30, ni odstopal od ostale Maiden klape le po letih, pač pa tudi po glasbenem okusu. Bil je namreč privržen mehkejši zvočni naravi rock’n’rolla, kamor je sodilo poslušanje skupin Queen, 10 CC, Eagles, Reo Speedwagon … Harrisu in Iron Maiden menedžerju Rodu Smallwoodu je to že lep čas povzročalo sivenje las. Zato sta se odločila pokazati Strattonu vrata.

Naslovnica 7 inčnega singla “Woman in Uniform”

Do 20. 11. 1980, ko se je začel drugi del Iron Maiden turneje, je imela skupina mesec dni odmora, v tem času pa je izšel še tretji single, s katerim so želeli okrepiti promocijo koncertne turneje. Odločili so se za izvedbo priredbe skladbe »Woman In Uniform«, ki v izvirniku pripada avstralskim punk rockerjem Skyhooks. Single je izšel 27. 10. 1980 in se v Britaniji uvrstil na 35. mesto. Pobudo za single je dala založba Zomba, ki je rezervirala studio Battery v Londonu, za producenta pa je bil vpoklican Tony Platt, znan po delu z AC/DC. Harris je bil sprva zelo skeptičen, saj je komad slogovno bistveno odstopal od tistega, kar so igrali Iron Maiden. Vendar je razmišljal, da bi ravno Platt kot producent lahko pripomogel k temu, da bi Iron Maiden našli še trši zvok. Naj dodamo, da so Iron Maiden producirali svoj prvenec povsem sami. Zgodilo pa se je ravno tisto, česar si Harris ni želel. Ko je bend s Plattom že posnel svojo verzijo skladbe, je ta prejel sporočilo s strani založbe Zomba, naj zadeve zvočno obdela in priredi do te mere, da bo komad zgrabil kot pravi radijski hit. Single “Woman In Uniform” je povsem zadnje delo Dennisa Strattona s skupino Iron Maiden. Stratton je delal družbo Plattu, ko je ta naknadno mehčal in prilagajal verzijo, ki jo je bend že posnel. Ko je Harris za to “zvočno lepšanje” izvedel, se je razbesnel in odpustil Platta ter sam opravil ponovni zvočni miks. Po tem dogodku je Harris v izjavah besnel, da se noben »zunanji« prišlek nikdar in nikoli več ne bo zajebaval z glasbo skupine. Na B-stran singla so Iron Maiden postavili osveženo verzijo skladbe »Invasion«, ki jo je na 12-inčni vinilni izdaji singla dopolnjevala še koncertna verzija skladbe »Phantom of the Opera« (na nemški verziji jo je nadomeščal »Drifter«). »Woman In Uniform« je bil edini »cover single« skupine. Harris ni bil nanj niti malo ponosen. Zato je dočakal remasterizacijo šele leta 2015. Sicer je bil single do tega ponatisa težko dostopen, saj je pred tem doživel le dva uradna ponatisa. Izšel je v zaboju »The First Ten Years« (1990) in potem na količinsko omejenem 2CD ponatisu albuma »Killers« iz leta 1995. Na naslovnici singla se nahaja ženska v uniformi in s Sterlingovo brzostrelko v rokah, ki več kot očitno spominja na takratno premierko Margaret Tatcher. 

Vstopi Adrian. Ne tista Running Wild maskota, pač pa možakar po imenu Adrian in priimku Smith. Njega so Iron Maiden v ekipo vabili že leta 1979, a je takrat s svojimi Urchin zavrnil sodelovanje. Smitha je Dave Murray poznal še iz otroštva in skupnih šolskih dni. Še preden je Stratton zapustil Iron Maiden, so se Smith, Murray in Harris povsem nepričakovano in nenadejano srečali v enem izmed londonskih pubov ter to srečanje izkoristili za obnovitev debat o medsebojnem sodelovanju. Pri Urchin je takrat vladala zmešnjava in Smithova vera v skupino je usihala. Zato vnovične ponudbe ni zavrnil. S Smithovim prihodom so tako Iron Maiden dobili svojo prvo pravo klasično postavo. Svoj prvi nastop je Smith odigral na tretjem delu »Iron Maiden« turneje, ki se je začel 21. 11. 1980 v angleškem Uxbridgeu (Brunnel University) in sklenil mesec dni kasneje v nič manj angleškem Rainbow Theatru sredi Londona.

Smith je bil član skupine manj kot teden dni, ko se je ta po četrtem koncertu zadnjega dela turneje že najavila v studiu, da prične s snemanjem novega albuma. Po prihodu v studio Battery, v Willesdenu (severni London), je Smitha prevevalo veliko nelagodje. Komaj se je priključil skupini, ki je bila že zelo dobro znana. Zato se je upravičeno spraševal, ali se bodo njegove kitarske usluge pri Iron Maiden sploh obnesle. Smith je tako s svojimi novimi kolegi Harrisom, Murrayem, Cliveom Burrom in Paulom Di’Annom vstopil v proces kreacije albuma, ki je glede na prvenec skupini prinesel občutno tranzicijo tako glasbenega karakterja kot zvoka.

Iron Maiden postava 1981, od leve proti desni: Steve Harris, Clive Burr, Paul Di’Anno, Adrian Smith, Dave Murray. (Photo by Robert Ellis/Hulton Archive/Getty Images)

Smith pa ni bil edini nov obraz, ki je v tistem času vstopil v zgodbo o Iron Maiden. Za nov album je skupina uspela pridobiti k sodelovanju producenta Martina Bircha. Želeli so ga že za prvega, a se je takrat ukvarjal z Black Sabbath in njihovim albumom »Heaven And Hell« (1980). Karizmatični producent je bil v tistem času eden najbolj iskanih zaradi modernih pogledov na takratni zvočni trend, ki je zahteval višjo dozo rušilnih decibelov. Ma kaj tisti čas. Birch je pred tem prevalil več kot desetletje zvočnih inovacij, s katerimi je vdihoval zvočno dušo gigantskim zasedbam rock ere na čelu z Deep Purple, Blue Öyster Cult in Rainbow, če naštejemo le nekaj težkokategornikov sedemdesetih. Steve Harris je od nekdaj gojil do Bircha takšno strahospoštovanje, da si do čislanega producenta ni upal niti pristopiti, da bi ga vprašal o možnem sodelovanju. Bil je prepričan, da se za tak skromni kvintet mladih upov, kot so bili Iron Maiden, Birch niti zmenil ne bi. Smithu, ki je še prestajal šok priključitve k skupini, je njihova navezava s slovitim producentom vzbujala dodatni sveženj stresnih situacij in Adrian je nekoč povedal: »Bil je fenomenalen producent, obenem pa zastrašujoč. Zaradi svoje visoke reputacije. Tisti teden, ko smo snemali, sem zaradi treme in vznemirjenja komaj kaj pojedel.« Vendar pa so bili Smithov dvom, pa tudi vsi strahovi povsem odvečni. Njegovi pedantnost in visoka muzikalnost, ki ju je razvijal v domiselnih in karakternih solažah, se je v navezi s prepričljivimi manevri Bircheve produkcije več kot briljantno vklapljala v Harrisovo vizijo. Obenem je bilo že kar nekaj skladb, ki so prišle na vrsto za snemanje, dodobra vpeljanih v koncertne repertoarje skupine. Še v letih 1976 in 1977 so jih Iron Maiden pričeli vključevati v koncertni repertoar. Dve izmed teh skladb, ki so ju Iron Maiden začeli že zelo zgodaj igrati, a so ju na studijskem prvencu »preskočili«, sta bili tudi »Innocent Exile« in »Wrathchild«. Obe sodita celo med najstarejši material, ki ga je Harris kdaj koli skomponiral. Ustvarjeni sta namreč bili že leta 1973.

Skladbo »Wratchild« so » metalski mutci« do takrat že poznali, saj je izšla leta 1980 na kompilaciji »Metal For Muthas«, ki jo je izdala založba EMI Records.  Iron Maiden je na prvenec namenoma niso vključili. Posneli so novo verzijo, ki je grabila še intenzivneje in še bolj brezkompromisno glede na izvirnik, kar je bilo potrdilo, česa so bili Iron Maiden sposobni v osveženi postavi.

Gremo zelo na hitro skozi ostali material. »Drifter«, ki sklene »Killers«, je definitivno najbolj starošolsko zazrta točka albuma, celo s tančico blues boogie tendence, ki pa ji zahtevano porogljivost, ob razviti hitrosti, vdihuje zlasti Di’Annova pečatna predirljivost, v kateri vokalist znova ne skopari s svojo testosteronsko hlastavostjo po osamljenih mladenkah. Idealno kombinacijo novih časov in ponotranjenega čuta za rock’n’roll obešenjaštvo izraža tudi »Innocent Exile«. Pevec je naredil, glede na več kot solidno vokalno predstavo prvenca, še odločnejši kakovostni korak navzgor. Posebej zanimiva je »Prodigal Son«, ki definitivno odstopa od vsega, kar se nahaja na albumu »Killers«. In več. Kar cele kariere skupine. Polakustična skladba s primesjo prog-folk pastorale, a z okultnim besedilom – odlično izpade tudi, če jo igrate samo na akustični kitari – sploh če obvladate petje besedila. Vrnimo se nazaj k Iron Maiden. Gre za edino skladbo iz Paul Di’Anno ere delovanja skupine, ki je Iron Maiden nikdar niso izvajali v živo. Vendar pa največji pečat zapuščajo skladbe, ki so odigrane peklensko hitro, postrežejo največ naježene hrupnosti in hkratne visoko pedantne eksekucije. Med najbolj magnetne točke sodita v tem oziru »Another Life« pa »Purgatory« – strašljivo hitra rušilca in hkrati prava prototipa bestialno režečega N.W.O.B.H.M. značaja.

Naslovna skladba je artistični triumf albuma »Killers«. Je posebej adventivno zasnovana in jo je mogoče povezati z mini epsko suito prvenca »Phantom of the Opera«, a njena peklenska narava bi bila brez vključitve Adriana Smitha v kitarski tandem z Murrayem povsem nepredstavljiva. Ob srhljivi »Murders In The Rue Morgue«, navdahnjeni z eno od srhljivk Edgarja Alana Poeja, gre za dvojček skladb, s katerima ni težko povezati fantastične naslovnice Dereka Riggsa, le da bi bil kader kakšnega podhoda v podzemni metro skorajda prikladnejši. Edgar Alan Poe bi bil ponosen. Za večino oboževalcev skupine veljata obe skladbi za največja albumska favorita. Medtem ko je naslovna skladba nastala v času snemanja albuma, sta »Prodigal Son« in »Murders In The Rue Morgue« nastali v času snemanja studijskega prvenca »Iron Maiden«.  

»Twilight Zone«, prvi single albuma »Killers«, ki ga na evropski verziji ni mogoče najti – izšel je na ameriški verziji in pa na CD ponatisu albuma leta 1998 -, je še en briljanten trenutek, obenem pa blago spregledani lomilec vratov. Zavoljo izjemnih višav, ki jih je frenetični Di’Anno takrat z lahkoto dosegal, je ta skladba obveljala za odličen preizkus, s katerim so Iron Maiden v septembru leta 1981 na skrivnih avdicijah že uvajali Brucea Dickinsona. Čeprav Adrian Smith nikjer ni citiran kot avtor ali soavtor katere od Iron Maiden skladb, ki so uvrščene na album »Killers«, pa je napisal najbolj prepoznavno frazo skladbe »Twilight Zone«. Prav tako je Adrian kasneje obrazložil, da je ta skladba nastala zelo hitro. Iron Maiden so jo zasnovali kot izjemno hitro točko, pri čemer so jo (po navedbah Smitha) utemeljili na tako hitrem ritmu, da je njena izvedba dosegla meje obvladljivosti.

»Genghis Khan« je instrumentalni naslednik skladbe »Transylvania« z albumskega prvenca, ki v melosu pomežikne arabeskam. A je odigran znatno hitreje, sproža še več gneva, še več ritmičnih prevratov in je kot tak še en celovit dokaz artističnega napredka skupine. »Genghis Khan« je bil izbran kot B-stran »Purgatory« singla.

Album »Killers« je svojo ambicioznost izkazoval že z uvodnim delom. Bend je ta, dobro minuto trajajoč uvodni instrumental, poimenovan kot »The Ides Of March«, postavil na takšno pozicijo z namenom doseganja teatralnega naraščanja napetosti. Uvod »The Ides of March« je skoraj enak skladbi »Thunderburst« zasedbe Samson. Skladbo je Steve Harris napisal v času, točneje leta 1977, ko je pri Iron Maiden krajše obdobje bobnal Barry Purkis – vsem znan ljubitelj kletk in mask pod zloglasnim vzdevkom »Thunderstick«. Ta se je kmalu priključil Samson. Ti so svojo verzijo poimenovali kot »Thunderburst« in jo vključili na album »Head On«. Pri Samson je takrat prepeval mož, ki so ga še klicali Bruce Bruce, a to je nova štorija.

Kot se je izkazalo, je vse potekalo po Harrisovih željah. Birch je uspešno opravil svoje poslanstvo in bravurozno prelil iskrivo prasketavi entuziazem nove postave na snemalne trakove. Skupini je naklonil velik, živ, a odrezav in našobljen izraz porogljivosti, o čemer je Harris vedno sanjal. Na tem albumu je kombinacija kitarske dvojice na relaciji Dave Murray – Adrian Smith našla svoj temelj. Tudi Di’Annov vokal je glede na prvenec iztisnil še več kričavega vampirstva, ki ga je odražala pevčeva pobalinska, pa tudi vse bolj bahata osebnost. Obenem je album dostavil znatno več tehnično zahtevnih aranžmajev, kar je bilo mogoče predvsem zato, ker je relacija Murray – Smith dosegala višjo tehnično izpiljenost. To se je odražalo v še višji hitrosti igranja, ki pa ji je nova kitarska naveza zavoljo velike pedantnosti brez težav parirala. Skladbe so na posameznih mestih postale še bolj strukturirane, z več ritmičnimi obrati. Vse je drvelo naprej v definicijo lastnega izrazoslovja in zapuščanju elementov rocka sedemdesetih, ki je navdihoval Harrisa in druščino. Našobljenost kitarskih fraz, izrazit porast hitrosti, pa tudi znatno višja solistična zabela kitarskih akrobacij so puščali vse manj prostora za konturo punka, ki je prav tako polagoma zapuščala značaj prve ere Iron Maiden. Vse to je generirala tudi nadgradnja tako Burrovega bobnanja kot Harrisovih baskitarskih krošejev.  

2. 2. 1981 je torej izšel album »Killers«. V primerjavi s prvencem, ki se je zavihtel do 4. mesta britanske lestvice najbolje prodajanih albumov, se je »Killers« ustalil že na 12. mestu, kar je skupini prineslo razočaranje. Takšno uvrstitev je mnogo let kasneje, točneje dobrih 17 let zatem, »izboljšal« le še »Virtual XI«, kar mu seveda ni bilo težko. Mnogo kasneje je Di’Anno v nekem intervjuju pribil, da ne mara albuma in da ne dosega nivoja prvenca: »Ne vprašajte me, zakaj. Vsi smo se trudili kot norci, a ni poustvaril magije prvenca.« Vsekakor je treba njegove izjave jemati z rezervo, saj je bil »Killers« njegov zadnji Iron Maiden album, znano pa je tudi to, da Di’Annovo slovo od skupine ni potekalo v prav prijateljskem ozračju.

Mnogo krivice so albumu povzročili – kdo drug kot vedno znova in znova (nesrečni) – glasbeni kritiki. Harris je kasneje to povezoval tudi z dejstvom, da so nekateri recenzenti albuma prejeli kopijo, ki je vsebovala enega vmesnih miksov in ne končnega. Oznaka »problematičen drugi Iron Maiden album«, ki je sčasoma postala mantra, s katero so skupino prepogosto krcali glasbeni mediji, je bil namreč vse prej kot »problematičen«. Frustracija je dopustna le ob dejstvu, da je za njim bend eksplodiral z albumom »The Number of the Beast«. »Killers« je namreč vmesna stopnica med afirmacijo zvoka s prvencem in odstrelom na polja slave in večnosti, ki je sledilo konec marca 1982. Po tej transformaciji so se Iron Maiden za vselej otresli tudi ljubiteljev punka. Slednji  je bil na »Killers«, kljub Birchevi produkcijski nadgradnji, še vedno zaznaven prav zavoljo Di’Annove vokalne drže, a so Iron Maiden s tretjim albumom sanirali tudi to. Harris je namreč od nekdaj stremel za tem, da skupina ne sme zveneti niti malo punkovsko.

14 dni po izidu albuma »Killers« se je bend odpravil na svetovno turnejo, imenovano »Killer World tour«. Začela se je 17. 2. 1981 v angleškem Ipswitchu. Skupina se je 2. 4. 1981 ustavila v neposredni bližini »železne zavese«, ko so Iron Maiden nastopili v stari Gorici. No, v začetku septembra istega leta pa so jo dejansko prešli, saj so takrat vstopili v Jugoslavijo prav iz stare Gorice. Skupina je namreč imela bukiran festivalski nastop v Beogradu za 6. 9. 1981. Iron Maiden so na tem festivalu nastopili pred glavnim nosilcem, ki so bili nihče drug kot Bijelo Dugme. No, Iron Maiden pa so se vmes zadržali tudi na slovenskem ozemlju, in to dlje, kot si nemara mislite, a privarčujmo to za posebno štorijo, za katero upajmo, da bo čim prej opisana v ločenem prispevku.

Iron Maiden september 1981, Beograd, Jugoslavija (v ozadju Donava), od leve proti desni: Paul Di’Anno, Clive Burr, Steve Harris, dave Murray, Adrian Smith (foto: Ross Halfin)

Nobena novost ni bila več, da je bil Paul Di’Anno – sicer izjemno karizmatičen in poseben vokalist – hkrati tudi možakar, znan po svoji trmi, samopašnosti, samovolji in vagabundstvu. Obenem je vse teže brzdal samega sebe, ko je posegal po drogah in alkoholu. Njegova vokalna forma se je na turneji krhala, skupina pa se je nanj vse teže in teže zanašala. Vokalist se je prelevil v pravega peklenščka, s katerim se ni dalo več normalno sodelovati. Harris je tako v zakulisju s Smallwoodom že lep čas koval načrt, kako pevca zamenjati. Svoj zadnji koncert z Iron Maiden je Di’Anno odpel  10. 9. 1981 v danskem Kopenhagnu. Zakulisni načrt njegove menjave je bil tako spretno izpeljan, da pevec niti slutil ni, da ga po koncertu čaka trajno slovo od skupine. Iron Maiden so tako v zadnji dekadi oktobra 1981 izvedli še pet nastopov po Italiji, na katerih so v postavi že preizkušali Bruca Dickinsona. Temu sta pred novim letom 1982 sledila še dva koncerta, in sicer v Londonu. Prvi 15. 11. 1981 v Rainbow Theatru ter drugi 23. 12. 1981 na prizorišču Ruskin Arms.

Naslovnica EP-ja “Maiden Japan” (nemški trg)

Na tej turneji je skupina prvič odrinila tudi preko atlantske luže, kjer je skozi celoten junij odpirala koncertne večere na ameriškem delu Judas Priest turneje, imenovane »World Wide Blitz Tour«. Judas Priest so takrat promovirali album »Point of Entry« (1981). Skupina je še pred prihodom v ZDA nastopila na štirih japonskih koncertih. Od tam izvira koncertni EP »Maiden Japan«. Vse štiri skladbe, ki so našle prostor na tem EP-ju, izvirajo z nastopa skupine v japonski Nagoyi in na tamkajšnjem prizorišču Aichi Kosei Nenkin, 23. 5. 1981.

EP “Maiden Japan” s petimi skladbami in naslovnico, ki je izšla leta 1987 za venezuelski trg

Do EP-ja »Maiden Japan« nikdar ne bi prišlo, če ne bi pri Toshiba-EMI tako močno pritiskali, da želijo koncertni album. Še dobro. To je namreč edini uradni koncertni dokument skupine, na katerem prepeva Paul Di’Anno. Izvirna verzija tega EP-ja, ki je prvotno izšla le na japonskem trgu, je vseboval vsega štiri skladbe. Prvotna ideja je bila, da se za EP uporabi naslovnica z Eddijem, ki drži v rokah odsekano Di’Annovo glavo. Ker pa je njegov izid datumsko skoraj sovpadal z odpustitvijo Di’Anna iz skupine, je Smallwood v zadnjem hipu preklical njeno izbiro. Tako je na naslovnici pristal motiv Eddija s samurajskim mečem. EP je namreč izšel vsega štiri dni potem, ko je Di’Anno frčal iz skupine. Leta 1987 je »Maiden Japan« doživel svoj ponatis za venezuelski trg. Za to verzijo so uporabili originalni motiv. Nekatere verzije tega EP-ja, ki so bile natisnjene drugod po svetu, lahko vsebujejo tudi pet skladb. Ob originalnih »Running Free«, »Remember Tomorrow«, »Killers« in »Innocent Exile« je bil dodan tudi »Wrathchild«.

Naslovnica dvojnega A-singla “Twilight Zone/Wrathchild”

Album »Killers« sta spremljala dva singla. Prvi je izšel za skladbo “Twilight Zone” 3. 3. 1981. Na drugi strani singla se nahaja “Wrathchild”. Vendar pa nosita oba status A-strani singlov. Za “Twilight Zone” so Iron Maiden menili, da gre za izjemno močno skladbo, verzija »Wrathchild« pa je koncertna in izhaja iz predbožičnega nastopa skupine v Rainbow Theatru. Skupina je koncert posnela na video in v zvezi s tem pripravila ločen video za »Wrathchild«. Po besedah Harrisa, je skupina predvidevala, da bo zaradi turneje dlje časa odsotna z območja Velike Britanije. V primeru, da prejmejo povabilo z nastopom na Top of the Pops, bi imeli tako na razpolago vsaj ta video, s katerim bi si lahko pomagali. Zato so se odločili, da to verzijo izdajo skupaj s singlom za »Twilight Zone«. Uvrstitev na 31. mestu najbolje prodajanih singlov britanske lestvice, ni bilo ravno tisto, kar si je skupina želela.

Naslovnica singla “Purgatory”

Za drugi single albuma so Iron Maiden izbrali »Purgatory«. Na njegovo B-stran so uvrstili studijsko verzijo instrumentala »Genghis Khan«. “Purgatory” se je v svoji izvirni verziji imenovala »Floating«, skupina pa jo je v času snemanja albuma “Killers”, kompletno prearanžirala. Single je dosegel 52. mesto britanske lestvice. Zanimivo je ozadje izbire naslovnice. Prvotna naslovnica, ki jo je ustvaril Derek Riggs, je kasneje pristala na naslovnici albuma »The Number of the Beast«. Namreč, ko je Smallwood prijel v roke Riggsovo sliko, je bil nad njo tako navdušen, da je dejal: »Ta slika je preprosto preveč dobra.« Zato jo je zviti menedžer privarčeval za novo priložnost, kar se je izkazalo za odlično potezo. Riggsu je naročil, naj ustvari nov motiv. Tako je single dobil motiv razpadajočega obraza hudiča, pod katerim se pojavlja Eddie.

Album »Killers« torej predstavlja manifest izjemnega potenciala, ki so ga izkazali prenovljeni Iron Maiden, v postavi z Adrianom Smithom. Obenem je to tudi labodji spev Paula Di’Anna, ki je s svojo edinstveno vokalno karizmo so-kreator posebnosti, ki krasijo ta albuma v diskografiji skupine. »Killers« prekaša prvenec v vseh bistvenih manirah. Iron Maiden so na novem albumu, ob sodelovanju z Martinom Birchem, pričenjali dobivati prave obrise svoje zvočne narave, ki bo kmalu povzročila globalno evforijo in ekspanzijo metala. Znatno bolj divjaški in brezkompromisni »Killers« nagovarja s še večjo osredotočenostjo in žarom skupine, da ustvari svoje sanje. Ta trenutek je bil oddaljen le še dobro leto dni.

Avtor: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki