50 let Pink Floyd albuma “Atom Heart Mother”

copyright: HIPGNOSIS 1970
0 240

“Atom Heart Mother”, skupno peti studijski album Pink Floyd, velja za enega bolj spregledanih albumov njihove celotne kariere, čeprav je skupina z njim spravila od sebe popolnoma drugačen izdelek od predhodnika »Ummagumma« (1969, RockLine recenzija) in s katerim je dosegla zaključno fazo svoje evolucije v psihadelični eri delovanja. Na albumu je znova ena dolga kompozicija, ki je nastala »skupinsko«, in potem štiri krajše, kjer se v vlogi glavnih komponistov – kot posamezniki – predstavijo vsi štirje člani kvarteta. To je album, ki je še danes bolj znan zavoljo usekane naslovnice kot same glasbe.

Album je izšel 2. 10. 1970 pri EMI Records in zasedel prvo mesto na domači britanski lestvici ter 55. mesto na ameriški, kjer je sčasoma prejel tudi zlati certifikat. Posnet je bil v Abbey Road studiu. Z naslovnico, ob kateri bi človek sprva pomislil, da gre za otroško slikanico o domačih živalih, in na kateri je le fotografija brez imena skupine in naslova albuma. Prav tako ni najti fotografij članov skupine. Ko obrneš naslovnico ali razpreš dvodelni ovitek vinila, se ti kvečjemu prikaže še več glav živine. Avtorske zasluge je na albumu prejel tudi Ron Geesin, ki je odigral pomembno vlogo pri komponiranju skoraj 24-minutne suite.

Gre za zgodbo o albumu, kjer ob pogledu na njegovo naslovnico – v smeri z leve proti desni – v oči najprej vskoči rit molzne krave in na katerem se zvoki jutranjega rožljanja z jedilnim priborom v Masonovi kuhinji mešajo z vonjem pečene šunke, cvrčanja jajčk na oko in še česa, kar je zašlo na ponev enega izmed roadijev skupine. Album, ki predstavlja briljanten zaključni manifest artizma v psihadelični eri skupine, in album, o katerem ne Gilmour ne Waters nikdar – to velja tudi za sedanjost – nista izražala zbornih mnenj. In vsemu temu navkljub prvi album skupine, ki mu je uspelo osvojiti prvo mesto britanske lestvice najbolje prodajanih plošč.

Pink Floyd – Atom Heart Mother (naslovnica, britanski trg)

Da bi dobili pravi uvid, kako je prišlo do albuma »Atom Heart Mother« (RockLine recenzija), je treba znova pobrskati v drugo polovico šestdesetih. Po albumu »A Saucerful of Secrets« (1968, RockLine recenzija) je bend prispeval glasbo za art film »More« (1969, RockLine recenzija). Pink Floyd so torej že imeli izkušnje s skladanjem glasbe za film. In tako se je primerilo, da so nekega lepega dne znova prejeli ponudbo, naj napišejo glasbo za film.

Kdor med vami slučajno poseduje fascinantni zaboj »The Early Years 1965-1972«, ve, da je na njem eden izmed diskov z nazivom Devi/Ation rezerviran za album “Atom Heart Mother” in delu glasbene podlage za film »Zabriskie Point«, ki predstavlja izhodišče za nastanek kasnejše suite oziroma naslovne skladbe albuma. Ta dokument namreč predstavlja najbolj zgodnji posnetek verzije Atom Heart Mother suite, pa tudi zgodnji filmski posnetek njene izvedbe.

Čeprav so Pink Floyd kasneje posneli še boljše albume – roko na srce, šele z albumom »Meddle« (1971, RockLine recenzija) so naposled zakoličili svoj zvok in slog –, pa glasbena avantura z »Atom Heart Mother« še vedno predstavlja del njihove ere nebrzdanega glasbenega eksperimentiranja, kjer je skupina na eno mesto »nametala« nešteto drobnih koscev in jih skušala kar se da drzno povezati v celoto. Pink Floyd so v novembru 1969 odpotovali v Rim, kjer so se povezali z Michelangelom Antonionijem, da bi posneli glasbo za film »Zabriskie Point«. Na tej glasbeni podlagi se nahaja tudi glasba, ki so jo mdr. prispevali Grateful Dead. Waters se spominja, da je bilo delo z Antonionijem docela nevzdržno, saj režiser ni bil z ničemer zadovoljen. Nikdar. Ostajal je nezadovoljen, tudi ko je skupina na njegove sugestije in želje naknadno »popravljala« posnetke. Reč je šla celo tako daleč, da je pričel Antonioni ljubosumno paničariti, češ da lahko glasba zasenči njegov filmski scenarij. Delo z Antonionijem se je torej izkazalo za nemogočo misijo in Pink Floyd so po dveh tednih zapustili Rim. Za film “večno nepotešenega režiserja” so tako prispevali tri skladbe, obenem pa je v Rimu nastalo še kar nekaj materiala. Šlo je za ločene glasbene dele, na katerih je kasneje skupina začela graditi naslovno suito. Torej, Pink Floyd v Rim le niso odpotovali povsem zaman. Osrednji motiv, ki je bil tam skomponiran, to je tisti, ki je predstavljal osnovno goriščno točko, na kateri je skupina začeli graditi novo delo, je Gilmourjeva fraza, ki so jo Pink Floyd takrat prepoznali kot zelo všečno, obenem pa jo, zavoljo asociacij, posmehljivo poimenovali “tema za obupno slab western”. V javnosti so jo sicer uradno naslavljali kot “Theme from an Imaginary Western«. Mimogrede, tam v Rimu je bila napisana tudi skladba The Violent Sequence, ki so jo po uvrstitvi na album »The Dark Side Of the Moon« (1973, RockLine recenzija) preimenovali v Us And Them.

Čeprav je Roger Waters v enem izmed takratnih intervjujev javnost dražil z namigovanji, da se skupina odpravlja na snemanje glasbene podlage za risani film »Rollo« – ta naj bi se idejno naslanjal na The Beatles »Yellow Submarine« in pripoveduje o dečku, ki je v vesolju izgubil svoj kompas –, pa je bilo to tudi vse. Bend je namreč namesto tega krenil v Abbey Road studio, da posname svojo novo glasbo. EMI Records se je ravno takrat opremila z novimi tehnološkimi monstrumi – osemkanalnimi snemalniki, oznake »EMI TG12345«, v katerih so se vrteli za inč široki trakovi, in naložila oziroma zaukazala skupini, da ne sme delati rezov. Se pravi, da ne sme posneti kompozicije v ločenih delih. Bend jo je torej moral zaigrati v enem kosu, kar je pomenilo, da sta Roger Waters in Nick Mason odigrala bas kitaro in bobne pretežno v prvem poizkusu.

Osem kanalni snemalnik oznake »EMI TG12345«

Skupina je novo kompozicijo prvič izvedla – vsaj na podlagi razpoložljivih pričevanj in zapisov – 17. 1. 1970 v mestu Hull. V nadaljnjih izvedbah je kompozicija vseskozi rasla in postajala vse daljša in daljša. V skladu z vedno novimi in novimi idejami, ki so jih Pink Floyd vključevali vanjo. Čeprav so jo na odrih oziroma nastopih preizkušali že več tednov, pa je bend vedel in čutil, da ji nekaj manjka. Tisto nekaj je bil orkester.

Na tej točki v zgodbo vstopi škotski poet, komponist, producent in klasično urjeni pianist Ron Geesin, rojen v kraju Ayrshire, ki je igral tudi na banjo. Ta je v šestdesetih v svojem kletnem studiu, lociranem v kraju Notting Hill, snemal glasbo za reklame. Geesina je Floydovcu Nicku Masonu predstavil Rolling Stones tour menedžer Sam Jonas Cutler. Geesin do takrat sploh ni poznal glasbe Pink Floyd, in ko jo je ob priložnosti prvič poslušal, nad njo nikakor ni bil navdušen. Označil jo je kot »astralno tavanje«. Geesin je bil mnogo bolj naklonjen opernim delom kot večini takratnega rock’n’rolla. Tako je nekega lepega dne povabil Masona, Gilmourja in Ricka Wrighta na Wagnerjevo predstavo Parsifal. Kasneje je ta dogodek komentiral: »Najbolj vredna opazka pri vsem je bila ta, da so vsi trije med predstavo zaspali«. Kljub razkorakom v glasbenih okusih pa je Geesin tisti hip dejansko predstavljal najboljšo izbiro. Z Watersom sta v preteklosti že komponirala glasbo za znanstveni dokumentarec The Body. To delo je zaznamovalo kombiniranje rabe konvencionalnih instrumentov ter zvokov, ki jih proizvaja človeško telo; dihanje, govorjenje, prdenje … Atom Heart Mother (suita) je ponudila podobno fuzijo standardnih in ekstraordinarnih zvokov.

Geesin je mnogo let zatem dejal, da so Pink Floyd pred njim pojavili s precej nejasno vizijo, kaj dejansko želijo: »Kot se spominjam, mi je Dave (David Gilmour, op. p.) pripovedoval o neki temi, ki jo je napisal. Potem je prišel v moj studio Rick Wright. Skupaj sva preletela nekaj fraz za vokalno sekcijo. Pink Floyd so potem odpotovali na turnejo v ZDA in me pustili samega, da medtem ustvarjam.« Geesin je glasbo napisal na svojem domu v Notting Hillu, v največji vročini poletja 1970. Izkazalo se je, da je škotski glasbenik odigral vitalno vlogo za prihajajoči novi studijski album zasedbe Pink Floyd.

Obdobje v začetku sedemdesetih, pa tudi malo prej, se je za klasično urjene glasbenike in komponiste izkazalo za leto izzivov, saj so vse dolgolase rock zasedbe v svoji glasbi iskale trobila oziroma pihala. Začelo se je z The Beatles. Sledili so Barclay James Harvest, The Moody Blues, The Nice pa Deep Purple s svojim albumom “Concerto For Group and Orchestra” (1969, RockLine recenzija). S podobno idejo so se jim na sceni pridružili še Pink Floyd.

Pink Floyd leta 1971 (foto: Koh Hasebe/Shinko Music/Getty Images)

Ron Geesin je uspešno sodeloval tudi z Novim filharmoničnim orkestrom (New Philharmonic Orchestra), s katerim je snemal reklame. Pravzaprav so ga člani orkestra zelo cenili. A ko se je junija 1970 pojavil v studiu Abbey Road, kjer je založba EMI na snemanje poslala svoj EMI Pops Orchestra, so ga člani orkestra gledali zviška, kot izgubljenega hipija, s čimer so maksimalno otežili potek snemanja. Niso namreč priznavali njegove avtoritete. Geesin je kasneje povedal: »Izkušen dirigent bi to sprejel z mirnimi živci, kot da je to zanj nekaj povsem običajnega, kot del njegovega posla, ko mora orkester pripraviti do upoštevanja hierarhije odnosov. Sam pa sem bil popoln novinec. Nisem bil dirigent. Ko sem članom orkestra kaj razlagal ali jih spraševal, so mi odvrnili: ‘Ti nam to razloži. Mi tega ne razumemo’. Še posebej je bil jezikav nek rogist.« Ko mu je Geesin zagrozil, da ga bo usekal, če ne bo zaprl kljuna, so ga predstavniki založbe prosili, naj odide in se ga tako znebili.

Geesina je zamenjal dirigent John Alldis, cenjen zborovodja v glasbenih krogih. »Uporniški studijski legionarji« so se z z njim hitro sporazumeli, medtem ko je Alldisov pevski zbor prispeval zborovsko prepevanje brez besedil. To je mestoma delovalo namerno disonantno in občasno produciralo skoraj srhljive napeve.

Ko je Roger Waters podal opis, da se prvi del Atom Heart Mother suite »vleče«, ta oznaka niti ni bila tako brezpomenska. No, ko pa v kompozicijo nekje pri treh minutah igralnega časa prvič vstopi Gilmourjeva slide kitara, doda v navezi z islandskim čelistom Hafliðijem Hallgrímssonom pečaten kontrast. To je le eden izmed trenutkov suite, ki nakazujejo, kam se bo skupina usmerjala v prihodnje, ne le z albumom »Meddle«, pač pa tudi z »The Dark Side of the Moon«. Čeprav je bila dejansko suita skupaj scoprana še v eri psihadeličnega rock eksperimentiranja, so se Pink Floyd ob sodelovanju z orkestrom morali na nek način znatno bolj disciplinirati, kot je to veljalo še na predhodniku »Ummagumma« (1969). To pomeni, da so postali različni deli orjaške, skoraj 24-minutne suite že konkretneje detajlirani in motivno dorečeni. V petem delu suite, z naslovom Mind Your Throats Please, se zasliši Masonov distorziran vokalni vzklik: “Tišina v studiu (‘Silence in the studio’)”. Vzklik v ozadju spremlja klavir odigran, skozi Lesliejev ojačevalnik. Podoben trik so Pink Floyd kasneje uporabili v epu Echoes (»Meddle«, 1971).

Geesin je torej napisal glasbo za orkester, in ko je vso reč slišal v živo, je dejal, da je pod dirigentsko palico Alldisa vse skupaj izpadlo preveč mehko in premalo agresivno in da reč ni takšna, kot si jo je sam zamislil. Kljub temu je sklenil, da je album zelo dober kompromis vsega. 27. 6. 1970 so se Pink Floyd pojavili na festivalskem dogodku Bath Festival Of Blues And Progressive Music, kjer so jim delali družbo Alldisov zbor in pihalni orkester s polnim imenom The Philip Jones Brass Ensemble. Na taistem festivalu so nastopili tudi Led Zeppelin, ki so v oktobru istega leta, prav kot Pink Floyd, izdali svoj album »III« – podoben RockLine članek ob 50. obletnici tega albuma je na razpolago TUKAJ. No, Pink Floyd in ves spremljajoči nabor ostalih glasbenikov niso stopili na oder, vse dokler se ni pričelo večeriti, Roger Waters pa je novo suito publiki predstavil kot »The Amazing Pudding«.

Konec julija so se Pink Floyd znova odpravili v Abbey Road studio, kjer so pričeli snemati material za B-stran novega albuma. Vse kreativne svobode, ki so je bili takrat deležni s strani EMI Records, si je danes nemogoče predstavljati. Vlogo producentov so prvič v karieri v roke prijeli kar Pink Floyd, in če je kdo iz založbe EMI samo za hipec prišel v studio vohljat, so ga pri priči odslovili. Eden takratnih studijskih pomočnikov skupine in spretnih manipulatorjev s snemalnimi trakovi, po imenu Alan Parsons – ki je kasneje inženiral »The Dark Side Of The Moon« ter še kasneje zaslovel s serijo zimzelenih art pop rock hitov s svojimi Alan Parsons Project – se spominja pripetljaja, ko se je na vratih pojavil eden od predstavnikov založbe. »Pink Floyd so gojili občo nenaklonjenost do ljudi, ki so delali v založbi,« je dejal Parsons in nadaljeval: »nekega dne se je v studiu pojavil možakar, ki je bil del A&R osebja založbe. ‘Kar pridi. Zavrtela ti bova del našega albuma,’sta mu rekla Roger in Ron Geesin.” Prihod A&R osebja je bil predhodno najavljen in Parsons nadaljuje: »Preden je možakar prispel do studia, sta Ron in Roger skrila mešalko pod mizo in zavrtela star kolut, na katerem se je nahajal posnetek pri 78. obratih na minuto. Pri tem sta uporabila ozvočenje studia. A&R mož je zbegano zavijal z očmi in jo kar se da hitro ucvrl s prizorišča. Prav vsi smo le s težavo ohranili resen izraz na obrazih.«  

Nick Mason je nekoč dejal, da Pink Floyd nikoli ne zavržejo nove glasbene ideje. Geesin se spominja, da so se preostale štiri skladbe albuma razvijale iz koščkov, ki so »ležali razmetani v studiu«. Kdor pozna album, bo vedel, da se na njegovi b-strani nahaja kar nekaj silno zanimivih in izvrstnih idej, ki nikakor niso od muh. Skladba If prikaže Watersovo mehkejšo plat osebnosti. Izredno pronicljivo besedilo, rahločutno odpeto z verzi: “… Če bil bi sam, bi zajokal …”, “… če bil bi dober mož, bi razumel razlike med prijatelji …” Izpoved, ki prebuja. Kot dramilo. Waters, ki je bil pri skupini zadolžen za stike z javnostjo in ki je polagoma vedno bolj prevzemal vlogo glavnega motivatorja skupine, je tu torej izpostavil svojo sofisticirano stran. Skladba Summer ’68 je delo Ricka Wrighta in pripoveduje o enonočni dogodivščini z grupiko, kjer se njegovim orglam in prepoznavnemu vokalu pridružuje pihalna sekcija. Wright se je nekoč šalil: »V tistem času je bilo vsepovsod polno grupik. Prišle so in pazile nate. Te čuvale. Bile so kot del tvoj osebne prtljage … In te zapustile z dozo gonoreje.«

Največ težav pri iskanju svoje skladbe za album je imel Gilmour, ki so ga bojda kar zaprli v Abbey Road studio, vse dokler je ni napisal. Ljubka, krhka in psihadelično pastoralna skladba Fat Old Sun, ki ti pomežikne v jutro, v središče dogajanja postavlja kitaristovo lagodno opazovanje avifavne, osebne prebliske ob vonjanju sveže košenih zelenic in podobne asociacije. Gilmour je kasneje o njej povedal: »Gre za skladbo, ki je ostala »fantastično spregledana!« Leta 2001 sem jo želel spraviti na kompilacijo Echoes, a je bil moj trud zaman«.

Album sklene famozna Alan’s Psychadelic Breakfast. Ovinkasto kačasti instrumental, ki se vrti okrog jutranjih aktivnosti sredi Masonove kuhinje, za ves nastali šundr pa je odgovoren tehnik oziroma roadie skupine po imenu Alan Styles. Skladba nosi izrazito poudarjeno kvadrofonijo, s čimer je genialno približana prostorska globina kolizije konvencionalnih instrumentov ter zvokov, posnetih v prostoru, ki jih je sprožal Alan Styles, medtem ko si je cvrl jajčka in pekel toast. Alan Parsons se spominja: »Prvi rez se je glasil ‘jajce leti’. Temu je sledil drugi s ‘hop?!?’ in jajce je pristalo na tleh.« Skladba Alan’s Psychedelic Breakfast je “otrok” Nicka Masona, ki o njej pravi, da ga pri vsej stvari še vedno najbolj navdušujejo dodatni zvočni učinki. Skupina je navdih za skladbo dobila, ko je začela improvizirati na ritmičnem ključu, povzetem po kapljanju vode iz pipe.

V tistem času je Pink Floyde obiskoval poseben gost. Eminenten gost. V sosednji sobi je namreč svoj drugi samostojni studijski album snemal njihov nekdanji član Syd Barrett, pri tem pa sta sodelovala tudi David Gilmour in Rick Wright. Barrett se je vsake toliko časa pojavil v prostoru, kjer so snemali Pink Floyd, a je nato vsakič, tudi zelo naglo, če ne kar bliskovito, sklenil svoj mimobežni obisk in se vrnil v svoj snemalni prostor.

»Atom Heart Mother« je album, ki je po ocenah Davida Gilmourja obveljal za najbolj fragmentirano studijsko delo skupine, nastalo iz kopice drobnih idej, ki so se porajale od vsepovsod in ki jih je skupina nato združila v celoto. Gilmour sicer ni nikoli izkazoval posebnega navdušenja nad vsebino albuma. Privržencem skupine verjetno še danes ni povsem jasno, kaj je skupina hotela povedati s filmsko, psihadelično in progresivnorockovsko suito, pastoralnimi in folk baladeskami ter cvrčanjem šunke in jajčk na oko. Roko na srce, tudi skupini sami to ni bilo povsem jasno. Enaka vrsta nedefiniranosti je zaznamovala tudi naslovnico albuma. Skupina je za njeno oblikovanje znova izbrala agencijo Hipgnosis. Njenemu ustanovitelju Stormu Thorgersonu in Aubreyju ‘Po’ Powellu se zato niti  sanjalo ni, kaj naj bi dejansko ustvarila. Tako se je med njunimi idejami pojavila tudi krava, ki sta jo sicer predstavila bolj v šali kot zares, a skupini je bila zelo všeč.

Album pa še vedno ni imel naslova. Prvotna zamisel »The Amazing Pudding« se nekako ni več prijela. Navdih za pravi naslov albuma je končno prišel 16. 7. 1970, ko so Pink Floyd izvedli koncert za BBC-jevo oddajo DJ-ja Johna Peela. Ta posnetek je danes našel mesto na izdaji »Devi/Ation«. V BBC-jevem studiu Paris Cinema, od koder je televizijska hiša predvajala koncert, se je takrat nahajal tudi njen producent Jeff Griffin, ki se spominja: »Peely (vzdevek za Johna Peela, op. p.) je ravno prebiral časopis Evening Standard. Preko njegove rame, pa je vanj škilil tudi Roger Waters. Peely je med prebiranjem časopisa dejal: ‘Fantje, dajte no! Gotovo že veste, kako se bo imenovalo to vaše novo glasbeno delo? Stavim, da lahko najdete nekaj pametnega v tem časopisu.’ Ron Geesin, ki je bil prav tako prisoten, je Watersa pripravil do listanja časopisa in mu pri tem sugeriral: ‘Tam notri je tvoj naslov!’ In res je bil. Ko je Waters obračal liste, se je ustavil ob naslovu ‘Atom Heart Mother Named’, nad prispevkom o 56-letni ženski Constance Landell, ki so ji vgradili radioaktivni plutonijev srčni spodbujevalnik. ‘To je to’, je zavpil Waters. Atom Heart Mother.« A ker tudi ta naslov ni imel prav nobene povezave z glasbo albuma, so se po besedah Jeffa Griffin ob tem predlogu vsi krohotali. Ko so Watersa vprašali: “Zakaj?,” je ta preprosto odvrnil: »Zakaj pa ne?«

Dva dni kasneje so se Pink Floyd, v družbi Alddisovega zbora in orkestra Philip Jones Brass Ensemble, pojavili v vlogi glavnih nosilcev festivala v londonskem Hyde Parku (vstopnine ni bilo), kjer so zbrano občinstvo pred njimi ogrevali  The Third Ear Band in Kevin Ayers’ Whole Wide World. Ron Geesin je kot soavtor famozne suite solzav in godrnjav zapuščal koncert z opazko: »Izvedba pihalne sekcije je bila grozljiva.« Geesin je res soavtor suite, vendar pa ni imel prav nobenega vpliva na njeno realizacijo. Menedžer skupine Pink Floyd Steve O’Rourke je Geesina prijateljsko podučil, da naj vendar skuša sprejeti “večno torzijo” med tržnim principom in principom umetnosti. Scene (dele) suite je Geesin med komponiranjem označeval s črkami od A do Q. O tem je povedal: “To sem moral storiti zato, da sem dobil občutek, kam se vsa reč razvija. Vsi pa smo bili složni glede tega, da gre pri tem za eno samo skladbo.« In vendar …

Steve O’Rourke je namreč Geesina pobaral, da bo moral suito – v skladu s pogodbo z ameriško založbo Capitol Records, ki je skrbela za izid albumov zasedbe Pink Floyd na oni strani atlantske luže (ZDA) – kar se da hitro razkosati na več poimensko ločenih delov. Zakaj bi zaslužili z avtorskimi pravicami le enkrat, če lahko šestkrat. Prebrisano. Naslov prvega dela suite Father’s Shout izvira iz Geesinovega navdiha, ki ga je našel pri enem svojih ameriških jazzovskih herojev, Earlu ‘Fatha’ Hinesu. Naslove ostalih petih delov so prispevali člani skupine, pri tem pa so inspiracijo poiskali kar na naslovnici albuma.

Vse skupaj se je izkazalo za zelo pronicljivo potezo. Album je izšel 2. 10 1970 in zasedel prvo mesto na tleh domače, to je britanske lestvice najbolje prodajanih plošč. V ZDA se je uvrstil na 55. mesto. Deležen je bil ocen odobravanja in po njegovem izidu se je na skupino obrnil režiser Stanley Kubrick z vprašanjem, če sme uporabiti dele suite v svoji distopični, znanstveno-fantastični filmski drami »Štoparski vodnik po Galaksiji«. Pink Floyd so ga zavrnili, saj je za film želel prirediti dele izvirnika. Kdor pozna film, ve, da se v enem kadru za hip pojavi naslovnica albuma »Atom Heart Mother«.

Rona Geesina še danes prevevajo mešani občutki o njegovem najbolj znanem delu. Naslednja velika reč, v katero se je podal, je bila glasba za film “Sunday Bloody Sunday” režiserja Johna Schleisingerja. Od takrat dalje je kreiral zvok in video instalacije ter ustvaril in posnel dela, ki sodijo v rang pionirstva elektronske glasbe. Geesin pravi: »Rad bi vstal in pred vsemi zavpil: Hej, poglejte vsi! Ustvaril sem več kot 2000 del in vem, da jih je nekaj precej boljših od Atom Heart Mother suite, pa jih ni nihče med vami nikoli slišal.«

Atom Heart Mother suita je med letoma 1970 in 1971 uživala fiksen status znotraj koncertnega repertoarja skupine, vse dokler je ni v repertoarju zamenjala naslednja epska stvaritev. To je skladba Echoes z albuma »Meddle« (1971). Skupina je bila od nekdaj kritična do suite. Waters jo je kasneje označil za “navadno šaro”, Gilmour pa za “absolutno polomijo”. Ostale skladbe z albuma so doživele redko odrsko predstavo. Waters je svojo skladbo If pogosteje izvajal šele na svoji turneji v prid podpori samostojnega albuma »Radio C.H.A.O.S.«, Gilmour pa je skladbo Fat Old Sun uvrstil v repertoar svojih koncertnih turnej šele leta 2006. Vendar pa so se srca s časom le omehčala. David Gilmour se je tako leta 2008 kot poseben gost pridružil Ronu Geesinu na Chelsea festivalu, kjer so ob ponovni odrski izvedbi suite sodelovali še čelistka Caroline Dale, komorni orkester, pihalci iz Royal College Of Music ter italijanski Pink Floyd »tribute to« bend Mun Floyd. Geesin se je pri tem uspel odreči skušnjavi, da bi pred izvedbo suite kakorkoli posegal v aranžmaje in strukturo skladbe. Povedal je: »Suita je sama po sebi jasno formatirano delo. Zato se ni dobro z njo preveč “poigravati”, saj lahko hitro razpade.«

Kakorkoli so se Pink Floyd zmrdovali nad svojim delom, je album »Atom Heart Mother« pomenil odločen evolucijski korak proti »Meddle« in nato »The Dark Side of The Moon«. Na »Atom Heart Mother« so Pink Floyd dokončno obračunali s svojim psihadeličnim rock obdobjem. Delo pomeni sklepno fazo njihove psihadelično-progresivnorockovske in eksperimentalne ere. Šele »Meddle« je namreč tisti album, s katerim so Pink Floyd dokončno postavili temelj svojega prepoznavnega sloga in zvoka. »Atom Heart Mother« je nekakšno praznovanje ere, v kateri so Pink Floyd brezmejno eksperimentirali in vlekli svobodnjaške poteze artizma, ki so poslušalce albuma večinoma uspele vreči s tira, obenem pa je takšna »brezobzirna« svobodnjaška in neobremenjena kreativnost presenečala celo člane skupine, saj jih je takratna bujna domišljija pogosto ujela povsem nepripravljene. »Atom Heart Mother« je bilo v času izida sodobno delo art rock zasedbe, ki stoji samo zase. Na posebnem piedestalu. Tako kariere skupine, kot samega rocka. V očeh založbe EMI in njenega osebja, ki je seveda v prvi vrsti gospodovalo z denarjem, je veljalo za delo »brezbožjega prekletstva«. Delo brez velikih hitov, v času, ko bend še ni klestil denarja, brez kančka potenciala za kakršnokoli trohico komercialne uspešnosti. A ta ni bila več tako daleč.Bolj kot krava – pripadnica črno-bele ali holštajnsko-frizijske pasme goveda –, ki začudeno buli z naslovnice, preseneča, izziva in poslušalca pušča v zmedi glasba albuma »Atom Heart Mother«. Tudi danes velja, da vse »čudaštvo« glasbe na albumu »Atom Heart Mother« nikoli ni zvenelo tako dobro in nikoli boljše.

RockLine recenzijo albuma “Atom Heart Mother”, ki jo je za RockLine 18. 3. 2008 prispeval Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik, lahko preberete TUKAJ!

Zgodba o ‘Lulubelle III’ in naslovnici albuma!

Vseeno pa si je album v prvi vrsti izboril popularnost naslovnice, in ne zaradi glasbe same. Zato se je vredno pomuditi še malo pri samem ozadju, kako je do nje prišlo. Storm Thorgeson, ki je ustvarjal naslovnice albumov v agenciji Hipgnosis, je nekoč dejal, da so poleti 1970 k njemu prišli Pink Floyd in mu povedali, da želijo naslovnico, ki bo ne-psihadelična. Kot je znano, so pri Hipgnosis že ustvarili naslovnici za prejšnja Pink Floyd albuma »A Saucerful Of Secrets« (motivi kozmičnih vrtincev) in »Ummagumma« (serija neskončnega sosledja motivov/podob v motivu/podobi), ki sta jasna glasnika psihadelične ere rocka. Leta 1970 je očitno napočil čas za spremembo. Thorgeson nadaljuje: “Želeli so, da ustvarim motiv za naslovnico albuma, za katero sami niso imeli nobene ideje, in za album, ki ni imel ne izbranega imena ne koncepta. V takšni situaciji še nikoli nisem bil.« Idejo za naslovnico si je domislil Stormov prijatelj John Blake, ki je sicer ustvarjal konceptualna dela. Bolj ne-psihadelično od izbranega »kravjega« motiva skorajda res ne gre.

Hipgnosis so se nekega dne odpravili v Hertfordshire – ruralno pravljično podeželje –, kjer se je nahajal Potters Bar, lokacija, posejana s pašniki in njivami. Tam so njihovi fotografi ovekovečili »frizijko«, ki ji je njen lastnik nadel ime Lulubelle III, in kup preostalih pripadnic njene črede. Po vrnitvi v London so skupini predstavili tri različne naslovnice. Prvo z motivom krave, drugo z motivom ženske, ki stoji med vrati, in tretjo z motivom narobe obrnjenega plavalca, ki skače na glavo v vodo. Ko je Roger Waters zagledal kravo, je bruhnil v krohot. Dogovor glede izbire naslovnice je bil tako sklenjen.

Vendar pa je agencijo Hipgnosis najtežja naloga šele čakala. Kako prepričati založbo EMI Records, da pristane na takšno naslovnico? »Oddelek založbe EMI Records za umetnost nas je sovražil,« se spominja Thorgeson. Ko so na naslovnici ugledali le kravo, brez pripisa imena skupine in naslova albuma, so jih kvečjemu še bolj zasovražili. »Obtožili so nas, da skušamo uničiti podjetje. Vendar so nas Pink Floyd vseskozi vztrajno ščitili,« nadaljuje Thorgeson. Ko pa je prišlo do tega, kako se bo album prodajal v trgovinah, ni imel nihče težav ne s kravo ne s tem, da na naslovnici ni ne imena skupine ne naslova albuma. Namesto bankrota založbe EMI je »Atom Heart Mother« zavzel prvo mesto na lestvici najbolje prodajanih plošč v Veliki Britaniji. V Franciji in na Nizozemskem se je album povzpel na 5. mesto tamkajšnjih lestvic.

Pri Hipgnosis so premogli mnogo modrosti, saj dobrih idej za ovitke albumov niso nikdar metali v smeti. Tako so motiv z žensko, ki stoji med vrati, kasneje uporabili za naslovnico albuma »Asmoto Running Band« (1971), skupine Principal Edwards Magic Theatre. Njegov producent je bil prav Nick Mason. Narobe obrnjeni plavalec, ki skače na glavo v vodo, pa je svoj prostor skoraj 11 let kasneje našel na naslovnici Def Leppard plošče »High’N’Dry«. Tudi Storm Thorgeson je nekoč osebno namignil, da mu je naslovnica s kravo najljubša. Ker deluje tako resnično »kravje«.

Zunanji del ovitka z naslovnico albuma “Atom Heart Mother” (britanski trg)
Zunanji del ovitka z naslovnico albuma “Atom Heart Mother” (kanadski trg)
Notranjost ovitka albuma “Atom Heart Mother”

Kdo sta Alan in njegov psihadelični zajtrk?

Za konec se za hip ustavimo še pri zgodbi, ki stoji v ozadju skladbe Alan’s Psychadelic Breakfast. Torej zgodbi o roadie-ju, ki svoja jutra preživlja z jedilnikom, na katerem se pogosto znajdeta pomarančni džem in ocvrta šunka. Ko so Pink Floyd izdali album »Atom Heart Mother«, je le malo ljudi zunaj kroga ‘insajderjev’ skupine dejansko vedelo, kdo je Alan iz skladbe Alan’s Psychadelic Breakfast. Vse, kar je poslušalec lahko izbrskal, je bilo to, da obstaja nekdo z darom govora in akcentom, ki prihaja nekje z vzhoda Anglije, in da rad obilno zajtrkuje, pri čemer hitro kopnijo zaloge pomarančnega džema, kosmičev in kuhane kaše, medtem ko v pečici nabreka hrustljavi toast in se v skorji malih možganov za vselej usidra zvok vročega olja, na katerem poskakujejo šunka in jajčka na oko.

Ta jutranji požeruh je bil roadie Alan Styles. Lahko ga opazujete na zadnji strani ovitka Pink Floyd albuma »Ummagumma« (1969). Na fotografiji zadnje strani ovitka tega albuma boste, na vaši levi torej, uzrli dolgolasega možakarja, ki mu na njegovi levi dela družbo še en Pink Floyd roadie, Pete Watts. Kljub hipijevskemu videzu je bil Alan Styles dobrih deset let starejši od garde preostalih Pink Floyd roadiejev. Pink Floydom se je pridružil potem, ko je propadel njegov prvi zakon. Sicer je bil tudi glasbenik. Igral je klavir, orglice in v ‘big band’ orkestru pihal v trobento in saksofon. Alan Styles je prispel v ekipo tehničnega osebja skupine Pink Floyd sredi šestdesetih in ljudje so ga mnogokrat pomotoma zamenjevali za enega izmed članov skupine. Nick Mason je nekoč dejal: »Bil je resnično karizmatičen. Mož z velikim karakterjem, ki je sčasoma postal tako velika zvezda, da se ga nismo več upali povprašati niti o tem, če nam lahko pomaga postavljati oder.« Styles je Pink Floyde zapustil  v zgodnjih sedemdesetih – torej kmalu po seansi s psihadeličnim zajtrkom –, ko je na ameriški turneji spoznal dekle, s katero sta kasneje dobila hčer in sina. Preselil se je v ZDA, kjer je naslednjih 30 let preživel na ladji, preurejeni v dom, zasidrani ob obali kalifornijskega obmorskega kraja Sausalito, lociranem tik pri San Franciscu. Alan Styles je leta 1990 doživel srčni infarkt, vendar je tudi potem še naprej prebival na svojem zasidranem ladijskem domu. Umrl je leta 2011 zaradi pljučnice.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Recepta priložena k CD remastru in ponatisu “Atom Heart Mother” albuma iz leta 1994
Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki