Izvajalec: Razorback
Založba: AOR Heaven Records
Izid: year
Tole je pa tipični primer hard rocka, ki rajca, rajca in rajca ter ne pusti do orgazma! Glede na postavo, ki se pojavlja pod znamko Razorback, človek namreč pričakuje veliko več. V klapi so namreč zbrani skupaj nemški kitarist Rolf Munkes (Empire, Tony Martin Band), nadalje bobnarska “deklica za vse” Mike “The Troll” Terrana (Axel Rudi Pell, Masterplan), basist Chris Helm (nekoč član Shylock in Lanzer) ter na vokalu Stefan Berggren (Snakes In Paradise, Company of Snakes).
Glede na predhodnik “Criminal Justice”, kjer so pobje nesrečno izgubili svojo esenco skozi imitacijo modernih prijemov in se je uspešni meldično/AORovski obraz prvenca “Animal Anger” povsem izgubil, je “Deadringer” znova pravi naslov. Seveda je po polomiji “Criminal Justice” težko še kdo upal, da se bodo Razorback sploh uspeli pobrati. Pa so se. In hvala bogu vrnili k početju tistega kar pač očitno najbolje znajo.
Z rezultatom, pa smo lahko le delno zadovoljni. Fantje sicer prepričajo, da so v sferah znotraj melodičnega hard rocka odlični glasbeniki, kar se tiče obvladovanja instrumentov. Precej bolj neprepričljivi pa so kot pisci materiala. So trenutki albuma, ki ne skrivajo lukenj ter glasbeno naivne “golote” v smislu, da bi fantje lahko izbrali mnogo boljše opcije končnih podob melodij zastavljenih refrenov, kot tudi predrefrenov. Denimo tak primer je že takoj v začetku naslovna skladba, z bombastičnim riffom in rajcanjem do refrena, ki pa nato ne uspe prinesti atmosferičnega vrhunca, ob katerem bi se naježile dlake. S to težavo se srečujemo domala skozi celotno minutažo in čuti se, da skriva album še precej rezerv. Predvsem je pogrešati dodelavo vokalnih harmonij, ki delujejo zelo enoplastno, nadalje Mike Terrana odigra na bobnih vlogo popolnega statista. Škoda je, da skupina ne izkoristi velikega znanja tega možakarja, kajti po drugi plati so Munkesove solaže nekaj boljšega kar lahko užijemo na “Deadringer”, a preprosto njihov učinek zvodeni, za skupnim pomanjkanjem domišljije tvorcev “Deadringer”. Skratka velik potencial skupine v vključevanju impresivnih instrumentalnih uvodnih, izhodnih delov, nadalje interludijev obstaja, a ostaja neizkoriščen. Aradi tega album ne nosi potrebne dinamike, saj se Terrana ne potrudi izdelave prehodov, ki smo jih od njega vajeni. Človek je prava bobnarska žival, za vse, ki poznajo njegov prispevek pri Rage. Poleg tega gre pogrešati članstvo petega glasbenika. To je klaviaturist. Album ne premore potrebnega vzdušja. Steffan Berggren je klasičen obsedenec z Ronniejem James Diom (The Last Man Standing) in Davidom Coverdaleom (Let Me Give My Lovin’). Obe skladbi v oklepajskih navednicah sta odpeljani v slogu Dio oziroma Whitesnake, celo verzi nesramno in brezobzirno vlečejo na omenjene vzporednice.
Očitno je, da so Razorback priložnostno združena resnica in da člani ne dihajo družno za skupino in da ne dajejo svojih 100%. Zato tudi ni čutiti prave kemije na albumu! Fantje bodo morali v bodoče brusiti predvsem aranžmaje refrenov, ki so jedro slehernega kvalitetnega melodičnega hard rocka.
Lepo je, da so se spogledali z delom na prvencu a, če se želijo približati prvencu, bo potrebna na prvem mestu nadgradnja, poleg strojenja melodije refrenov, v smislu vključitve klaviaturista, nekaj več instrumentalne smelosti in s tem vnosa teatra in duhovitosti skozi sodelovanje med ritem linijo in kitarami, nadalje nadgradnje pevskih večglasij, ki zvenijo na “Deadringer” zelo prazno in naivno! V prvi vrsti, pa bi Razorback nemara koristilo tudi pranje možganov, da se osvobodijo svoje obsedenosti z rock idoli in uspejo v bodoče pokazati kanček lastne originalnosti.
Zasedba
Stefan Berggren – vokal
Rolf Munkes – kitara
Chris Helm – bas kitara, kitara
Mike Terrana – bobni
Produkcija
Rolf Munkes
Seznam skladb
1. Faint Distant Bell Ring
2. Deadringer
3. Last Man Standing
4. Take Me To The Other Side
5. Hero
6. Line Of Fire
7. Burden
8. Miracle Baby
9. Rock ‘n’ Roll Life In Hellsinki
10. Let Me Give My Lovin’
11. Razor Blues
Trajanje albuma: 51.45
