Izvajalec: Rite
Založba: Longfellow Deeds Records
Izid: year
Trajanje: 36:05
Ocena: 3.5/5
Rite so finska zasedba, ki deluje že od leta 1990. Do stadija, kjer lahko za njihovo metal sporočilnost uporabimo predoznako “doom”, so se levili lepo obdobje. Pričeli so s thrashem, nadaljevali z death metalom, potem pa uvideli, da se najbolj znajdejo ob inspirativu primordialnega Black Sabbath riffa ter tako nadaljevali kariero, kot “doom” metalci.
Ždetje v deželi, kjer ni sonca in so kvanti svetlobe v celoti nezaželjeni, je tako rodilo novi studijski album, peti po vrsti. Fantje vedo kaj počnejo. Skladbe posedujejo dinamit, iz njih jasno seva kreativna sla skupine, katere člani sobivajo na isti frekvenci. Zato je album, ki skuša sesuti svetovni rekord v številu uporabljenih besed znotraj naslova, prepričljiv izdelek, vreden pozornosti ljubiteljev težko varjenega kotaljenja, ki jo pozna doom metal.
V glasbi Rite ni nikakršne hude filozofije. Da bi prišel zadevi do dna, ti ni treba klicati na pomoč Alberta Einsteina. Riffi so zasnovani po izvorni Sabbath-ovski šabloni, skupina pa seveda skrbi za kompaktno vsebino tudi tako, da se pridno drži osnovnih časovnih ključev enostavne, a neposredno režeče, enodimenzionalne ritmične zasnove. Z njo drži in izpostavlja udarnost. Rite ob tem uspeva reševati vse potencialne napade dolgočasja s surovo razbeljeno in živahno produkcijo zvoka. Riffi so garažno živi, hrumenje in brnenje je ohranjeno in več. Izkoriščeno je, kot dodatni zvočni učinek preko plošče, ki draži v so-kreaciji pogubne atmosfere in je pomemben element, ki zagotavlja dinamično razgibanje materiala.
Vendar zadeva ni generična, kot bi si kdo mislil. Rite so v vso stvar pomešali elemente sludgea, zelo pomemben stvarnik, ki skrbi za to, da je poslušalec vseskozi pri stvari med konzumacijo albuma, je tudi grob in zajedljiv vokal, ki v grlenosti spretno krmari po vmesni tanki črti in tako združuje v pravem odmerku dotika umazane in z voltažo nabite udarnosti, obenem pa ohranja pravo mero melodičnosti. Kolikor prostora pač v poltonsko zasnovanih riffih sploh še ostane, a lahko govorimo o melodičnosti.
Če so vam všeč skupine, kot Candlemass, Helmet, Grand Magus, pa tudi End Of Level Boss Style, ste morda trčili z Rite v pravo kost za dolgoživo glodanje oziroma ustvarjanje prave platforme za nerazdružljivo stvaritev novega romantičnega razmerja. Rite obenem nanizajo v skupku skladb, kljub žanrskem kalupu, kakršen ne dopušča mnogo prostora za eksperiment, dovolj raznolikosti znotraj vodilnih motivov in ritmične zasnove. To daje albumu dinamično pretočnost in visoko razgibanost ter skrbi za valovanje razpoloženjskih stanj. Obenem pa kupuje stroge doom metal gurmane in pridobiva njih naklonjenost na svojo stran. Če se s Crack Of Doom fantje v ščepcu še obdregnejo v nekaj kar so igrali pred 20. leti, pa je že Man Or Maggot tiha napoved s sludgem dodobra premešane vsebine materiala. Zlasti zanimiva kombinacija epske bombastike (pozor! Govorim o “doom” metalu) in sludgea v Meanwhile In Hell, več kot spodobna rekapitulacija pa sledi, ko se prebijemo do Death After Life ter zaključne Blood Turning Black. Med pravkar omenjene točke večje “zadetosti”, so vpete pospešene skladbe blazne konotacije, kot Going, Going, Gone, pa If I Had A Heart in I Rest Your Case. Čaka vas torej vsebinsko dodobra prevetrena zgoščenka, ki ne pozna milosti za grešnike, jedko in brez kančka obžalovanja pa pljune tudi ideološkemu fundamentalizmu naravnost v obraz! Zlovešči svet skupine Rite je torej raj za smrt!
Zasedba
Jarkko Laatikainen – vokal
Juuso Saranki – kitara
Sami Lintunen – kitara
Manu Kuitunen – bas kitara
Juha Kivikanto – bobni
Produkcija
Rite & Arttu Sarvanne
Seznam skladb
1. Crack of Doom
2. Man or Maggot
3. Going, Going, Gone
4. Meanwhile in Hell
5. If I Had a Heart
6. I Rest Your Case
7. Death After Life
8. Rival Damnation
9. Blood Turning Black
