Izvajalec: Guilty Brothers Experiment, The
Založba: Still
Izid: year
Trajanje: 57.00
Ocena: 3.5/5
Če hoče kdo pristati v norišnici, ali nebrzdano hlepi po tem, da ga razglasijo za monumentalno norega, si naj brž zavrti tale album. Toliko glasbenega kaosa na kupu, pač že dolgo ne pomnim! Obenem retro, modno in avantgarno? Godlja, da je joj. In vendar ne brez prazne vsebine.
Lahko govorimo na nek način o eksperimentalnem indie rock prvencu. Z močno noto po želji izražanja lastnega artizma oziroma lastnega doumevanja glasbene informacije. Fantje so gotovo želeli narediti drugačen album. To je album, ki jih bo predstavil na glasbenem zemljevidu, kot posebne in prepoznavne. Do neke mere jim to dejansko tudi uspeva. A za kakšno ceno?
Album je ekstremno težak kos pogače. Nekateri “ocvirki” lahko obležijo v prebavni cevi tudi dalj časa, kot bi načrtovali. Torej diši album po eksperimentu, ki bo všeč le najbolj zahtevnim poslušalcem. Tistim, ki iščete posebno, drugačno, izstopajoče. Sveže vsekakor. In obenem seveda prismuknjeno.
Predstavljajte si, da Robert Smith (The Cure) vstopi v neodvisno avantgardno zasnovano glasbeno sporočilnost. Kričavo frenetičen, hlipavo visok vokal je torej zagotovljen. Je blizu barvi Roberta Smitha, kar pomeni da pooseblja neke specifike, ki pa obenem pomenijo prvo sito, skozi katerega se preceja glasbeni karakter potencialnih poslušalcev, ki jih nato deli na oboževalce ter tiste, ki se skupini v širokem loku ognejo. Z vokalnim pristopom vred je zagotovljena tudi konotacija alternativne rock figure. Večkrat se vokal zateče k namerni rabi disonance, kar učvrščuje alternativni predznak The Guilty Brothers Experiment. Vokal je preko deviantnega tuljenja večkrat vključen v vlogo dodatnega instrumenta. Lahko služijo njegove kričave linije tudi za zapolnitev ozadja zvočne slike.
Instrumentalisti vlečejo na plano vzgibe preteklih glasbenih dejanj, zlasti skupin, ki so izdajale albume v sedemdesetih. V času, ko je skoraj vsak album odkril novo glasbeno dimenzijo. Tako smo lahko priča posrečenemu kombiniranju poltonsko zategnjenih Sabbathovskih riffov in do neke mere eskalacij Floydovske psihadelije (skladba Musical Chairs II), ki pa v pogledih moderne produkcije evocira glasbeno stanje skupin od Oceansize do The Mars Volta (zlasti nekatere rešitve v linijah h katerim se zateka pevec). Podobnosti v motivih namreč ni nobene z omenjeno skupino. In uvodna Overture? Kaj lahko bi jo zamenjali s polpreteklo zgodovino glasbenih “potegavščin” eksperimentalnih pionirjev svoje ere od Gong do Hawkwind. Odbito že takoj od prve sekunde. Verjetno ste že doslej postali povsem zmedeni, da pa bi v zmedi tudi obstali, naj navržem tudi to, da so posamezne pasaže podložene s povsem preprostimi rimtičnimi rešitvami. Čez to lenobno bobnanje je položeno guganje na vsega enem ali dveh tonih, ki jih izvablja kitara. Ko se tej kombinaciji pridruži še vpitje vokala, oplazijo fantje ob nekaj kar se je pojavilo na planetu v drugi polovici osemdesetih in se imenovalo post punk rock. In v novem obdobju pomeni izposojanje od post punka le sledeče. Reč, kot jo poosebljajo denimo skladbe A Song Of Hate And Hope, Entracte ter As Guilty As Possible, se približa zvočni vsebini indie rockerjev tipa The Dandy Warhols, Interpol, Editors, Killers.
Prelivi iz enega v drugo glasbeno sfero so nenadejani, reč se odvija spontano in obrati vzdušja so povsem nepričakovani. Ob tem je prednost albuma ta, da to preskakovanje med (skorajda) glasbenimi žanri ni “odsekano” in brez slehernega smisla v komponiranju. Reč torej ohranja kompaktnost in bojazni za nespametnimi potezami nekompatibilnega komponiranja, ki bi vodile v končno stanje neposlušljive glasbene fragmentacije, torej ni. Reči so zložene kompatibilno. Obenem brezsramno namigujejo na to, da je vsebina, ki je pred nami na zgoščenki, zahtevna. V skladbah se ritem večkrat lomi, skladbe pa se spreobrnejo lahko tudi v eruptivni zaključni “crescendo”, ki prižene poslušalca na mejo sprejemljivega, kot to lahko zaužijemo v skladbi Overskies Telegram. To je tudi daleč najbolj eksperimentalen trenutek albuma. Če se prebijete “normalni” (beri: brez možganskih poškodb) preko njega, boste prestali preizkus vzdržljivosti nadvse uspešno!
Album je torej večplasten. K temu pa pripomore tudi kopica gostujočih glasbenikov, ki jim je očitno več kot zaukazano, da si vzamejo absolutno ustvarjalno svobodo in na tak način album v sporočilu dodatno obogatijo in razširijo. Pravzaprav je edina manj zanimiva poteza na albumu njegov zaključek. Po razpotegnjenem progresivnem eksperimentu v skladbe Musical Chairs II, se zvrstita dve krajši skladbi. Prva je instrumental Ôde à Lou, drugi Fermeture. Od raztegnjene Musical Chairs II ne odstopata v ničemer, zato bi bila lahko brez težav ostala vključena v omenjeni, več kot 10. minutni, glasbeni špaget.
Album “TGBE!” je eksperimentalna reč. Lahko ga uvrstimo v progresivni rock. Vendar pa vključuje tudi element alternativnega rocka. Torej gre za kombiniranje prvin zapuščine starih skupin z dometi modernega glasbenega rock značaja, zlasti pa to velja seveda za produkcijo. Prednost tega albuma je v tem, da je uspel predstaviti nekaj drugačnega, svežega in zato zanimivega. Vendar so za to fantje mogli seči v zgledovanje po preteklosti. To ne prinaša glasbene revolucije, niti ne zadrži oznake “avantgardno”, čeprav se trudi zadišati po tem. “TGBE!” je torej album za tiste z najbolj debelo kožo. Za vse, ki lahko s takšno kožo preživite tudi atomsko vojno! Večplastnost pa skupini zagotavlja mnogo iztočnic za glasbeno usmeritev in izrazno profilacijo v prihodnje. In to je gotovo ena od prednosti, še posebej, kadar se je potrebno na hitro prilagoditi in zamenjati barvo dlake na koži. Zatorej bo zanimivo spremljati kaj se bo v prihodnje dogajalo z The Guilty Brothers Experience! Glasbeniki te skupine so namreč zelo kvalitetni in visoko doumljivi za nov izziv!
Zasedba
Joly – bobni
Bob Litter – bas kitara
Anton Chagrin – kitara, spremljevalni vokal
Sal Jean Satin – kitara
Jason G̩ Рvokal, tolkala
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Toma Venegoni – orgle, klaviature, piano(skladbe 1, 4 & 9)
Manu Hermia – saksofon, bansuri (skladbi 7 & 8)
Jeuc Dietrich – Hurdy Gurdy, viola (skladbi 1 & 10)
Jennifer El Gammal – trombon (skladbi 6 & 8)
Julien Vanderstichelen Rogier – vokal (skladbe 2, 3 & 6)
Jimmy Pierrot & Justin Wansart (Voltvoice) – kitari (skladba 9)
Fran̤ois Vincent Рklaviature (skladbi 2 & 5)
Valentine & Charlotte – vokal (skladba 9)
Lou – naracija (skladba 11)
Produkcija
The Guilty Brothers Experiment & Rudy Coclet
Seznam skladb
1. Ouverture
2. A Strange Valley of Exile
3. Hesitation of Icarus
4. Roses & Rue (Part. I)
5. Roses & Rue (Part. II)
6. A Song of Hate & Hope
7. Entracte
8. Overskies Telegram (Including the March of Death)
9. As Guilty As Possible
10. Musical Chairs II (After the Rain)
11. Ôde à Lou
12. Fermeture
