Deathcore petek v Ortu

0 53

Pretekli petek se je večina Slovenije najbrž mastila z mlinci, rdečim zeljem, raco in zalivala z mladim vinom, doze brutalnosti željni pa so se zgrnili v Orto bar na deathcore paket kakršnega pri nas bržda nismo videli že vse od Never Say Die turnejskih paketov pred leti. V Orto je prihrumelo kar pet bendov, kljub zgodnjemu začetku pa ne pomnim, da bi že ob šestih popoldne pred vhodom stala kolona ljudi, kar je kazalo na dober obisk. In res so imeli že prvi nastopajoči pod odrom številčno kar zavidanja vredno publiko.

Kot prvi so tako na oder stopili mladi britanski deathcorovci Viscera in pod oder že privabili lepo število ljudi, kar je za relativno neznan bend, ki je svoj prvi in zaenkrat edini album, Obsidian, izdal šele pred dvema letoma kar lep uspeh. Britanci so v pol ure predstavili svojo vizijo modernega deathcorea, ki ga v prvi vrsti tvorijo številni breakdowni, mestoma pa celo elementi slama. Inštrumentalno so Viscera zveneli precej sveže in za žanr tudi pestro in razgibano, a so se slabše odrezali na vokalnem področju. Vokalist Jamie Graham namreč nikakor ni prepričal z generičnim kričečim vokalom, še manj pa s slabotnim čistim vokalom, ki refrenom ravno ni delal usluge. A za čisto prvega predvozača povsem solidno.

V podobni maniri je deathcore maraton nadaljeval nizozemsko-slovaški kvintet Distant, ki so zveneli še težje in monolitno kot predhodniki. Distant namreč igrajo klasičen deathcore, ki pa ga pogosto nadgradijo z elementi slama, predvsem pa števili downtempo elementi, ki čas upočasnijo kot »«bullet time« prizori v Matrici. Ultra masivno podobo je nadgradil še torpedirajoč boben s številnimi blastbeati ter nasneti atmosferični vložki in še bolj »guturalen« in vreščeč vokal kot pri predhodnikih.

Distant so deathcore štafetno palico predali prvemu bolj zvenečemu imenu večera in sicer ameriškim Oceano, ki jih ni bilo slišati že kar lep čas, saj je od izida njihovega zadnjega albuma minilo že debelih pet let. Je bilo pa studijsko tišino Oceano tokrat zelo lahko spregledati, saj so prikazali odlično odrsko izvedbo, ki jo je podprl še odličen zvok in aktivna publika. No, povsem studijsko mrtvi Oceano vendarle niso, saj so v Ortu predstavili tudi sveži single Mass Produced tudi sicer pa so Oceano zveneli mnogo, mnogo bolje ter predvsem bolj razgibano in profesionalno kot predhodnika. Američani so zvočno zveneli masivno in apokaliptično kot monolit iz Kubrickove 2001: Vesoljska odiseja, kar so ustvarili predvsem z močnimi vplivi death metala, težkimi breakdowni, gruvom, potresnim bobnom in brutalnim vokalom Adama Warrena, ki je spretno in učinkovito povezoval tudi program. Glede na videno in slišano so Oceano v izvrstni formi in če Mass Produced napoveduje novi album, mora biti ta brez dvoma na radarju vsakega, ki kaj da na ta žanr.

Nato pa je po krajši pripravi odra končno sledil težko pričakovani prvi co-headliner turneje, poljski magnati tehničnega death metala, ki so po vsem peripetijah, ki so se jim dogajale v preteklosti močnejši kot kadarkoli prej (k čemur je najbrž malo pripomoglo tudi Voggovo delovanje v velikanih Machine Head). Decapitated sicer niso neznanci naših odrov, saj pri nas nastopajo kar pogosto, a jih je vedno lepo ujeti, sploh ker konstantno izdajajo kvalitetno zelo močne albume. Nič drugače ne velja tudi za aktualnega Cancer Culture, s katerega so Decapitated udarili z naslovnim komadom, nato pa odigrali glavnino plošče. Zato je žal zmanjkalo časa za daljši izlet v preteklost, a nič ne de, prav je da bend predstavi nov material, sploh če je tako močan kot je Cancer Culture. Decapitated so kljub slabšemu začetnemu zvoku, zvočno sliko hitro naravnali in pahnili naravnost v vihar tehničnega death metala, ki mu parirajo le redki, Poljaki pa grejo še hitreje v uho in vratne mišice zavoljo izdatne doze groove elementov. Ob Decapitated je jasno, da lahko v živo dobiš le izvedbo na najvišjem nivoju, kar so zagotovili tudi tokrat, le da so ostali člani skoraj malce zbledeli ob ubijalsko dobrem bobnanju Jamesa Stewarta, brez dvoma najboljšem bobnarju benda vsaj od Krimha, če ne Viteka dalje. Daleč najbolj izdelano bobnanje večera, ki se ni zanašalo le na neskončno blastbeatanje. Kot rečeno, je zaradi izdatne doze novega materiala zmanjkalo časa za starejšega, a jasno ni umanjkal buldožerski Spheres of Madness ob katerem je dvorana znorela, za še starejši sladkiš pa je poskrbel Nine Steps s prvenca Winds of Creation. Decapitated so se prehitro poslovili z Iconoclast, med katerim je iz zvočnikom zavel tudi prelestni glasek Robba Flynna, bučno zahtevanega dodatka pa žal nismo bili deležni.

Maratonski večer so kot zadnji zaključili kanadski deathcore veljaki Despised Icon, ki veljajo za ene izmed očetov žanra in smo jih pri nas nazadnje videli v sklopu Never Say Die turneje davnega leta 2009. Despised Icon so pravi veterani žanra in kot njegovi (so)ustanovitelji tako tudi zvenijo – proto deathcorovsko. V primerjavi s predhodniki so Kanadčani mestoma tako izpadli kar malce predvidljivo in enolično, saj se njihova glasba zanaša predvsem na počasnejšo brutalnost polno breakdownov, bobnanje, ki se izdatno zanaša na blastbeate ter dvojni vokalni napad Alexa Eriana in Stevea Maroisa. Prvi je s svojim jasno zvenečim growlom zvenel precej hardcorovsko, medtem ko je drugi skrbel za visoke krike, brutalni guturalni growl in pig squeale. Despised Icon so po dobri uri koncert rutinirano in z visoko ravnjo energije zaključili s Purgatory in dali tudi neznalcem in neljubiteljem žanra, med katere se lahko štejem tudi sam, vedeti, da se da tudi v deathcoreu najti marsikaj zanimivega.

Fotografije: Nina Grad

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki