Dream Theater: A View From The Top Of The World

0 133

Založba: Insideout Music / Sony Music
Datum izida: 22. 10. 2021
Produkcija: John Petrucci
Dolžina albuma:: 70.19 min
Zvrst: Progressive Metal
Ocena: 8.5/10


“A View From The Top Of The World” je petnajsti studijski album sedaj lahko že rečemo ikon progresivnega metala Dream Theater. Skupina je z njim po dveh letih in pol nasledila predhodnik »Distance Over Time« (RockLine recenzija), ki je izšel v februarju 2019. Album “A View From The Top Of The World” je produciral John Petrucci v novem studiu skupine imenovanem DTHQ (Dream Theater Headquarters), ki je kombinacija snemalnega (živega) studia, prostora za vaje, kontrolne sobe, skladišča za opremo in kot pravi skupina “kreativni čebelnjak”. Skupina je gradnjo studia dokončala v času, ko je morala odpovedati turnejo v prid podpori albuma “Distance Over Time” in turnejo v prid obeleženju 20. obletnice izida albuma “Metropolis pt. II: Scenes From A Memory”. Tako se je v aprilu 2020 sprostil kreativni prostor za novi album. Glavnino tega so Dream Theater napisali oziroma ustvarili med oktobrom 2020 in aprilom 2021. Večino skladanja je skupina opravila preko “zoom” srečanj. LaBrie je bil vseskozi nastanjen v Kanadi, ostali člani ekipe pa v ZDA. Ko je bil material pripravljen je LaBrie sredi letošnjega marca priletel z letalom v New York, prestal karanteno in posnel vokale v studiu DTHQ.

“A View From The Top Of The World” je peti album s Portnoyevim naslednikom Mikeom Manginijem in ga velja pravzaprav razglasiti za najbolj konsistentnega med njimi. Celo bolj konsistentnega od Dream Theater albumov, ki so izšli po razbeljeno nasršenem »Train of Thought« (2003, RockLine recenzija), ali precizneje – znova bolj klasično naravnanem »Octavarium« (2005, RockLine recenzija). Nemara je temu botroval tudi dotik Andyja Sneapa, ki mu je Petrucci zaupal miks in masterizacijo končne zvočne podobe izdelka. Sneap je pred tem sodeloval s Petruccijem na njegovem solo albumu »Terminal Velocity« (2020, RockLine recenzija), mitični kitarist pa je moral biti nad opravljenim delom Sneapa zagotovo več, kot zadovoljen.

Svežina je vselej dobrodošla. Sploh kadar se spraviš snemat svoj petnajsti album kariere. In novi Dream Theater izkazuje temu primerno pravo metalsko naostrenost, nasršenost in na trenutke tudi porogljivost. Je pravi pravcati klasični progresivnometalski izdelek, kot si ga privrženci skupine lahko le želijo. Tokrat kitarsko bolj navit, kot pretekli izdelki. Zvok je preprosto povedano briljanten. Kar je zelo zanimivo, je neverjetni izplen solerskega navdihovanja s strani Petruccija, ki je tokrat položil na trakove serijo izjemno podoživetih solaž, ki stojijo v formatu točk ulito, da se bolje ne bi mogle prilegati. Da, in to govorim v povezavi s skupino, ki goji tak glasbeni slog, v katerem se tega v sicer fragmentirano kompleksnih aranžmajih, navadno ne da izluščiti. A to pot je uravnilovka muzikalnosti in kompleksnosti, ki je uspela Dream Theater na novem albumu, preprost izjemna. V fascinantnem ravnovesju. Prav tako ni nobene balade na albumu, skladba Invisible Monster, ki je vrhunec muzikalnosti novega albuma (to velja tudi za LaBrie-jeve vokalne napeve), pa se med vsemi točkami, še najbolj približa radijski sprejemljivost (seveda v editirani verziji), saj tudi ta nameri v dolžino krepostnih šestih minut igralnega časa.

Če se še enkrat vrnemo k navzkrižnemu ognju soliranja na relaciji Rudess-Petrucci, je treba poudariti, da tokrat ne moremo govoriti le o ‘robotskem stresanju not’, zaradi česar so Dream Theater postali zlasti v zadnjih petnajstih letih večkrat tarča kritik. Solaže delujejo, kot da je John našel perfektno uravnilovko med kompleksnostjo in muzikalnostjo, kar daje njegovim solističnim akrobacijam silno kredibilno kompaktnost. Na slehernem koraku albuma. Nadalje je vredno izpostaviti delo Jordana Rudessa. V navezavi na Petruccijevo soliranje deluje njegov prispevek izmed vseh dosedanjih najbolj ‘retrozvočno’. Se pravi vzbuja Rudess tokrat najbolj posrečeno asociacije na klasične Dream Theater, česar ne pomnimo odkar je izšel album »Metropolis pt. II: Scenes From A Memory« (RockLine recenzija, 1999). Pozna se, da je možakar zadnja leta (v različnih navezah in projektih) mnogo preigraval klasike progresivnega rocka sedemdesetih. Zato je naravnost razveseljivo, da je Jordan tokrat iz pretežno že kar predvidljive (in nezavidljivo monotone) rabe klaviatur, katerih zvoke poznajo ljubitelji skupine že kar na pamet, preskočil in razširil arzenal tako, da je podkrepil aranžmaje z izdatnejšo rabo Hammond zvoka orgel in Mooga, vsekakor pa ne manjka niti vložkov odigranih na klasični klavir. Tokratna naveza s Petruccijem odzvanja celo tako retrozvočno, da vzbuja asociacije na skupine, ki so vplivale na Dream Theater. Tak je vhodni, in še posebej izhodni del skladbe Transcending Time, ki potegne (posredno tudi zavoljo Jamesovega vokalnega napeva) na pristope starih dobrih Kansas. Nasploh je Rudess tokrat ‘z glavo vseskozi na pravem mestu’. Do kreacije aranžmajev pristopa pretanjeno, premišljeno, nikakor ne zaletavo. Hammond linije potika praviloma na mestih, kjer ležijo omni-prisotne in to pot izjemno dominantne Petruccijeve fraze, oziroma kitaristov ošiljeni ‘šreding’. Obenem pa je Jordan nekajkrat v vsebino točk izjemno spretno vpel dodatne vzorce in programske zanke ter s tem nadgradil sam teatralni domet posameznih delov skladb. Ne, da tega Jordan ni skušal dosegati že v preteklosti, pa vendar nikdar tako posrečeno in učinkovito grabežljivo, kot prav na “A View From The Top Of The World”.

Očitno je skupina resnično uživala v ustvarjanju tega albuma, ki je potekalo brez posebnih motenj in prekinitev. Zelo gladko. Sneap je tokrat tudi Myunga konkretneje navil in tako so tudi njegove briljantne basistične vsebine poslušalcu konkretneje približane. Toplina in organskost zvoka je na izdelku zadržana.

Sicer pa, kot veleva ime skupine. Teatralnost. In to sanjska. Bend ne more posneti slabe plošče. To je nemogoče. So pa med njimi kakovostna kolebanja. »The Astonishing« (2016, RockLine recenzija) se jim ni ravno posrečil in je v visoko letečih ambicijah kako približati koncept poslušalcu zvodenel. So pa Dream Theater ta bled vtis konkretno popravili z »Distance Over Time«, ki je album s katerim so se spogledali s koreninami. Ta trend vzdržuje torej tudi najnovejši album “A View From The Top Of The World”.

Po vseh letih kljubovanja skupine na glasbeni sceni, ko vsekakor ne ostaja očem in ušesom prav nič več prikrito, je hecno sploh še razpredati o tem kaj prinaša vsak naslednji (novi) album skupine. Vendar pa album “A View From The Top Of The World” izkazuje, da so Dream Theater, kljub čudnim časom, ki silijo ljudi, da se vse bolj in bolj izogibajo drug drugemu, kot entiteta še dodatno zrasli. Album izkazuje izjemno kreativno kompaktnost kvinteta. Vrsto izjemne studijske koherence in medsebojne kemične povezanosti te izjemne glasbene bratovščine petih neverjetnih talentov, ki jih serija preteklih albumov s takšno prepričljivostjo že dolgo ni izkazovala. Kronski dragulj tega spoznanja je sklepna, to je preko 20 minutna progresivnometalska simfonija oziroma simfonični ep, razdeljen v tri dele, ki je enkrat več opravičil vso zastavljeno ambicioznost in angažiranost kvinteta. Jo na albumu “A View From The Top Of The World” definitivno okronal. Predstava Mikea Manginija je prav v tej kačasti točki posebej neverjetna in dihjemajoča, bobnar pa znova potrdi, da je v idejah in pristopu mnogo bolj variabilen in domiseln od svojega predhodnika. LaBrie je znova fantastičen, njegov vokal funkcionira v vsem na moč impresivno, podoživeto in James je v svoji predstavi ne le edinstven, pač pa postreže z novim ekspresivnim vrhuncem. Vsekakor je album bolj instrumentalen kot vokalen, kar ne preseneča, ko govorimo o Dream Theater, a tudi v izbiri vodilnih napevov, zlati kar se refrenov tiče, je LaBrie tokrat posebno fascinanten. Album kot celota je kar se teatralnosti tiče na nivoju temačnosti predhodnika, zavoljo bolj bolščave produkcije kitar, pa v mračnosti celo prekaša predhodnika.   

Album “A View From The Top Of The World” vrača, ne le Dream Theater, pač pa glasbeni svet progresivnega metala in ljubitelje tega žanra, toliko v njegove klasične čase, kot hkrati izkazuje vso jasnino novih pogledov kvarteta na glasbeno sedanjost oziroma fokus novih časov proti katerim pogledujejo ti, lahko rečemo častitljivi glasbeni gospodje. Z nezmanjšano kreativno drznostjo.  Ni dovolj, da rečemo neverjetni glasbeniki in talenti, pač pa kar »glasbene pošasti«. “A View From The Top Of The World” vrača Dream Theater na nivo najboljšega kar lahko dostavi kvintet in je manifest izjemne glasbene zrelosti, kot tudi novo najdene artistične briljance. Kot tak sodi v gornji rang najboljših Dream Theater albumov.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. The Alien (9:32)
2. Answering The Call (7:35)
3. Invisible Monster (6:31)
4. Sleeping Giant (10:05)
5. Transcending Time (6:25)
6. Awaken The Master (9:47)
7. A View From The Top Of The World (20:24)

Zasedba:
James LaBrie – vokal
John Petrucci – kitara
Jordan Rudess – klaviature
John Myung – bas kitara
Mike Mangini – bobni


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki