Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: EPP (alias Erik Platon)
Založba: Samozaložba
Izid: year
Trajanje: 36:48
Ocena: 5/5
In Memoriam: Primož Žižek (1972 – 2017)
Primož Žižek, doma iz Novega Mesta, je v letošnjem septembru izdal svojo prvo samostojno studijsko ploščo imenovano »EPP«, ki pomeni« Ekonomsko propagandni pop«, lahko pa tudi pomenita prvi dve črki, se pravi »E in P« (Primož Žižek alias) »Erik Platon«, tisti dodani drugi »P« v »EPP«, pa lahko imenujemo (in) »Problemi«, kot se imenuje njegova spremljevalna zasedba.
Primož Žižek in Tokac sta dolgoletna prijatelja in ta Primoževa vez je sooblikovala del kariere skupine Dan D, zlasti v njenih začetkih, ko so se ti imenovali še Mercedes Band, pa tudi kasneje. Primož je sodeloval, kot avtor ali soavtor, pri nastanku nekaterih Dan D skladb, med drugim: Rekli so, Moj problem, Google me, Daj mi daj, ki sodijo v železni koncertni repertoar skupine. In neverjetno. Ko prisluhneš njegovi vokalni interpretaciji, kot tudi barvni intonaciji, sta vokalni barvi Primoža in Tokca presunljivo zbližani, oziroma karakterno tako »sorodni«, da lahko poslušalec zmotno misli, da vodi vodilne vokale celo sam Tokac (denimo skladba Odveč). Pravzaprav Tokac dejansko sodeluje na tem albumu in sicer, kot tekstopisec, soavtor nekaterih skladb ter v vlogi enega izmed kitaristov in spremljevalnih vokalistov. Avra albuma, kot celote, vleče občasno na esenco skupine Dan D, kar je (ob tokratni navezi s Tokcem) neposredni indikator Žižkove obče narave komponiranja, s katero je, kot že omenjeno, avtorsko zaznamoval nekatere glasbene trenutke skupine Dan D.
Kaj torej reči o albumu, kot celoti? Gre za prvovrstni rock izdelek, ki je prefinjeno prežet z elementom pop estetike, njegova velika muzikalična nalezljivost, pa ga z največjo lahkoto umešča naravnost na program vidnih radijskih frekvenc, ki naj bi skrbele za zdravi mainstream slovenske glasbe. Bolj »dolenjsko« od tega skoraj ne gre. Album vzbuja izrazne vzporednice z deli izvajalcev s tega konca Slovenije, kot so že omenjeni Dan D, pa Bort Ross, “Mistermarsh” Martin Štibernik, celo Drevored in še kdo. Vse naštete okarakerizira v njihovih avtorskih delih izdelan občutek velike »art« prefinjenosti.
Album nosi izjemno toplo in zgoščeno produkcijo, brezhibno uravnovešenih kontrastov združevanja »zvočnih pastel«, ki slikajo izredno glasbeno krajino v kateri se optimalno razgaljajo tudi emocije in strasti vokalnega izplena Primoža Žižka (eden vrhuncev v tem oziru je skladba Tako blizu tako daleč). Album poganja dinamična, aktivna, drzna, muzikalno izjemno razgibana bas noga, ki ji dela družbo čvrsta ritmična osedlanost, cel kup finih, kratkih, jednratih ter koncizno premišljenih trikov aranžiranja pri dodajanju okrasnih ličil kitarskega fraziranja ter preostale nomenklature instrumentalne spremljave (zlasti »objem« raznolikih zvočnih nians v rabi klaviatur). V vse to je vpet izredno prodoren, karizmatičen ter emotivno globoko izpovedni vokal Primoža Žižka, mnogokrat podprt z ženskim duetom žene Urške ter dodatne vokalne spremljave. V etiketo art pop rocka, je jasno vpeta konotacija alternativnega, kot tudi drugih žanrskih začimb, od plesne funk mičnosti (Super man), do indicev surfa (Več še več), medtem, ko je izredna muzikalična nota tega izdelka na trenutke asociirana tud z navdahnjenostjo nad likom in delom The Beatles. Kandidatov za frekventno radijsko rotacijo na tem albumu, kar mrgoli in težko je najti osebni favorit.
Zbir skladb je kakovostno enakovreden in v tej kakovosti ne niha skozi minutažo izdelka. Tako v smislu aranžiranja, komponiranja, same produkcije, kot tudi celokupne interpretacije. Kakovostnega kolebanja in klecanja album ne pozna. Vse je oddelano z veliko odliko ter skrbno zavzetostjo, ki jo narekuje perfekcionizem. Resnično album, ki mu ne moreš odvzeti ničesar, niti dodati. In silno učinkovito prevaja tiste tipske emocije in strasti slovenske glasbene duše znotraj magije rocka in rolla. Otožnost, korpnenje, bolečina, pa tudi tisto kipečo in neiztrohnjeno držo kljubovanja, da na koncu tunela vselej posije luč. Od glave do pete pravi dušno-slovenski art pop rock album, izvedbeno podprt s prekaljeno četo izvrstnih slovenskih glasbenikov.
Album »EPP«, velja za enega najlepših in izpovedno najmočnejših slovenskih rock albumov, kar jih je izšlo v letošnjem letu na Slovenskem. S pravim »dolenjskim« šarmom in karizmo, ki se, če se ozremo le na dolenjsko rockovsko regijo, kakovostno enakovredno postavlja ob bok letošnjih izredno lepih in visoko kvalitetnih novih studijskih izdaj npr. s strani skupine Drevored ter Jerneja Zorana.
Album bo prestal preizkus časa, saj nosijo skladbe že sedaj esenco zimzelenosti. Hitro lezejo v uho, obenem pa nosijo samoniklo art karizmo, ki je ne ponovi nihče drug, kot le Primož. Skladba, kot je Midva, je po izboru in okusu avtorja te recenzije, prvi garant slovenskega radijskega hit zimzelena (mimogrede, skladba Valentina je postala sredi julija 2017 popevka tedna na Valu 202)! Glede na to, da Primoža ni več med nami, je to za slovenski rock izreden udarec in praznina, ki jo hvaležno zapolnjuje album »EPP«, veličastna umetnina in Primoževa zapuščina slovenskemu rocku, vrste spomenik, ki je nehote postal Primožev poslednji rock’n’roll rekviem.
Zasedba
Primož Žižek – vokal
SODELUJOČI GLASBENIKI:
Urška Žižek – vokal
Tomislav Jovanović “Tokac” – kitara, električni klavir, spremljevalni vokal
The Bazookas – spremljevalni vokal
Matej Mršnik – kitara
Matej Sušnik – kitara
Žarko Pak – kitara
Martin Štibernik – kitara, klaviature, električni klavir
Davor Klarič – klaviature
Dejan Slak “Slejk” – bas kitara
Jošt Drašler – bas kitara
Andrej Rebernik – pihala
Produkcija
Žarko Pak
Seznam skladb
1. Eric Platon
2. Kamasutra
3. Odveč
4. Več, še več
5. Midva
6. Spoznanje
7. Super Man
8. Tako blizu, tako daleč
9. Valentina
10. Enako drugačna
