How Long

Michael Thompson je ameriški kitarist, ki vsakih nekaj let posname ploščo pod svojim imenom ali igra na obilici projektov kot studijski glasbenik. ZDA kljub nenehno spreminjajočim se modnim smerem v glasbi vedno potrebujejo sposobne instrumentaliste. Michael Thompson je počasi gradil kariero studijskega kitarista, se seznanjal s sceno in navezoval kontakte. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je dobil možnost snemanja prve plošče, saj je želel pokazati svoje znanje tudi kot kreativec, ne samo kot najeti glasbenik. Leta 1989 je tako izšla plošča, z imenom How Long pod etiketo Michael Thompson Band (MTB). Thompsonov prijatelj Rick Moon Calhoun je postal pevec, ekipo so dopolnili še Michaelovi prijatelji. How long so neizpete sanje prenekaterega glasbenika, ki mu je blizu AOR ali podoben spoliran rock. Prefinjen pristop do glasbenih idej, minuciozno igranje, popolna vera in predanost v skladbe ter želja po uspehu žarijo iz te, več kot uro dolge plošče. How Long danes velja za klasiko svojega žanra. Čeprav je že polnoletna, ni izgubila niti kapljice pozitivnega naboja in neposrednosti, s katero je prepričala že ob izvirnem izidu. Res je, da takrat slovenski feni niso zmogli povsod zaslediti novic o izidu te in podobnih plošč, saj so bile razmere popolnoma drugačne, kot danes. Za Thompsona smo slišali, da je odličen kitarist, toda tudi v trgovinah v tujini ta plošča ni bila v izložbi, ampak le na kakšni oddaljeni polici. Pa tudi na spisku želja ob potovanjih v tujino je bila morda bolj pri dnu in ni prišla na vrsto za nakupš. Ravno zato je pošteno, lepo in pametno, da se še najdejo borci (Frontiers records iz Neaplja), ki so omogočili ponoven, remasteriziran in z dodatki okrepljen izid plošče How Long. Skladbe so pravzaprav krone ustvarjanja prenekaterega skladatelja, ki je Thompsonu pomagal. Če omenimo imena Billy Trudell, Jeff Paris, Adrian Gurvitz, Martin Walsh, Mark Spiro in Brett Walker, je jasno, da tukaj ni šale. Na plošči še zlasti prepričajo prelepa balada Give Love A Chance, Wasteland, ki ima prepričljiv uvod in poskočna Can’t Miss. Izvedba je zelo blizu popolnosti, posebno Thompsonova kitara, katere prisotnost je zmes široke palete tonov, ki jih je Michael dolgo gradil kot studijski maček. Preprosto imam občutek, da je za atmosfero v vsaki skladbi uporabil točno tak ton, kot ji najbolje pristoji. Prav v tem in v odličnem muziciranju se kaže veličina pravega glasbenega mojstra. Plošča How Long je prelepo remasterizirana, dodali so še tri prej neizdane skladbe. Od tega sta dve s snemanj za ploščo, vendar ju ob času prvega izida niso vključili nanjo, Wheelchair pa je nova napol balada izpod peres Thompsona, Jeffa Parisa in Moona Calhouna in dostojno zdrži časovno primerjavo. Baje naj bi enkrat v letu 2008 ta zasedba izdala nov album, upam, da bo precej boljši kot T.R.W – Rivers of Paradise. How Long je polna odlične glasbe, ki lahko pomaga slehernemu modernemu sirotku s polnimi ušesi instantnih umotvorov, pokukati čez zid in mu privoščiti resnično uživanje. Elegantno glasbeno doživetje za vse čase!