Jutδr bo moj

Bališ je koroška rockerska skupina, prava alternativna odrešilna bilka za slovensko ljudstvo, ki je po (ah kako nerad vlečem na plano polpreteklost) famoznem koroškem plebiscitu ostalo izven meja svoje nesojene matične države in ki je obsojeno na izključno tradicionalno kulturno izročilo prepevanja in poslušanja narodnih pesmi, ki so se rojevale skozi zgodovino koroških slovencev bodisi pod lipo zeleno, v topli kmečki izbi za pečjo, ali bodisi v potu znoja za ralom na njivi, …

Okej dovolj nakladanja. Bališ ne poznajo nobene šale. Gre za izjemno kvalitetno rock skupino, ki žge pravo erotično zmes rhythm and bluesa, rock’n’rolla in boogieja. V skupini so tri kitare, ki skrbijo za tisti pravi oguljeno usnjeni zvok rock glasbe, z odličnim vokalom, ki strelja ves čas s polnimi jajci. Bend ustvarja trd soliden zvok, ki se vseskozi pozibava v strastnem rhythm’n’blues driveu.

Prvi komad njihovega novega studijskega albuma, drugega po vrsti, Dohtr, puvej, te kar odnese v začetek sedemdesetih na kakšne The Spencer Davis Group, seveda z moderno, torej današnjo, produkcijo. Fantje ljubijo očitno Rolling Stones bolj kot The Beatles in zato so se umetelno lotili priredbe Rolling Stonesov Honkey Tonk Blues poimenovanim v njihovi pristni “obirščini” Qolqr tolq vime. A to je kdo pogruntal, da se bendi v osnovi lahko ločijo na tiste, ki bolj porajtajo Rolling Stones in katerih glasba navadno bazira na klasičnih prvinah rock’n’rolla in na drugi strani na tiste, ki dajejo prednost The Beatles in ki navadno radi bolj komplicirajo ter raje trošijo z notami in raznolikostjo v ritmih (rezultanta so v končni fazi lahko tudi različne verzije progressive rock glasbe)? No to je zelo šlampasto rečeno, pa mi je ravno na pamet padlo.

Da, fantje skupine Bališ so lepo izpilili verze v obirskem jeziku, lepo jedo samoglasnike, tudi sičnikov in šumnikov skoraj ni slišati in jezik je zato sila melodičen in se okusno prilega v Bališ rock izraz. Jezik skozi vokal nemalokrat, v površnem poslušanju “na prvo uho”, zveni kot angleščina. Seveda gre vsa hvala prefinjenemu občutku pevca skupine, ki prepričljivo dokazuje, da mu je rock glasba v krvi in očitno zna premeteno polagati pevske linije v verzih. Kot pika na “i” so seveda z nami klaviature, ki dajejo komadom vsem po vrsti dodatno klasično rockovsko, na prvinah šestdesetih in sedemdesetih zraslo obarvanost! Sploh naslovni komad zadeva v polno, tako po sami izpiljenosti, solističnih kitarskih okraskih, odličnem vživetem petju, kot seveda po impresivnih Hammond B3 linijah. Da je bend perfektno uigran in družno diha za stvar, dokazuje fenomenalna pol balada N bo me več nazaj. Zvok v njej je enkrat več hudimano težak in resničen, nosi pravo bolečino, rojeno v delti Missisipija. Ni več dnarja baby, pa ima tisti znani svinčeni “walking B.B. King blues beat drive” in jo ob tem krasi še ekstra dodatek orglic.

Torej Bališ so svojevrstno odkritje na glasbeni sceni planeta Zemlja. Rockovko izpiljeni “v nulo”, jasno sfokusirani in prepričljivo konsistenti v svojem izrazu. Pravi klasiki z osnovami v rhythm&bluesu in rock’n’roll-u, ki znajo razviti pravo adrenalinsko naglico in svojevrstno vzdušje mešanice strasti, večnega hrepenenja zlomljenih src in brezkompromisnega uporništva golih v sedlu. Pravi rockerji boste takoj spoznali, da Bališ brez ovinkov spravijo kožne dlake takoj v pravo erektivno vzburjeno stanje, ki zlepa ne popusti!