Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Matching Mole
Založba: Beat Goes On
Izid: year
Trajanje: 40:02
Ocena: 4.5/5
Od vseh skupin, ki so izhajale iz priljubljenega progresivno rockovsega gibanja, popularno imenovanega canterbury, so bili Matching Mole nedvomno glavni kandidati za skupino z najbolj smešnim imenom in odrezavim humorjem, kar ni majhen dosežek za žanr, ki je vseboval celo kopico takšnih ali drugačnih glasbeno-liričnih šaljivcev.
Matching Mole so nastali leta 1971 kot projekt originalnega Soft Machine bobnarja in občasnega pevca Roberta Wyatta, nedolgo potem, ko je zapustil Soft Machine ter izdal svoj solo prvenec “The End of an Ear”. Pri izgradnji novega projekta so mu pomagali še Caravan klaviaturist Dave Sinclair ter kitarist Phil Miller in basist Bill MacCormick, katera sta prišla iz skupine Quiet Sun. Na nekaterih skladbah na istoimenskem prvencu se v vlogi gostujočega klaviaturista pojavlja tudi Dave MacRae na električnem klavirju, kateri je na drugem Matching Mole albumu “Matching Mole’s Little Red Record” (1972) zamenjal Sinclaira. Ime skupine je parodija na Machine Molle, francoski prevod za Soft Machine.
Wyatt, ki je na albumu odigral tudi vse melotronske delnice, kot izpričani levičar po navadi v besedilih opozarja na določene družbene probleme čez tanko prevleko kombinacije črnega, straniščnega in pivniškega humorja. Njegov unikatni vokal, katerega bi bilo še najlažje označiti kot zamolkli falseto, izžareva mešanico pobalinske nagajivosti in skorajda otroške naivnosti. Zelo dobro zadane bistvo filozofije tega glasbenega umetnika in človeka, ki bi z veseljem sprožil družbeno revolucijo s pomočjo kositrnih vojakov in lego kock. Slog albuma bi bilo najlažje opisati kot izjemno premeteni kolaž rocka, jazz fusiona, simfonike, psihadelike, avantgarde in folka.
Uvodna ljubezenska balada “O Caroline”, ki je posvečena Wyattovemu razhodu s tedanjim dekletom Caroline Coon, je najbolj melodična, lahkotna in tudi daleč najbolj poznana skladba na albumu. Zanimivo, da je bila to ena izmed dveh skladb na albumu, katerih ni napisal Wyatt. Vsa besedila na albumu so sicer njegovo delo in z njimi se izkaže v skorajda enaki meri kot s petjem in bobnanjem. “Instant Pussy je že precej bolj eksperimentalno naravnana stvaritev s številnimi ritmičnimi in kitarskimi improvizacijami ter vmesnimi Wyattovimi vokalizacijami, ki spominjajo na krike izgubljenega v goščavi (kako primerno za naslov skladbe).
Ta duhovita skladba se nepričakovano in neposredno prelije v melanholični “Signed Curtain”, kjer Wyatt preseneti s “prehlajenim” falsetom, speljanim čez prijetno melodijo na klavirju. “Part of the Dance” je najbolj ambiciozna stvaritev na albumu, kjer ne manjka duhovitih jazzovskih improvizacij, dramatičnih melotronskih valov in ritmične razgibanosti, ki precej spominja na ustaljeno Soft Machine prakso, kar velja tudi za samo vzdušje te briljantne kompozicije. Naslednji inštrumental, “Instant Kitten” je kar primeren spremljevalec “Instant Pussy” s številnimi razvejanimi in srborito razpoloženimi kitarskimi solažami. Po zaslugi Sinclairovih orgel vzdušje kompozicije precej spominja na njegove čase s Caravan.
Album je po razmeroma nedolžnem začetku iz kompozicije v kompozicijo vse bolj eksperimentalen in zahtevnejši za poslušanje, a toliko bolj slasten za prog rockovske in jazz fusionistične gurmane. Psihadelično-jazz fusionistični “Dedicated to Hugh, but You Weren’t Listening” je kompozicija posvečena nedavno preminulemu Soft Machine basistu Hughu Hopperju, Wyattovemu nekdanjemu soborcu. Ta kompleksen kolaž igrivih improvizacij vsebuje veliko raznovrstnega pletenja na bas kitari, nekaj pošteno ‘nasekanih’ kitarskih pasaž ter obilico mojstrskih bobnarskih prehodov. Globoko eksperimentalni “Beer as in Braindeer” je popolna avantgardna eksplozija s pravcato točo neukrotljivih ritmičnih in kitarskih improvizacij ter psihadeličnih okraskov na klaviaturah.
Zaključni “Immediate Curtain” je vrhunec avantgardnega eksperimentalizma, ki se lahko kosa z najbolj nenavadnimi in nepredvidljivimi stvaritvami Soft Machine ali King Crimson. Na slednje še posebno spomni dramatična in srhljivo vzdušje izvabljajoča raba melotrona v drugem delu kompozicije ob kateri se bodo marsikateremu poslušalcu še dandanes naježile dlake po celem telesu.
Matching Mole prvenec sodi med klasike canterburya ter vsebuje vse zaščitne znamke tega unikatnega glasbenega gibanja: premeteno fuzijo rocka, simfonike in jazza, eksperimentiranje brez zavor ter žgečkljiv humor ob katerem si ni težko predstavljati, kako si krtki z naočniki drgnejo smrčke. Prava škoda, da je ta odlična, a žal kratkotrajna skupina izdala samo dva albuma, ki pa se ne glede na to uvrščata med najboljše izdelke canterburya, kar velja za večino projektov pri katerih je sodeloval Robert Wyatt.
Leta 1973 je bil sicer v pripravi tretji Matching Mole album s skorajda popolnoma spremenjeno zasedbo, saj sta Sinclair in Miller do tedaj že odšla, da bi pomagala ustanoviti komercialno uspešnejše Hatfield and the North. Wyatt je z novimi Matching Mole, znotraj katerih so bili poleg MacCormicka še nekdanji Curved Air klaviaturist Francis Monkman ter jazz fusion saksofonist Gary Windo, začel načrtovati njihov tretji studijski podvig, ko je nepričakovana tragedija čez noč spremenila vse in za vekomaj pokopala skupino. Julija 1973 je Wyatt na neki zabavi padel skozi okno in ostal paraliziran od pasu navzdol zaradi česar je bilo za vedno konec njegove bobnarske kariere kot tudi Matching Mole.
Zasedba
Robert Wyatt – bobni, vokal, klavir, melotron
Dave Sinclair – klaviature
Phil Miller – kitara
Bill MacCormick – bas kitara
GOSTUJOČI GLASBENIK:
Dave McRae – klaviature
Produkcija
Matching Mole
Seznam skladb
1. O Caroline
2. Instant Pussy
3. Signed Curtain
4. Part Of The Dance
5. Instant Kitten
6. Dedicated To Hugh, But You Weren’t Listening
7. Beer As In Braindeer
8. Immediate Curtain
