Motörcity festival 2018 – prvi dan

Popa Chubby
0 16

kraj: Tolmin / Sotočje / Slovenija
datum: 18.08.2018


Obrnilo se je leto in v Tolmin je prišel drugi Motörcity festival. Drugi! Nova pridobitev za slovensko glasbeno prizorišče, ki raste in zori, kar pomeni, da postaja vse bolj sijoča tudi na mednarodnem prizorišču. Če smo v lanskem letu klavrno pogledovali nad skromnim obiskom (pozor, šlo je za prvo festivalsko leto!), se je letos vsa reč glede obiska vidno popravila, na to pa je namignil že sam prvi dan festivala. Program je odprla odlična nizozemska rhythm and blues ter soul zasedba Sven Hammond. Ura je torej pol šestih popoldan in na odru imenovanem »B.B. King«, nastanjenem (kot vselej) znotraj parkovne ureditve, ki dobiva polagoma vse bolj in bolj gozdnat značaj, so torej že stali Sven Hammond. Ti so v lanskem septembru povili svoj peti studijski album z naslovom »Rapture« ter ga v uri repertoarja tudi krepostno predstavili. Svoj nastop so v prvih dvajsetih minutah ozaljšali z instrumentalnimi točkami podaljšanih in krepostno razrahljanih impro-jamov, ki jih je na orglah vodil zlasti Sven Figee, sicer vodja zasedbe. Hammond orgle je spremljal na odru tudi originalni Leslie ojačevalnik, tako da s Svenom ni šale. Avtentični zvok zagotovljen! Pri improvizacijah, ki zahtevajo lahko tudi veliko sofisticiranosti ter delikatnega značaja, mu družbo dela izvrstni kitarist Tim Eijmaal, ki je zlasti v zaključnem delu prišel do večjega izraza, ko se je konkretno razstrelil v enem izmed daljših solističnih vložkov. Temnopolti vokalist Ivan Peroti je vskočil na oder za četrto skladbo, novo Ceasar, pred tem pa se je Sven hudomušno pozabaval in dejal: »Vrsto let smo delovali kot vse-instrumentalna zasedba. In ker nas je zato obiskovala takšna množica na koncertnih prizoriščih, kot je zbrana danes tu, smo se odločili, da sprejmemo medse tudi vokalista! Prosim, pozdravite Ivana Petofija!«. Slednji je dejansko poživil vse dogajanje in s svojo igro in ne samo izvrstnim ter dodelanim soul vokalom, ki je izvabljal tudi nemalo simpatij nad Stevie Wonderjem, popeljal koncert na še višji nivo. V nadaljevanju je skupina med drugim odigrala še skladbo Hero iz albuma »The Usual Suspect«, pa še dve novi skladbi I’ll Wait ter Rapture, nastop pa sklenila z After Smoke, vzeto prav tako iz albuma »The Usual Suspect«. Odlično uvodno ogrevanje. Več kot odlično. Izjemno uigrano, podoživeto, pretanjeno, prava zmes toplih organskih zvokov, igrivega hudomušja ter nalezljivih melodij. Z niti kančkom potencialnega »teženja«.

Stari pes je super ime za bend, ki razvija robat in elementarno hrumeč, retro psihadeličen, bluesovski, funk in rock odzven. Slovenski sekstet, kakršnih pri nas kronično primanjkuje. Z uradnim domicilom v Mariboru. Dve kitari, bas kitara, djembe plus ostala tolkala, bobni ter (v eni osebi) vokal in klaviature. Ekipa s krepostnimi glasbenimi izkušnjami torej, za katero stoji glasbena vizija, ki gotovo vzbuja zanimanje. Bend s studijskim prvencem »On the Leash« (2014), navdahnjenostjo nad prog-psihadelično mineštro white blues buma šestdesetih, se je na odru predstavil v celoti z avtorskim repertoarjem, ki je nanizal všečno mero oziroma uravnilovko med muzikaličnostjo in improviziranjem, čeprav so roko na srce, Stari pes lahko za manj zahtevnega poslušalca na trenutke kar trda kost za glodanje. Komunikacija in zaznavanje med fanti je utečena in izraža suverenost ter kilometrino ekipe. Stari pes imajo v sebi substanco. Delujejo retrozvočno, a nosijo vrsto prepoznavnosti, ki jo je vredno negovati in nadgrajevati. Piliti. Nemara bi potrebovali kakšno spevnešjo skladbo, ki bi jo vrinjali v svoj repertoar, toliko da dodatno podžigajo z njo publiko, sicer pa silno zanimiva reč. Vredna vsega preizkušanja. Suvereno, podoživeto in angažirano. Novi material nastaja, upajmo, da kmalu nasledi studijski prvenec.

Potem pa so na oder priseli The New Roses, sicer nemški hardrockerji, nastanjeni v Wiesbadnu. Kvartet, ki ga zastopajo Tommy Rough (vokal, kitara), Dizzy Presley (kitara), Stefan Kassner (bas kitara) in Urban Berz (bobni), je preskočil na višji nivo svojih glasbenih dejavnosti z letom 2012, ko se je ustalil v omenjeni postavi ter od takrat nanizal tri studijske albume, zadnjega med njimi »One More For The Road«, prav v lanskem letu. The New Roses »letijo visoko«. V relativno kratkem stažu delovanja so igrali na velikih festivalih, odpirali koncerte pred zvenečimi imeni rocka and rolla pa tudi metala, kot so mdr. Joe Bonamassa, ZZ Top, Roger Chapman, Molly Hachet, Accept in Saxon, vrata pa jim odpira preprosto, njihova odrska odličnost. Izjemna dinamika, izjemna naštudiranost. Izjemna profesionalnost. Od glave do pete. Kompaktno izdelan energetski hard rock šus. Sicer ne prinašajo glasbene revolucije, a vsega kar se lotevajo, čeprav spominjajo riffi nemalokrat na starejše hard rock zasedbe, kot so Gotthard ali stari Bon Jovi, opravijo z neverjetno žgočim žarom in prepričljivostjo. Vokal blago rezek, a eksploziven, z nič antipatičnega »nemškega« naglaševanja angleščine, kar se sicer rado navzame nemških vokalistov. Nenehno tekanje po odru in koketiranje s publiko, menjanje pozicij. Dodelane vokalne harmonije, izvrstne solistične pasaže, kompaktno vžigajoči riffi in nalezljiva refrenska spevnost. Bend je preprosto očaral. Kdor je nemara zgrešil njihovo predstavo v Tolminu, ima možnost popravnega izpita na letošnji izdajo Harley Davidson festivala, ki se bo zgodil streljal stran od Beljaka, kjer nastopijo The New Roses, v družbi kultnih The Darkness in sicer v prvem vikendu letošnjega septembra. Bend je odigral sledeč repertoar: Every Wildheart, Forever Never Comes, Dancing on a Razorblade, It’s a Long Way, Life Ain’t Easy (For a Boy With Long Hair), Devil’s Toys, One More for the Road, Thirsty.

Tudi v nadaljevanju smo ostali v nedrjih rockovske drznosti, neposrednosti in peklenske nazobčanosti, ko so na oder stopili odrezavi Britanci The Brew. Skupina, ki ne pozna mnogo kompliciranja, pač pa le popolno rockovsko kotaljenje, opazno vzmeteno z izročilom bluesa, a slišno navdahnjeno nad prodornostjo kitarskih fraz kakšnih Led Zeppelin. Poln zvok! Trio. Znova potrditev, da so energetske silnice, v kolikor so v skupini razporejene optimalno, najbolje kapitalizirajo v formaciji tria. Očitno to The Brew z lahkoto uspeva. V več kot desetletni karieri, so nanizali kopico albumov, poželi kopico laskavih priznanj, nastopili na odmevnih in prestižnih prizoriščih, trio pa tvorijo vseskozi Jason Barwick (vokal, kitara) ter ritem naveza Kurtis Smith (bobni) in Tim Smith (bas kitara). Tim je sicer Kurtov oče. Bend, ki bo pri Napalm Rercords, dne 05.10.2018, izdal svoj novi studijski album z naslovom »Art Of Persuasion«, je polno prevzel zlasti s skoraj 20-minutnim psihadeličnim vložkom, kjer je Barwick »dražil« občinstvo z igranjem po kitari z violinskim lokom, Kurtis pa izvabljal podivjani bobnarski hommage Johnu Bonhamu. Manjkal je le še teremin. Skratka. V kolikor ste naštelani na prvo žogo in ne ljubite kompliciranja, pač pa le popoln riffovski šus prave adrenalinske naglice, kjer rado konkretno zaškriplje, zabrni in zahrumi, potem morate obvezno preveriti ta nori britanski rock’n’roll trio.

Vloga glavnega nosilca prvega dne festivala pa je pripadla Tedu Horowitzu, možakarju, ki je svetovni glasbeni srenji znan pod vzdevkom Popa Chubby. Blues in rock kitarist doma iz ameriškega Bronxa je tega dne dostavil največ tistega, kar zadržuje v glasbi oznaka blues. Koncert je odprl zelo taktično. V hipu je bila publika njegova, ko se je že uvodoma lotil The Leaves klasike Hey Joe, ki jo je nekoč davno tega močno populariziral pokojni Jimi Hendrix. Popa Chubby je zaigral na odru po vzoru udarnega power blues rock tria. Spremljala ga je ritem naveza Anthony Candullo (bas kitara) in Tom Curiano (bobni). Blues teče kitaristu v krvi. Predstavil se je kot absolutni »filingaš«. Sama vibracija udarjenih tonov, kitarskih fraz, prehodi, stopnjevanje izbrane fraze v krešendo in vrnitev v izhodiščni moment taistega motiva. Nenehno atmosferično valovanje. Ozračje nabito z emocijami in strastmi. Publika je bila v transu, ni bilo človeka, ki bi se pridušal. Povsod vedrina in izvrstno razpoloženje. Pri Popa Chubbyju je izvrstno to, da ni komplikator in pristopa do bluesa zelo pragmatično. Zadev se loteva zelo elementarno, pri čemer so opazni vplivi mojstrov, kot je zlasti Buddy Guy, pa tudi Freddie King, le da zna biti Popa na trenutke še kako hrupen, domala razuzdano punkersko togoten. A to so le trenutki. Njegove skladbe vseskozi »peljejo«. Tako v frazah, ko v prehodnih delih, ki vodijo v izdelane mid eight pasaže. Tam notri prebiva pretanjeno situirana solažo, kjer je vsak ton plasiran in položen z prirojeno čutnostjo. Tako v poltonskih zategljajih, kjer kitarist mojstrsko sprevrača vzdušja, kot v sosledju hitro zaigranih linij. Mož je vseskozi na mestu. Pretanjen, sofisticiran, pa tudi drzno robat in stesano možat. To velja tudi za izvrstno vokalno predstavo. Pretežno je izvajal svoj avtorski material, vendar pa so se znašle tudi »prirejene cvetke«, kot sta npr. ena izmed tem glasbene podlage za film »Boter« ter Misirlou (film »Šund«). Nemalo je Popa presenetil z integracijo huronskega metal favorita War Pigs (v izvirni režiji Black Sabbath), ki ga je Chubby zaigral v celoti in povsem vdahnil skladbi svoj izrazni pečat. Ni ostal ravnodušen niti do intimnih trenutkov, ko je odjeknila znamenita Over the Rainbow. Izmed avtorskih točk so završale Grown Man Crying Blues, Take Me Back To Amsterdan, I Don’t Want Nobody, 69 Dollars, Two Dogs ter proti koncu Chubby’s Boogie. Skratka. Tako se igra blues rock. Da preprosto pelje in očara. Kitarska in vokalna karizma možakarja je izjemna tudi v trenutkih ko se presede iz stola na dodani set bobnov in izvajata s Curianom bobnarski duel. Vsekakor ne tako impozanten, kot je to nekoč veljalo pri Philu Collinsu in (očitno upokojenih) Genesis koncertih, je pa ta vložek dodatno razbarval in razgibal sicer izredno krepostno in pozitivno vibracijo sklepnega dela prvega dne festivala.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X