Patti Smith in vsi njeni konji (2015)

0 13

“Ne glede na to, da so se Patti leta kar lepo prijela, pa ostajajo njena odrska prezenca in interpretacija poezije, nasploh pa njena edinstvena vizija in neprikrito pikri intelekt, večno mladi, zimzeleni in svobodni spremljevalci našega vsakdana!”

Lokacija: Codroipo (Videm) / Cortile d’Onore Villa Manin / Italija
Datum: sobota, 01.08.2015


Patti Smith ne potrebuje posebno široke uvodne predstavitve. Poezija in glas, ki sta zaznamovala generacije, obhaja danes pozna šestdeseta. Neustrašna umetnica neiztrohnjenega srca se je to pot mudila na evropskem delu svetovne turneje na kateri praznuje (prvih) 40. let odkar je izšel njen kultni studijski prvenec »Horses« (1975).

Passariano je mali furlanski kraj blizu večjega imenovanega Codroipo. Prizorišče vsega ducat kilometrov oddaljeno od Vidma, v katerem je locirana famozna doževa palača imenovana Villa Manin, se je tokrat za RockLine iz več razlogov izkazalo za mnogo bolj priročno glede koncertnega obiska, kot dan kasneje, ko je Patti nastopila v ljubljanskih Križankah. Ob prihodu na prizorišče je obiskovalce »pozdravil« deževni naliv. Nabito parkirišče! Mnogo obiskovalcev je ostalo kar v avtomobilih čakajoč v upanju, da se naliv poleže. Ne oziraje na tovrstni oportunizem sem kajhitro odsmukal pod streho Ville Manin, kjer se je že trlo publike, medtem ko so sedeži na odprtem prizorišču povsem samevali. Družbo jim je delal le oder z logistično opremo, ki je bila skrbno pokrita s polivinilnimi pregrinjali. Dobrih 3000 glav je nabranih pod streho prostrane zgradbe Ville Manin čakalo, da se jih vreme usmili. In res. Petnajst minut pred deveto zvečer je dež čudežno prenehal. Koncert, ki je bil napovedan za pol deseto zvečer, pa se je pričel zavoljo neugodnih vremenskih razmer celo deset minut prej, ko je prikorakala na oder legendarna umetnica s svojo spremljevalno skupino. Le to so sestavljali originalna člana Lenny Kaye (kitara, bas kitara, vokal) in Jay Dee Daugherty (bobni) ter Andy York (kitara) in Tony Shanahan (bas kitara, klavir, vokal). Nastop Patti Smith v Villi Manin pa ni bil posvečen zgolj praznovanju 40. Let izdaje albuma »Horses«, pač pa tudi 40. obletnici smrti italijanskega režiserja, pesnika in pisatelja Piera Paola Pasolinija. Ena najvidnejših figur sodobne italijanske umetnosti, je večino svojega življenja preživel v furlanskem kraju Casarsa, oddaljenem vsega streljaj od Ville Manin, zato se je združitev obeh obletnic za ta koncertni dogodek zdela povsem smiselna.

Patti Smith ostaja prva dama ostrega in svobodoljubno prožnega svetovljanskega intelekta, s katerim oplaja svojo poezijo. Koncertni večer se je odprl s famoznim uvodnim verzom oziroma nagovorom »Jesus died for somebody’s sins but not mine«, bend pa je tako polagoma krenil v izvedbo celotnega »Horses« albuma, začenši s priredbo Van Morrisonove single »pogruntavščine« imenovane Gloria, ki pripada v izvirniku skupini Them. Hvaležna italijanska publika je Patti dobesedno jedla iz roke, pesnica pa je s strastnimi nagovori in gestikuliranjem nenehno bodrila občinstvo. Po 20. minutah koncerta je pričelo znova neusmiljeno deževati.  Vendar pa so tokrat ljudje ostali na sediščih. Dobro pripravljeni. V vetrovkah in dežnih plaščih, celo z dežniki.  »Ne morem verjeti, da ste vsi še vedno tu in vztrajate z nami«, je bil le eden od bodrilnih nagovorov Patti razmočenemu občinstvu.

Patti je osupnila s svojo čutnostjo in strastno podoživetim podajanjem poezije. Njen markantni glas zori z leti kot staro dobro vino, njena izpoved in interpretacija pa zgolj pridobivata na sporočilni moči in vrednosti, toliko resnicoljubja premoreta. Idejna vrednost njene poezije ostaja bolj aktualna, kot kdajkoli prej, vsaka beseda pa hipoma oživi, ko se spoprime s svojo poezijo karizmatična umetnica.

V oporo Patti je stal odlično uglašen bend. Pretanjen in složen v vseh figurah in aktih tega večera, kar je glede na obči »punkovski« pedigre Patti Smith še en dokaz postopnega artističnega zorenja. Koncert poln intenzivnih občutij in emocij je Patti podkrepila z uvodnimi komentarji k sleherni skladbi, trenutek resnično prave punkovske nabrušenosti, pa je nekoliko presenetljivo pripadel The Who priredbi skladbe My Generation. Od Break It Up posvečene Jimu Morrisonu, do vrhunca albuma »Horses« v točki Land, pa do zaključne Elegie posvečene Jimi Hendrixu, je Patti enkrat več potrdila kako močan dokument umetnosti je večno zimzeleni album »Horses«. Ko se je obrnila stran A albuma »Horses«, je pred pričetkom skladbe Kimberly sledil sledeč nagovor: »That was a side A of an album »Horses«. And now we turn the record over and we put the needle in the groove and we play side B.« Med izvedbo Elegie je Patti naštela imena izgubljenih glasbenih prijateljev in umetnikov začenši z vsemi štirimi pokojnimi fanti skupine Ramones, pozabila ni omeniti ne Lou Reeda, ne nekdanjega partnerja Allena Lanierja (Blue Öyster Cult) ter moža Freda Sonic Smitha, pa fotografa Roberta Mapplethorpa ter Nirvaninega Curta Cobaina. Vsekakor ni zaobšla imena Pier Paolo Pasolini. Birdland je dostavil izjemen recital, ki je hipoma naježil kožo, intenziteta občutij pa je kulminirala v nadaljevanju s punkrockovsko intenzivirano Free Money. Ko je Patti zapustila oder, se je skupina lotila The Velvet Underground venčka, kar je vzbudilo dodatne vale evforije nostalgične italijanske publike. Za skladbo Beneath the Southern Cross  sta Patti Smith in Lenny Kaye vzela v roke akustični kitari, središče pozornosti pa je znova prevzelo podajanje verzov »grmeče« Patti Smith.

Publika se je še naprej konkretno cedila pod deževnim nalivom, a srčno vztrajala do konca. Tako kot Patti z ekipo, ki je publiki po pričakovanju posvetila skladbo People Have the Power in z buditeljsko ter bojevniško skladbo še enkrat več spravila občinstvo v bučni delirij. Nastop je namreč na tej točki doživljal svoj finalni krešendo. Vsekakor pa je največ emocij izzvala (verjetno najbolj znana skladba njene kariere) Because the Night, za katero je Patti povedala, da jo je napisala za preminulega moža Freda Sonic Smitha.  Soavtor te skladbe je ostal sicer neimenovan, a ni nobena skrivnost več, da je to Bruce Springsteen.

V dodatku se je ekipa lotila The Who predelave skladbe My Generation. Medtem, ko je bend prevzel večino vokalnih dolžnosti, se je Patti rokovala z občinstvom v prednjih vrstah, po tem pa prevzela kitaro iz rok tehnika, jo nadela nase in v slogu Petea Townshenda »rušila« zvok s hreščečo distorzijo. Manjkala je le še zaključna devastacija instrumenta, pa bi bila mera polna. Ni kaj dodati. Presunljiva izkušnja, polna kipečih strasti in emocij. Ura in tričetrt, kolikor je meril koncert v dolžino, se je obrnila kot bi trenil z očesom. Izvrsten koncert. Ne glede na to, da so se Patti leta kar lepo prijela, pa ostajajo njena odrska prezenca in interpretacija poezije, nasploh pa njena edinstvena vizija in neprikrito pikri intelekt, večno mladi, zimzeleni in svobodni spremljevalci našega vsakdana! Ob tako močni in prepričljivi izvedbi ni težko celo pomisliti, da Patti tudi pri svojih neskromnih 68. letih še vedno resnično goreče verjame v boljši jutri malega človeka.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. Gloria (In Excelsis Deo)
2. Redondo Beach 
3. Birdland 
4. Free Money 
5. Kimberly
6. Break It Up 
7. Land: Horses/Land Of A Thousand Dances/La Mer(de)/Gloria
8. Elegie 
9. Privilege (Set Me Free)
10. Summer Cannibals
11. Rock and Roll / I’m Waiting for the Man / White Light White Heat 
12. Beneath the Southern Cross 
13. Because the Night
14. People Have the Power 
—dodatek—
15. My Generation 


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X