Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: White Widdow
Založba: AOR Heaven Records
Izid: year
Trajanje: 45: 36
Ocena: 4.5/5
Avstralski AOR “revival” kvintet iz Melbourna White Widdow se vrača na prizorišče, po vsega letu dni od izida istoimenskega studijskega prvenca! Slednji je bil pospremljen z visokimi ocenami ob svojem izidu in skupina je z njim dokazala, da je mogoče še kako prepričljivo tudi v novi dobi izražati pridobitve AOR žanra, pa čeprav je ta že davno tega izgubil splošno fokusiranje množic.
“Serenade” je album, ki sicer odlični predhodnik, celo prekaša v nadgradnji zvoka, kot tudi definiranju njegove vsebine. Bere se skoraj, kot misija nemogoče, a očitno gre za skupino, ki jezdi na krilih pravega navdiha in ustvarja v zdravem klimakteriju, kjer pet akterjev idejno in v glasbenih vizijah podpira drug drugega na način, da se enoviti fokus vseh petih akterjev v skupini izrazno multiplicira, to pa posledično vpliva na prepričljivost same art entitete, ki jo skupina lahko polno uživa na prizorišču.
Tudi “Serenade” je bil miksan in masteriziran na Švedskem, tako kot prvenec “White Widdow”. To pot je za masterizacijo poskrbel Palle Saether, ki je za razliko od rojaka Martina Kronlunda, dodatno razpel in razgalil kontraste med instrumenti ter na tak način še učinkoviteje zaobjel trodimenzionalnost zvočnega spektra. Bobnom je navil utripajoči arena rock občutek globinskega odmeva, debelo pulzivnim bas linijam je nadel toplejšo obleko, izpostavil je zaveso sintetizatorjev v ozadju spremljave, v takšni produkciji pa nekoliko potuhnil zvok kitarskih fraz, ki so bile na prvencu jasneje poudarjene. Prav na tem albumu daje sam učinek klaviatur občutek, da gre za pravi rustikalni AOR album, katerega razpoloženjske prelive vzdušij diktirajo prav sintetizatorji, kar poglablja občutek osemdesetih let. Fantje so nadalje še izpilili tehniko doseganja ultragrabežljivosti harmoniziranja refrenskih napevov, ki v kombinaciji s sintetizatorsko zaveso ozadja učinkujejo v gradnji visoko vibrantnega “staroselskega” AOR občutka še intenzivnejše, glede na studijski prvenec. Jules Millis funkcionira v vokalu znova odlično, barva glasu pa ostaja retorični ideal doseganja pravega AOR teatra, atmosferični “crescendo”, pa dosega znova zenit v popadljivem arensko zasnovanih napevih refrenov.
Na “Serenade” je skupini uspelo iztisniti (verjetni) ustvarjalni maksimum, saj se lahko album pohvali s celokupno visoko kvalitetno zabelo nepozabnih AOR antemov, v čemer je prvenec “White Widdow” nadgrajen. Ob tem se zastavlja vprašanje, če gredo White Widdow z bodočim tretjim studijskim albumom sploh lahko še dlje. Od otvoritve s Cry Wolf, pa do zaključka z Love Won’t Wait, smo priča grabežljivo čvrsti AOR retoriki, ki ljubitelju tovrstne melodične kozmetike in atmosfere ne pusti zajeti sape! Skupina poslušalca ne vleče za nos niti za sekundo, tako da je to album v 100% brez “neugodnih polnilcev minutaže”, ki bi jemali skupini kredibilnost! Vse skladbe stojijo kakovostno enakovredno druga ob drugi.
“Tradicionalni Giuffria” zvok vzplamti še posebej na refrenskem napevu Strangers In The Night, tretja skladba Do You Remember Me je (vzeto po AOR učbeniku kreiranja redosledja pesmi albumom) balada z nekaj “Def Leppardovske” konture, medtem ko je Reckless Nights utelešenje občega posvetila ne le posameznim AOR skupinam, pač pa kar celotnemu žanru. Nasploh v kombinaciji melosa z učinkovanjem verzov: “Reckless Nights, Rockin’ To The Radio, Livin’ Life To Fast, Never Gonna Let It Go,…”, ki tako poseduje enega najbolj grabežljivih refrenov albuma s posebej izpostavljenim – perfektnim kombiniranjem vokalnih spremljevalnih harmonij (le tega “strupeno” razpihuje že sam predrefren). How Far I Run ohranja to svečano harmoniziranje, medtem ko Serenade z novim enkratno izdelanim prelivom kitica-predrefren-refren s finalnim refrenskim crescendom vrača občutek opisan v skladbi Strangers In The Night. Tudi zaključek albuma z enkratno baladno Patiently ter za njo nastavljeno zmagovito pospešeno melodično briljanco Love Won’t Wait prelite magije prvenca Danger Danger v kitici, poleg trenutkov, kot sta Reckless Nights in Show Your Cards, ohranja visoko intenziteto vzdušij!
Tu je skladba, ki sama po sebi kliče po izpostavitvi! Show Your Cards, ki prednjači v stopnjevanju vzdušja, harmoniziranje vokalov celo vleče na trike Yes iz Trevor Rabin obdobja. Harmoniziranje vokalov se preudarno drži polnitve srednjih leg. Na tak način ubija skupina dve muhi na en mah preko albuma. Širi in bogati tako zaobjeti zvočni spekter in polni album z občutji, v katerih tli upanje in pozitivna vibracija, ki posledično polni poslušalca z energijo in veliko mero optimizma.
“Serenade” je album, ki je potrdil napovedi prvenca “White Widdow”. Skupina je z novim albumom dokapitalizrala prvenec in ga nadgradila natanko na tistih očkah, kjer je bilo mogoče na prvencu čutiti kreativne rezerve. “Serenade” je album, ki z osupljivo učinkovitostjo re-kreira čase visoko vibrantnega valovanja radiu prijaznega rocka izpred oho-ho…. davnih, davnih časov. Retro nostalgiki melodičnega rock principa, ki se svojih teenagerskih časov sredine osemdesetih še živo spominjate, se boste v hipu zlili z njim! Ob tem je prav neverjetno, kako je lahko skupini v manj, kot 11. mesecih od izida prvenca “White Widdow”, uspelo slednjega tako prepričljivo celostno nadgraditi ter na tak način doseči osebnostni briljant melodične rock perfekcije!
Zasedba
Jules Millis – vokal
Enzo Almanzi – kitara
Xavier Millis – klaviature
Trent Wilson – bas kitara
Jim Naish – bobni
Produkcija
Xavier Millis & Pelle Saether
Seznam skladb
1. Cry Wolf
2. Strangers In The Night
3. Do You Remember
4. Reckless Nights
5. How Far I Run
6. Serenade
7. Show Your Cards
8. Mistake
9. Patiently
10. Love Won’t Wait
