Lokacija: Dunaj (Wien) / Szene / Avstrija
Datum: ponedeljek, 30.09.2019
Pri ameriških progresivcih Between The Buried And Me je končno prišel čas, da se predstavijo kot glavna skupina z daljšim repertoarjem. Kvintet je tokrat tvegal veliko in se podal na turnejo brez predskupin. Najavili so, da bodo odigrali dva seta in predstavili skladbe z vseh albumov. Za oboževalca nedvomno obvezen obisk, predvsem pa glede na intenzivnost njihove glasbe se je obetal nepozaben večer.
Za koncert je bila rezervirana dvorana Szene, ki je manjša kot znana Arena. A skupina, kot je Between The Buried And Me ne more ravno napolniti dvorane za tisočglavo množico, ker tudi sam glasba ni narejena za masovko. Obisk je bil spodoben. Dvorana je bila solidno polna, a ne nabita.
Ura je odbila četrt čez osem, Between The Buried And Me so stopili na oder in precej smiselno pričeli z Astral Body z albuma Parallax II: Future Sequence. Gre za dobro otvoritveno skladbo, ki je sicer malo krajša od njihovega povprečja, a dovolj dobra za ogrevanje. Obenem pa že nakaže, kako spretni so BTBAM kot glasbeniki. A prehod v skladbo Lay Your Ghosts to Rest je tisto, kar si oboževalec skupine želi. Daljša, kompleksna in kaotična skladba se v tipični BTBAM naravi ponaša z mnogimi nepredvidljivimi preobrati. Predvsem pa so pokaže, kako intenzivni so lahko BTBAM, ki v eni skladbi nanizajo celo kopico glasbenih žanrov.
Sledil je preskok v nekaj precej starejšega. Skupina je odigrala naslovno skladbo albuma Alaska, ki je izšel leta 2005. Takrat so se BTBAM namreč še razvijali. Še vedno so bili prisotni elementi kaotičnega hardcora, a težnja v nekaj bolj progresivnega je bila očitna. Kaotični hardcore je še bolj prišel na vrsto s skladbo More of Myself to Kill, ki je bila posneta za samonaslovljeni prvenec leta 2002, a sama skladba je skoraj 20 let stara, kot je zatrdil vokalist Tommy Rogers. Šlo je torej za precej drugačno sliko BTBAM, kakršni so poznani danes. In bolj moderno verzijo skupine so predstavili takoj z naslednjo skladbo The Coma Machine z albuma Coma Ecliptic (2015). Zopet sicer kombinacija umirjenega in agresivnega, same kitare niso več usmerjene v kaos, obenem je več melodike. Sledil je zopet povratek v kaotično obdobje s skladbo Mordecai z albuma Silent Circus (2003), kjer je skupina že pokazala malo več spevnosti, predvsem pa melodike s strani kitarista Paula Waggonerja.
Za sklenitev prvega dela koncerta je skupina odigrala dve skladbi z albuma The Great Misdirect. Album je nadaljeval recept albuma Colors (2007), ki še danes predstavlja glavni mejnik skupine, obenem tudi za današnji progresivni metal. S skladbo Mirrors, ki je bolj umirjene narave, so BTBAM prešli v Obfuscation, kar je razveselilo predvsem novejše oboževalce. S tem se je tudi prvi del koncerta zaključil, BTBAM so z odigranim pokazali, da njihova forma ne peša, tako da obeti za drugi del so bile več kot dobre.
Uigranost BTBAM je še vedno na vrhuncu moči. Člani so med seboj odlično usklajeni. Tommy Rogers, ki skrbi za klaviature, je s kombinacijo krulečega in spevnega vokala želel pokazati večplastnost njihove glasbe. Kitarist je Paul Waggoner je nanizal malo morje solaž, obenem ni bilo začutiti pretiravanja. Njegove melodije imajo smisel in ne delujejo posiljene. Na drugi strani je odlično ritmično podlago dajal Dustie Warring, ki je odigral tudi kakšno solažo. Predvsem pa se je videla odlična usklajenost z basistom in bobnarjem. Dan Briggs je ob izstopajočih bas linijah občasno dodajal še eno nianso preko klaviatur. Bobnar Blake Richardson je danes eno bolj prepoznavnih imen v progresivnem metalu. Ritmično je izredno podkovan, prav tako nima težav s hitrimi predeli, tako da blast beati so kar redno v uporabi.
Drugi del je skupina pričela umirjeno z The Black Box, ki je prešel v agresivno skladbo Telos. Zopet se je skupina usmerila na album Parallax, s katerim je dosegla večje občinstvo, ker je izšel pri znani založbi Metal Blade. BTBAM so s Telos pognali publiko v moshpit. V prvih vrstah se je kar nekaj udeležencev začelo prerivat ob brutalni godbi, dokler ni prišlo do pomiritve, kar se lahko pričakuje. Predvsem pa je pri skupini znano, da rada dela suspenze. Skladbo Telos so popeljali v Bloom, kjer pokažejo celo elemente surf rocka. Zopet nepričakovan obrat, tu je treba priznati, da so BTBAM mojstri svoje obrti in obenem glasbeno izjemno razgledani.
BTBAM so v drugem setu bolj poudarjali novejši material. Usmerili so se tudi na aktualni album Automata, katerega so praktično povzeli v bistvu. Padla je namreč kompleksna in dolga The Proverbial Below, katero so povezali v Voice of Trespass, ki je ena najbolj drznih skladb skupine v zadnjih letih. BTBAM namreč povežejo elemente swinga s svojim stilom. Definitivno še ena posrečena kombinacija, ki je postala hitro vrhunec njihovega koncerta. A tu še ni bilo konec, čeprav je skupina igrala skoraj dve uri že.
Po kratkem premoru so se BTBAM vrnili še z dodatkom, v katerega so dali skladbo Selkies: The Endless Obsession z albuma Alaska. Gre za prepoznavno skladbo skupine, ki je progresivno naravnana, izstopa pa predvsem na koncu z odličnim soliranjem Paula Waggonerja. Najboljše so BTBAM pustili seveda za konec. Z legendarnega albuma Colors ni bilo še nič zaigrano. A na koncu je le bila z omenjenega albuma odigrana White Walls, ki je sicer dolga skladba, a vsebuje mnoge elemente skupine. Ima agresivnost, zasanjanost, nepredvidljivost in na koncu izjemno solažo, s katero je kitarski dvojec Waggoner/Warring zaključil več kot dve uri dolg repertoar.
Between The Buried And Me so z več kot dve uri dolgim repertoarjem odlično predstavili presek celotne kariere, obenem pa pokazali neverjetno uigranost in ekstremno kondicijo. Skupina je s koncertom izpolnila marsikatero željo oboževalcev in s tem dala vedeti, da so lahko dober zgled tudi drugim skupinam.
avtor: Primož Novak
fotografije: Aleš Podbrežnik
