Kraj: Menza pri Koritu (Metelkova) / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 22. februar 2008
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 10,00€

Avtor reportaže: Aleš Podbrežnik
Datum reportaže: 22. februar 2008

Huh… Akcija! Nisem se mogel upreti napovednikom, ki so opisovali skupino Radio Moscow (hvala FV Music! ). Ni mi dalo miru. Ravno sem končeval z recenzijo neke AOR plošče, nad katero sem bil goreče navdušen, že sem v naslednjem trenutku »bežal« na Metelkovo, točneje v Menzo pri koritu, nemara moj najljubši kraj na Metelkovi, pa ne zato, da bi napojil konje, pač pa preprosto zaradi energije, ki vselej preveva to malo, luštkano zanikrno luknjico. Naposled so jo napolnili tudi ljudje, kot si zasluži. Okrog 100. Norija.

Na odru so pričeli ob 22.45 ogrevati narod slovenski nadebudni rockerji Dandelion Children. Brat in sestra. Jure in Katja. Jure pevec/kitarist in Katja na bobnih. Neverjetno. Pa tako mlada še… No kakorkoli, skupaj ne štejeta 4 desetletja, definitivno ne. Jure in Katja sta presenetila z vrnitvijo h koreninam. Brez lišpanja, povsem naravno. Kot del laičnega občinstva sem bil šokiran. Jure poseduje privlačen raznolik izrazni diafazon, ki mu omogoča zadeto intonirano petje skozi nos, kot tudi na drugi strani pravo namigovanje na blueovsko okajeni zaripli rjovež, ki je neverejtno godil k surovi podobi slečenega riffanja, oblečenim v pravo »old school« podobo. Jure je presenetil s samozavestnim pristopom, saj je bil koncert v Menzi pri koritu baje njihov prvi električni koncert kariere. Soliranje, petje, riffanje. S kančkom spontanosti in opazno neobremenjenostjo… Privlačno. Kmalu se jima je na odru pridružil njun stric na bas kitari, tako da je duet prerasel v trio. Občutek je bil sedaj povsem drugačen. Skupina je dobila prepotrebno ozemljitev. Problem je bil v tem, da je bila skupina zelo potiho uglašena. Praktično povsem pri odru si moral stati, da si nekako dostojno čutil energijo, ki jo je skupina skušala spraviti med ljudi. Tudi, ko je na odru zadonel bas, je bila kitara še vedno odločno prepotiho. Kmalu za stricem je na oder prihlačal še kitarist Anže, ki je tehnično mnogo bolje podkovan od Jureta. Tako je skupina igrala nekaj časa kot kvartet. Jure je le pel. Potem, ko je stric zapustil druščino, je Jure prijel za bas kitaro. Kasneje sta Jure in Anže spet izmenjala rekvizite. Skupina je divjala skozi bluesovsko naravnan rock, brez slehernega ovinkarjenja in iger pretveze. 24 Lines, Not Elevator Music, My Little Heart, Your Basic Bleuse Lesson, Smokin All Toilets, Story Of It All, Dandenosie, Jamien Tune, In The Wake Of It All, Holes In My Shoes, Iron Pill, Simple Pure,… sama avtorska glasba. Jure nosi lep potencial. Kitara vokal in soliranje mu lepo pristojijo, poseduje lep potencial za razvoj karizme (vokal in odrska igra),deluje neobremenjeno in se ne boji komunikacije. 45 minut so imeli na razpolago. Seveda ni šlo preko zgrešenih prehodov in not, a to je to. Sestavni del nenehnega kaljenja skupine. Zaželimo Dandelion Children veliko sreče. Mene so fascinirali.

Radio Moscow so pričeli rohneti 23.45! To je bilo tisto po kar smo prišli. Trio golo slečen, navit na ves glas, da je spravljalo glave na vratovih samodejno v nezadržen spin. Debelo vah-vahanje na kitari je odprlo koncert. Udarni trio je pričel mleti. Veliki je delež bluesa je pri Radio Moscow. V solažah se čuti »hendrixizme«. Kar je seveda najbolj pomembno, je tista naravnost, pristnost, nesprijenost, deviška naivnost, A erupcija brez zavor! Na polno. Rhythm N' Blues z mnogokrat funkoidnimi konicami in pravim diletantskim izrazom. Vokal razgaljen, razuzdan, jezno uperjen, nadvse resničen. Glavni komunikator skupine na relaciji skupina - publika Parker Griggs (kitara, vokal) je bil vroč. Zanimivo, da več kot nekaj »Thank You!« med koncertom ni premogel (ob napovedi zaključne Mistreated Queen), vendar pa je hipnotiziral občinstvo z energijo vživete odrske igre, razuzdanega petja, soliranja in divjega jamming rifffanja. Pristna rock nažigancija, ki ne raste ravno na slehernem vrtu. Parkerju sta delala družbo še Zach Anderson na bas kitari (z rdečim posnetkom legendarne Ten Years After Gibsonu ES-335 kitare, Alvina Leeja in trakom okrog glave , ki je spominjal na Marka Farnerja – Grand Funk Railroad), ki se je za razliko od živega Parkerja, premaknil za vsega nekaj korakov od osnovne lege na odru preko koncerta. Tu je še koncertni bobnar skupine Keith Rich, ki je živalsko napadal bobne skozi koncert. Skupina je jezdila na repertoarju plošče istoimenskega prvenca »Radio Moscow« (2007), ki je mešanica prvin »white bluesa« (Deep Blue See sumljivo spominja na Fleetwood Mac s Petrom Greenom), standardov solističnih pristopov Jimija Hendrixa (I Just Wanna Make Love To You), neukročene sile MC5 in psihadelije. Vnetljivo. Skupina je trosila svoje skladbe Frustrating Sound, Lucky Dutch, Lucksillet, Whatever Happend, Timebomb, Fuse, Ordovician Favna (Ordovicij je geološko obdobje staro preko 300 milijonov let, znano po carstvu glavonožcev), občinstvo pa se je povsem poistovetilo z momentom in gibanjem Radio Moscow.

Žal je bilo te vročično razgaljene preizkušnje kar prehitro konec. Regularni del se je zaključil z Mistreated Queen, nato so fantje prišli na izvedbo treh dodatkov in se dokončno poslovili. Trio je premogel komaj dobro uro repertoarja. Naslednjič ko se priklati naokoli, bo imel zunaj že več albumov in upajmo temu primerno daljšo minutažo.

Radio Moscow so izjemen trio. Neukročen, predrzen, aroganten, mlad. Človek kar pogreša več power blues rock koncertov tovrstnega značaja danes. Če se prav spomnim sem nazadnje poslušal koncert, ki je imel "podoben"  značaj v Salzburgu (Pat Travers Band, novembra 2006). Koncert kot je bil ta z Radio Moscow, sodi v kategorijo ogrožene sorte. Pristnost nad vsem, pa je ključ do resničnosti tega tria!

besedilo in fotografije: Aleš Podbrežnik