Eugene Chadbourne & Schröder – lucidno zbadljivi duet prožnega avant-eklekticizma (2019)

ALEŠ PODBREŽNIK 2019
0 80

“Ob avtorskih stvaritvah, ki bi jim prav gotovo brezkončno rad prisluhnil tudi Frank Zappa, so zlasti zabavale izvedbe rockovskih klasik, ki sta jih Chadbourne in Schröder obrnila povsem na glavo.”

Lokacija: Tolmin / Galerija SDK (dvorišče) / Slovenija
Datum: petek, 13.09.2019


Eugene Chadbourne, absolutni kitarski posebnež med glasbenimi umetniki te in še kakšne druge galaksije ter njegov nič manj zanimivi šegavi bobnarski kolega Schröder, sta že v lanskem letu odigrala serijo koncertnih nastopov po Sloveniji, sicer pa je Chadbourne stari znanec slovenskih odrov, ki je denimo leta 2003 v sklopu festivala Jazz Cerkno nastopil s pokojno glasbeno legendo in nekdanjim Zappinim pajdašem Jimmyjem Carlom Blackom (Mothers Of Invention), da ostalih sodelvanj, na čelu z Johnom Zornom niti ne naštevamo. Schröder, kot druga polovica tega neverjetno smelega in posrečenega tandema, nemara ni tako slovito ime, a možakarja sta se nekoč davno tega srečala v ZDA na festivalu Zappanale, ko je Schröder igral v skupini Mikea Keneallyja (tudi ta je igral svoje čase pri Zappi). Ostalo je zgodovina. Kombinacija torej dveh glasbenih posebnežev, ki ne priznavata podrejanja konvencionalnim glasbenim prijemom, pač pa s svojim adventivnim genijem nenehno privlačno dražita glasbene gurmane.

Eugene Chadbourne je možakar, ki je v življenju preizkusil domala vse, kar se v glasbi sploh preizkusiti da in velja danes gotovo za vrsto posebne fascinacije, ko govorimo o stapljanju navidez oziroma na uho nezdružljivih glasbenih prostranstev. Chadbourne se znajde prav v vsakem žanru, med njimi pa tke neverjetno spretna konstrukcijska ogrodja fascinantnih premostitev iz česar izhaja neverjetno privlačna in izzivalna glasbena substanca vrhunskega eklekticizma, ki nenehno vznemirja tudi najbolj goreče ljubitelje “glasbenega teženja”.

V letošnjem letu sta se Eugene Chadbourne in Schröder tako na svoji novi slovenski mini-turneji ustavila tudi v Tolminu,kjer sta okrog pol osme zvečer izvedla nastop kar na pohodni površini koridorja med tolminsko pošto in stavbo Merkatorja oziroma na preddverju galerije SDK, “ljubko” naslovljenega Trga Maršala Tita 11.Za povrhu se je pisal petek trinajstega.

Po pričakovanju je koncert, tudi zavoljo aktualne proti-klubske politike matične države, ki se je odločila z ognjem in mečem iz njih izgnati še zadnje ostanke (pravega art) intelektualizma, zbral maloštevilno publiko, a tisti, ki so spremljali dobro uro dolgo predstavo, so se izkazali s toliko večjo srčnostjo in med predstavo niso skrivali salv navdušenja. Chadbourne nosi v sebi prirojeni čut za dobro šalo. Koncert se je namreč odprl skrajno parodično. Mož je vzel v roke banjo in usekal v svoji režiji komad Born To Be Wild, ki v izvirniku pripada zasedbi Steppenwolf. Da to je tista rock’n’roll lajna, ki pa ji je Chadbourne nadel hudomušno punk jazzovsko spakljivost ter tako odprl koncert na moč zabavno. Različica je nagovarjala s takšno mero utrgancije, da je vzbujala dvom o tem ali gre za pravi koncert, ali zgolj za javno vajo. Prav to je bila namera zvitega lisjaka, da zmede publiko in jo popolnoma šokira že kar na uvodu predstave.

Uvodne tri skladbe je Eugene odigral na banjo. Ob skrbnem spremstvu izkušenega in profiliranega Schröderja, ki je vseskozi z izjemnim čutom pretkano plul po svobodnjaških vzmetnicah prostosučnih jazzovskih variacij znotraj vodilnih ritmov, vsega sproščenega hudomušja med njegovim metličenjem in nasploh sicer finesami mehkega “lizanja” osnovnega seta kožnih open, ni primanjkovalo. S tem je Chadbournovo komponiranje ter improviziranje znotraj kompozicij, avtomatično hipoma pridobilo čvrsto jazzovsko afirmacijo. No pri tem Eugene ne polaga mnogo pozornosti na izvajanje vokalov, kar je nekajkrat privedlo do globokih deviacij od idealne linije vodilnih muzikalij (“prelepi vokalni fuši”). Tudi v “brlivke” odeti ambient je prispeval, da je bilo nekaj not udarjenih mimo, a je vse to delovalo v kontekstu artizma obeh glasbenikov ter tako dodatno krepilo izvedbeno privlačnost. Tudi to je ena od porogljivih metod, kako razbijati tabuje in ubrane konvencionalne šablone, s čimer je koncert pridobival na osupljivem izplenu teatralne spontanosti in občutjih, da se dogodki razvijajo povsem prosto. Pričakuj torej nepričakovano. Slikovita zmes jazza, country glasbe (pri slednji je bil obučtek parodičnosti še posebej močan in jedrnat), punka, tudi rockovske jedkosti.

Po dvajsetih minutah je legendarni glasbenik iz kovčka povlekel svojo znamenito kitaro, ki je nekakšna unikatna kombinacija izdelana iz več kitar. Z vgrajenim resonatorjem. Nekakšna dobro steel kitara, ki je za povrhu oprtana lahko tudi z neverjetno distorzirano in rušilno plastovitostjo. Neverjetno je koliko zvočnega prostora pokrije Chadbourne z zvoki, ki jih spravlja iz takšne kitare. Obenem je poskrbel za izredno kombiniranje povsem “razmetanih” linij, ki nimajo mnogo povezav (recimo kar nič) s konvencionalnimi tonalitetami, se nato nenadoma odločil, da razvije v solažah ekstremno hitrost, pri čemer je odločno bezal v forme free jazza, znova dražil s preskakovanjem različno popačeno efektiranih zvokov s katerimi je spremljal svoj vokal. Da nekje v drugi tretjini koncerta sta se podala s Schröderjem v daljši instrumentalni jam, kar je zgolj potrdilo popolno usekanosti avantgardno ekscentrične izzivalnosti Chadbournove glasbene filozofije.

Ob avtorskih stvaritvah, ki bi jim prav gotovo brezkončno rad prisluhnil tudi Frank Zappa, so zlasti zabavale izvedbe rockovskih klasik, kot je recimo bila povsem na glavo obrnjena Friends Will Be Friends zasedbe Queen, pa Eddie Floydova Knock On Wood, ki se je v sklepnem delu prelila v Hendrixovo Purple Haze.

Rednega dela je bilo nenadoma konec, pred obveznim dodatkom pa je Eugene hudomušno nagovoril publiko, da jo “obsoja” na še malo country zvokov, ko je v roke prijel znova svoj banjo in se lotil, ne boste verjeli, komada War Pigs zasedbe Black Sabbath. Peščica zdesetkanih lokalnih ljubiteljev distorzije, ki je medtem v Kovačiji še “milijon in enkrat-ič” blasfemično poslušala en in isti “zripani Metaličin” CD, je tokrat vsega ducat metrov stran, točneje na nasprotni strani glavnega tolminskega križišča, zamudila torej veliko zabavo.

Predstava logističnega minimalizma, zreducirana celo na duet, ki je torej v izvedbenem bogastvu popolnoma osupnila in polnokrvno nagradila ducat prisotnih. Predstava, ki se je ne moreš in ne moreš naužiti, tako posebna in edinstvena je njena avantgardna karizma eksperimentalne glasbene izkaznice svobodoljubnega, visoko prožnega eklekticizma absolutne nevsakdanjosti.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X