Frank Zappa bi danes dopolnil 80 let!

FRANK ZAPPA
0 245

Frank Zappa bi prav na današnji dan dopolnil okroglih 80 let, če ne bi usoda želela drugače. Nepozabni umetniški genij, veliki vizionar in mislec, briljantni kreativni um, je pred mnogimi leti s svojim likom in delom razkril nova glasbena obzorja in nove dimenzije (r)evolucije rock glasbe. Zlasti fuzije kitarskega fraziranja s pravzaprav slehernim glasbenim žanrom. Od klasične glasbe, do free jazza in vse vmes, do razsežnosti, ki jih je neulovljivo in brezmejno slikovito poganjala srž svobodoljubne in resnicoljubne artistične ekspresije. Brez omejevanja in frontalno! To je z občim rušenjem slehernih tabujev. Prava umetnost namreč ne trpi in ne prenaša omejevanja. Prav zato je bil Frank Zappa družbenemu sistemu večkrat nevaren trn v peti. Preprosto zato, ker je njegov srčni um premikal množice in jih ganil tako globoko, da so se ljudje pričeli obračati k sebi in? Da. Uporabljati svojo lastno glavo. Natanko to česar nas “dušebrižni pastorji” skušajo nezadržno oropati in zaradi česar je današnji svet na robu velike nevarnosti, kjer bomo morali izkazati veliko slogo, če želimo da obstanemo in da s to slogo obstanejo življenjski principi, morala, vrednote in postava, za katere so se borile generacije in generacije naših prednikov. Za prihodnje generacije. Frank je živel polno in svobodno, v svojih prepričanjih pa ni pristajal na kompromise s tistimi, ki so vsiljevali umetnosti in ljudem kontrolo ter nadzor. Vsled velikega spoštovanja, ki ga goji ekipa RockLine do tega edinstvenega umetnika, smo pripravili zgoščen biografski prerez njegove življenjske poti. Slava Frank!

Frank Vincent Zappa ( 21. december, 1940 –  4. december, 1993) je bil ameriški skladatelj, kitarist, pevec, filmski režiser in satirik. V svoji 33-letni glasbeni karieri se je Zappa izkazal kot eden najbolj plodovitih glasbenikov/skladateljev 20. stoletja. Med drugim je izdal več kot 60 studijskih albumov (vse za časa življenja) od katerih so skoraj vsi vsebovali originalne kompozicije. Poleg tega je bil izvrsten električni kitarist in nadarjen producent ter glasbeni inženir, ki je samostojno produciral skoraj vsak svoj album od samega začetka, leta 1966.

Njegova dela so vsebovala skoraj vse znane glasbene žanre (med drugim avantgardo, big band, blues, klasično glasbo, doo-wop, elektronsko glasbo, funk, hard rock, jazz, jazz fusion, musique concrète, pop, progresivni rock, proto-rap, reggae, rock, ska in etno glasbo). Večino izmed njegovih del je prevevala originalna mešanica visoke umetnosti, rock opere, absurda, iracionalnega humorja in družbene satire. Zappa je bil prav tako poznan kot velik poznavalec in odkritelj številnih glasbenih talentov. V njegovih številnih zasedbah so svoj čas igrali taki glasbeniki kot so Adrian Belew, Terry Bozzio, Aynsley Dunbar, Lowell George, Jean-Luc Ponty, Ruth Underwood, George Duke, Vinnie Colaiuta, Mike Keneally in Steve Vai.

Zappa je imel skozi svojo kariero po svetu številne izjemno zveste privržence, še posebno v ZDA, VB, Italiji, Nemčiji in v skandinavskih deželah. Njegovi zgodnji albumi so pomembno vplivali na številne skupine. Tisti njegovi albumi, ki so bili pri glasbenih kritikih dobro sprejeti pa so mu prinesli tudi opazen komercialen uspeh, zlasti konec 70-ih ter v začetku 80-ih s hit singli “Don’t Eat The Yellow Snow”, “Dancin’ Fool”, “Bobby Brown Goes Down” ter “Valley Girl”. Zappa, sodeč predvsem po njegovih številnih jedkih komentarjih glede glasbene industrije, ni nikoli dal kaj dosti na komercialni uspeh in potrditev.

Frank Vincent Zappa se je rodil v Baltimoru 21. decembra, 1940. Ko je bil star 10 let se je s starši preselil v Kalifornijo. Prvi inštrument katerega je igral so bili bobni. V tem času je imel Frank od glasbe najraje ritem in blues. Toda, ko Zappa leta 1954 odkrije ploščo “The Complete Works Of Edgar Varèse, Vol. One” ga nenavadne in avantgardne kompozicije na albumu popolnoma prevzamejo. To je bilo verjetno Frankovo prvo srečanje z abstraktnimi glasbenimi kompozicijami; z glasbenimi oblikami, ki so se kasneje pojavile tudi v njegovi lastni glasbi. V času, ko je obiskoval srednjo šolo, je igral v različnih garažnih skupinah. Toda lastne rock ‘n’ roll glasbe ni začel pisati vse do svojih zgodnjih 20-ih let. Klasično glasbo pa je začel pisati že pri 18-ih letih. Nekaj svojih najzgodnejših kompozicij je napisal za razno razne filme B-kategorije kot sta bila recimo »The World’s Greatest Sinner« in »Run Home Slow« (s scenarijem katerega je napisal njegov srednješolski učitelj). Glavni motiv iz »Run Home Slow« se danes lahko sliši na kompilacijah »The Lost Episodes« (1996) in »The Mystery Disc« (1998). Od leta 1962 do 1964 je bil Zappa pisec glasbe za več različnih skupin (te skladbe lahko najdete na kompilacijah »Cucamonga« (1998) in »For Collectors Only« (2003)). Leta 1964 Zappa ustanovi svojo lastno skupino The Soul Giants. Kasneje skupino preimenuje v The Mothers (ki je bila nekakšna kompromisna okrajšava za ‘motherfuckers’). Kmalu zatem si skupina pridobi pozornost producenta Toma Wilsona. The Mothers podpišejo pogodbo za založbo Verve, podružnico založbe MGM Records, ter za tem zamenjajo ime v The Mothers Of Invention (da bi zadovoljili večino izmed vodilnih pri MGM Records kateri so bili mnenja, da je bilo prejšnje ime skupine preveč provokativno). Leta 1966 izdajo svoj prvi album »Freak Out!«, drugi dvojni album (po »Blonde On Blonde« Boba Dylana) ter po mnenju večine prvi konceptualni album v zgodovini rock glasbe, ki je pomembno vplival na razvoj progresivnega rocka. Ta revolucionarni album je vseboval nenavadno mešanico ritma in bluesa, satiričnih besedil in avantgarde. S svojo prvo verzijo The Mothers of Invention je Zappa ustvaril številne mojstrovine progresivnega rocka. Vsi njegovi albumi iz 60-ih so fantastični z izjemo »Cruising With Ruben & The Jets« (1968), ki je njegovo satirično posvetilo doo-wop glasbi. Od njegovih zgodnjih albumov je posebne omembe vreden »We’re Only In It For The Money« (1968) na kateri Zappa zbija šale na račun takratne hipijevske kulture in The Beatles klasike »Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band« (1967). Celotna naslovnica »We’re Only In It For The Money« je parodija na ta album. 20. avgusta 1969 Zappa razpusti The Mothers of Invention. Najbolj pomembni člani zgodnje zasedbe The Mothers of Invention so bili Frank Zappa (kitara, vokal, vse živo), Ray Collins (vokal), Jimmy Carl Black (bobni in tolkala, »maskota« skupine), Roy Estrada (bas kitara, vokal), Don Preston (klaviature), Billy Mundi (bobni), Bunk Gardner (pihala), Jim ‘Motorhead’ Sherwood (pihala), Ian Underwood (pihala, klavir) in Ruth Underwood (tolkala). Nekateri izmed teh glasbenikov so se kasneje pojavili v drugih verzijah Zappove skupine in si ustvarili ime kot samostojni glasbeniki. Iz zgodnjih let je treba omeniti tudi njegov drugi solo album »Hot Rats« (1969) na katerem je začel eksperimentirati z jazz rock fusionom velja za enega njegovih najboljših in najbolj priljubljenih.

V 70-ih je Zappa ustanovil novo verzijo The Mothers of Invention v kateri sta bila tudi Mark Volman in Howard Kaylan, prej člana skupine The Turtles, znana tudi pod vzdevki Flo & Eddie. Ta verzija skupine je bila kratkega veka, ker je Zappo med nastopom v londonski dvorani Rainbow Theatre nek nori »fan« porinil z odra. Posledica je bila težka poškodba. Po okrevanju je zopet obnovil The Mothers of Invention. V tem času so bili poleg njega, med drugim, v skupini: Ian in Ruth Underwood, Tom Fowler (bas kitara), Bruce Fowler (trombon), George Duke (klaviature), Jean-Luc Ponty (violina) ter Napoleon Murphy Brock (saksofon). Zappa je bil večino časa glavni vokalist in kitarist. S to legendarno zasedbo je Zappa posnel nekaj svojih bolj dostopnih in zabavnih blues rock albumov. Medtem ko nekateri ljubitelji zgodnjih The Mothers of Invention niso bili navdušeni nad njegovimi albumi iz tega obdobja, ostali štejejo albume »Over-Nite Sensation« (1973), »Apostrophe (‘)« (1974) ter »One Size Fits All« (1975) za njegova najboljša dela. Moje mnenje je, da sta obe obdobji (konec 60-ih in prva polovica 70-ih) njegove kariere fantastični. Sredi 70-ih je Zappa začel eksperimentirati tudi z zvočnimi nasnemavanji in posnel album s srednješolskim prijateljem Donom Van Vlietom (bolj znanim pod umetniškim vzdevkom Captain Beefheart). Turneja iz leta 1975 ter 1976 (s Terryem Bozziom na bobnih) je bila njegova poslednja s skupino pod imenom The Mothers Of Invention.

Tedaj se je Zappa tudi uradno osredotočil na solo kariero. Od poznih sedemdesetih do začetka osemdesetih je sodeloval z glasbeniki kot so Terry Bozzio (bobni), Adrian Belew (kitara, vokal), Tommy Mars (klaviture, vokal), Patrick O’Hearn (bas kitara), Eddie Jobson (violina, klaviature), Ray White (kitara, vokal) in Ike Willis (kitara, vokal). Leta 1979 Zappa posname »Joe’s Garage« (1979, RockLine recenzija), rock opero v treh delih o tem kaj bi se lahko zgodilo, če bi glasba postala ilegalna. V 80-ih je bil Zappa izjemno zaposlen. Posnel je serijo albumov »Shut Up ’N Play Yer Guitar« (1981) in album »Guitar« (1988) na katerem je demonstriral kako izvrsten kitarist je skozi leta postal. Poleg tega je posnel nekaj albumov s popolnoma novo zasedbo v kateri so bili med drugim tudi Ray White, Ike Willis, Tommy Mars, Bobby Martin (klaviature, vokal), Scott Thunes (bas kitara), Chad Wackerman (bobni), Ed Mann (tolkala) in (občasno) njegovo veliko odkritje Steve Vai (kitara). Zappa se je v tistem času odpravil tudi v Capitol Hill, da bi se boril proti cenzuri (ameriško združenje varuhov javne morale, združenih pod imenom »Parents Music Resource Center« ga je nenehno napadalo in zahtevalo prepoved izdaje vseh albumov, ki vsebujejo »eksplicitna besedila«, med drugim je kot eksplicitnega označilo tudi album »Jazz From Hell« (1986) za katerega je Zappa prejel grammya in ki je v celoti inštrumentalen kar nazorno priča o verodostojnosti te organizacije). Deli s teh zasedanj se lahko slišijo na albumu »Frank Zappa Meets The Mothers Of Prevention« (1985). V tem času začne Zappa eksperimentirati s tehniko synclavier (posebna digitalna tehnika namenjena sintezi in snemanju glasbe, pravzaprav prvi digitalni sintesajzer) s katero je bil posnet tudi »Jazz From Hell«. Po velikem prepiru leta 1988, se Zappa odloči odpustiti skoraj celotno skupino. Zappa je do tedaj postal naveličan dela s skupino zato je preostanek svojih dni večinoma samostojno igral kitaro in uporabljal synclavier ter izdajal koncertne kompilacije »You Can’t Do That On Stage Anymore« ter »klasične« glasbene projekte kot je bil »The Yellow Shark« (1993). Ko so zdravniki ugotovili, da ima raka na prostati ga to ni omajalo in je še celo po tem brez predaha nadaljeval z ustvarjanjem glasbe. Ko je Frank Vincent Zappa, 4. decembra 1993, umrl pri starosti 52 let je svet izgubil enega izmed svojih največjih inovatorjev, kritikov in komponistov. Njegov poslednji album »Civilisation Phase III« (1994), katerega je začel ustvarjati že v 80-ih je izšel posthumno. Leta 1995 je bil sprejet v Rock and Roll Hall of Fame, leta 1997 pa je posthumno prejel grammya za življenjsko delo. Njegova najbolj znana spomenika stojita v glavnem mestu Litve, Vilniusu ter Bad Doberanu, majhnem mestu na severu Nemčije. Zappovo zapuščino v zadnjih letih nadaljujeta njegova sinova Dweezil in Ahmet, ki sta leta 2006 tudi organizirala festival »Zappa Plays Zappa«, namenjen predvsem mlajšim poslušalcem, ki niso nikoli poznali Frankove glasbe in na katerem so sodelovali tudi nekateri nekdanji člani Zappovih skupin, med njimi Steve Vai, Napoleon Murphy Brock ter Terry Bozzio.

Tukaj sledi kratka predstavitev njegovih najboljših del. Vsa omenjena dela so obvezna za glasbene sladokusce in nekatere izmed njih bi bile lahko primerne štartne točke za tiste, ki ne poznajo njegovih del. Kot prvo; vsi njegovi albumi z zgodnjo verzijo The Mothers (razen »Cruising With Ruben & The Jets«) so zelo dobri. Najboljši so »We’re Only In It For The Money« (1968), »Uncle Meat« (1969) ter »Weasels Ripped My Flesh« (1969). Debut »Freak Out!« (1966) je manj zanimiv, toda ima poseben zgodovinski pomen in je za nekatere celo prvi album progresivnega rocka. Njegov drugi solo album »Hot Rats« (1969) vsebuje nekaj odličnega inštrumentalnega (razen vokalov Captaina Beefhearta na »Willie The Pimp«) jazz rock fusiona. »Hot Rats« je definitvno eden njegovih najboljših albumov ter poleg »WakaJawaka (1972) ter »The Grand Wazoo« (1973) predstavlja vrhunec njegovega eksperimentiranja z jazz fusionom. Toda večino laikov, ki ne poznajo njegovih albumov z The Mothers of Invention ter solo albumov iz 60-ih, lahko omenjene stvaritve dodobra prestrašijo in odvrnejo od nadaljnjega raziskovanja. Če hočete bolj dostopno glasbo lahko začnete z »Over-Nite Sensation« (1973), »Apostrophe (‘) (1974)« ali »One Size Fits All« (1975). Vse to so odlični jazz blues rock albumi. Zappin najbolj pop usmerjeni album je bil kontroverzni »Sheik Yerbouti« (1979). Ta vsebuje veliko dostopnih Zappinih klasik z zelo zabavnimi besedili. Prav tako lahko začnete s kako izmed kompilacij: »Strictly Commercial« (1995), »Have I Offended Someone? (1997)«, »Cheap Thrills« (1998) ter »Son Of Cheep Thrills« (1999) so vse dobre kompilacije, ki vam dajo kratek vpogled kako raznoliko glasbo je ustvarjal ta glasbeni genij.

avtor: Peter Podbrežnik
(uvodnik: Aleš Podbrežnik)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki