Iron Median razbelili Orto Bar s svežnjem klasik zlate dobe kraljevanja ‘železnih devic’ (2021)

foto: EDITA KLEMEN 2021
0 333

Lokacija: Ljubljana / Orto bar / Slovenija
Datum: petek, 5. 11. 2021


Pa je prišel tisti čudežni dan, recimo za pisca teh vrstic osebno drugi v letošnjem letu, da se je po nekem čudežu odpravil na klasičen metalski koncert. Izkazalo se je da je bil to tudi zadnji klubski večer v Orto baru. Zakaj že? Dobro vemo, ali natančneje. Nič ne vemo. Popolnoma nič. A da ne skazim lepega spomina, odidimo raje kar naravnost na obujanje občutij z enega redkih koncertnih večerov v letošnjem letu, ki so pričarali nekaj nostalgije. Kot da se je še včeraj pisal začetek marca 2020. V Orto baru so se zglasili torej Iron Median. Kot pove ime, skupina, ki je zapisana preigravanju lika in dela ikonskih Iron Maiden. Posvetitvena skupina. Bend, ki sem ga gledal nekje davno tega, pred več kot desetimi leti, ko je pri njem prepeval še Sergej Škofljanec, ima že lep čas novega pevca, kar niti ni več novost. SkyEye vokalist Jan Leščanec je za Škofljanca na tovrstni poziciji pravzaprav idealna zamenjava. Preostanek ekipe zastopajo: Big Foot Mama basist Alen Steržaj, kitarista Rock Tomšič (Metalsteel) in Matjaž Tozon ter Dekadent bobnar Tine Horvat.

Bend je malo po deveti smuknil torej na oder. Udaril naravnost in frontalno z The Number of the Beast, obče rajanje v Orto baru pa je tako dobilo zeleno luč.  Zelo spodoben obisk, konkretna publika ter kar je bistveno. Konkretno razbeljene, a ne prevrete, glave. Mnogo znanih obrazov, stara klapa, starih koncertnih duš, pa tudi mnogo mladih ljubiteljev distorzije, kar seveda navdaja z upanjem. Kvintet je izvedbeno ošiljen. O tem ne gre dvomiti. V vseh ozirih. Od odrskega gibanja, do izvedbe. Večina oči je bila usmerjena seveda na Leščanca. Ta je v dlako poštudiral Dickinsona. Od odrskih gest, pa da o pristopu glede petja niti ne načenjam besed. Sploh, ko prenaša vokalno moč iz srednjih v višje in najvišje lege. Moč, ki jo vokalist razvije, je izjemna. To velja tudi za eksekucijo, ki ji ne gre pravzaprav očitati popolnoma nič. Vsekakor je temelj vokal, da lahko sestaviš repertoar zlate ere Iron Maiden. Iz repertoarja je izmed klasičnih albumov izpadel v celoti le »Killers«, bend se je ognil tudi albuma “No Prayer for the Dying”, kar je bilo nekoliko pričakovano. Pričakovan je bil tudi repertoar, ki je nizal nekakšen ‘best of’ klasičnih dni skupine. Zvrstile so se tudi: The Trooper, Where Eagles Dare, The Clairvoyant, The Evil That Man Do, Hellowed Be Thy Name, Two Minutes To Midnight, Can I Play With Madness, Wasted Years, Running Free (»Live After Death« verzija), Fear of the Dark (slednja je sklenila regularni del),… Računajte da sem vrstni red pomešal, pa tudi kakšna skladba mi je nemara in nehote ušla iz ‘pomnilnika’.  

Potem je prišel dodatek. Do dodatka je vsakdo lahko sklenil sam pri sebi: »Pričakovan repertoar«. A, le do dodatka, ko je Leščanec pobaral publiko, da sega sledeča povest v čase 356 let pred našim štetjem. Bil je Alexander the Great! Lahko rečem eden najbolj blestečih, če ne najbolj blesteč  komponistični trenutek v zgodovini Iron Maiden. Sploh, ko se komad pregrize do več delnih solaž znotraj mogočne, podaljšane in magične ‘mid-eight’ pasaže, kar sta Tozon ter Tomšič enkrat več zelo natančno poštudirala. Osem minut in pol, ki ti dejansko pričara ogromno. Osem in pol tistih minut, zaradi katerih je »Somewhere In Time« mnogim ljubiteljem Iron Maiden njihov najljubši album. Za Iron Maiden razvajenca moje sorte to zagotovo drži. Z edino milenijsko Iron Maiden skladbo The Wicker Man, je skupina pripeljala publiko pred veliki finale, ki sta ga sklenili pričakovana Iron Maiden in pa za finalni krešendo, vselej na moč priročna jurišnica Run To the Hills.

Odličen zvok. Kompaktna in natančna ritem sekcija, v središču s suhljatim dolginom Steržajem, ki je divje in neukročeno kopal po rožljavo žvenketajočem basu, pa obema kitaristoma, ki sta do potankosti sledila izvirnikom (s solažami vred) skupine (to velja tudi za tercetne harmonije). Na začetku je imel Matjaž nekaj težav, kot da bi bil prenizko uglašen, a je hitro opravil ‘mini samokorekturo’ in zadeve so v nadaljevanju stekle kot se šika.

Eddie ga je zmagal. Na prvi pogled deluje, kot blodno ptičje strašilo in produkt najbolj bolne človeške domišljije, saj bi  še vrane pripravil do tega, da bi znosile na polje nazaj vso pokradeno koruzo. Iron Maiden so torej v Orto baru »posmrtno oživeli« z na moč posrečenim približkom. Iron Median so pričarali publiki kos velike zgodbe o heavy metalu in dostavili izkustvo, s katerim smo si vsaj za nekaj časa deloma zacelili vse rane, ki nam jih dostavlja aktualna travma popolne atrofije družbenega reda. Glavo gor! V Orto baru se je prižgala nova iskra!

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Edita Klemen


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki